Kakšna je vloga umetnosti ob iskanju rešitev za skrb vzbujajoči problem globalne onesnaženosti? Jasno je, da je eden glavnih vzrokov za nemoč in zanemarljivi vpliv umetnosti na družbo ravno njeno nekritično, konformistično delovanje. Umetnost, pa naj bo še tako avtonomna, vire za svoj obstoj črpa iz institucij kapitala, tistih torej, ki bi morale biti njena kritična tarča. Ena najbolj intrigantnih stičnih točk med umetnostjo in ekonomijo smeti je vsekakor reciklaža – predelava.

Reciklaža je eden najpoglavitnejših ekonomskih segmentov odpadkov, hkrati pa je stanje duha našega časa. Iz vsega se da narediti profit, tudi iz smeti, pa še koristno in plemenito je videti. Nekateri izdelki so že ob svojem nastanku pravzaprav smeti, saj so zavrženi, še preden odslužijo še tako nepomembnemu in kratkotrajnemu namenu. Z dvigom ravni potrošništva in brezmejne izbire so vrednost stvari, njihova nenadomestljivost in naša emotivna navezanost nanje postale nepotrebna motnja v nujnem kroženju stvari. Pred časom je znanec preštel igrače svojih dveh otrok in zgrožen ugotovil, da je tega več sto kosov … Da ne govorimo o malo večjih otrocih, današnjih kronično adolescentskih moških, ki so opremljeni z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi gadgeti, sijajnimi dragimi lizing avtomobili, da o industriji konfekcije, kozmetike in farmacije sploh ne izgubljam besed. A se vseeno težko upremo občutku, da je v nagovarjanju tistega, ki nam zaradi naših potrošniških ravnanj nalaga občutek krivde, nekaj izključno ideološkega. Ali ni cinizem, da nas kapitalizem bombardira z vedno novimi izdelki in umetno ustvarjenimi potrebami po njih, hkrati pa nam nalaga občutek krivde, češ kakšni packi da smo … Ali niso največji onesnaževalci ravno najvplivnejša gospodarstva, ki praviloma niso niti podpisniki mednarodnih okoljskih sporazumov?

Smeti so estetska, ideološka, predvsem pa ekonomska kategorija; so naša slaba vest in priložnost hkrati. Ker živimo v času brez prihodnosti, brez možnosti sprememb, v času brez velikega pogleda nad horizont kakršnegakoli že duhovnega presežka našega obstoja, da ne rečem vzvišenosti človeškega duha, v času kratkih trzljajev človeštva v preobilju in vseprisotnem strahu, v vročici pred spopadom, je tudi naše delovanje vedno bolj oropano želje po resnično izvirnem. Želje po nečem, kar bi utegnilo imeti vsaj droben simbolni ali emancipatorni pomen. In ne bi bilo predelava že nečesa obstoječega, variacija na temo. Nemara je k splošni apatiji glede resnih izzivov za človeštvo, katerih pomemben del je vsekakor ekološki, velik negativni del prispevala konservativna revolucija, kateri priča smo, globalni – trumpovski politični populizem in zmeraj bolj razširjen antiintelektualizem, ki namesto treznega in racionalnega razmisleka o dolgoročnih rešitvah ponuja paranojo, češ da bo ogrožena nedotakljiva rast gospodarstva in s tem izguba našega udobja. Visokotehnološki srednji vek. Nič bolj uspešen ni njen politični antipod, ki se je zatekel v nevtralno in nekoristno sredino, levica brez vizije. Iz tega sledi, da bi za resnično rešitev ekološke grožnje v prihodnosti prišla v poštev le radikalna sprememba ekonomskega sistema.

A zdaj nazaj k stiku ekologije in umetnosti, reciklaži.

Si predstavljate rock bend iz šestdesetih, ki bi si želel biti retro? Ali v sedemdesetih, osemdesetih? So postmodernistične retro prakse danes kakorkoli relevantne, imajo sploh kakšno politično moč? Trdim, da ne, saj je za tak način potrebna refleksija, odziv kritiziranega, kar pa danes ne deluje, saj je vse dovoljeno in vse mogoče. Kritična umetniška forma se je z univerzalno mistifikacijo uživanja navideznih svoboščin, podobno kot kritičnost nasploh, nevtralizirala, meja med umetnostjo in zabavo je dokončno zabrisana. Mehanizem reciklaže se je prikradel v naše glave in naše poglede.

Trash je lahko glasbena zvrst, white trash pa vrsta ljudi. V ozadju smeti se skriva svet razredov brez razrednega boja. A ravno upor in razredni boj sta najbrž edino upanje, tudi za ohranitev okolja. To je tudi edina politična reciklaža, ki bi spremenila smet, pardon – svet.

Na koncu velja le še ugotoviti, da smo največje smeti pravzaprav ljudje.

Napisal: Drago Ivanuša, skladatelj

Portret: Peter Uhan

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja