Velika Britanija je pred nekaj dnevi sprejela referendumsko odločitev, za katero se zdi, da jo je pretresla vsaj v takšni meri kot ostalo Evropsko Unijo. Živimo v času rušenja odsluženih idealov – čeprav gre morda bolj za načrtno demontažo kot pa rušenje. Država za državo se odpoveduje praksi in retoriki mednarodnega povezovanja in sodelovanja; ameriškemu zgledu iskanja domnevne pretekle izolacionistične veličine, ki se širi pod Trumpovim geslom »Make America great again!«, Naredimo Ameriko spet veliko, je tako sledila Britanija z retro-imperialno retoriko.

Otočani vsaj mene vedno znova presenečajo z nekoliko shizofreno kombinacijo zaprašene tradicionalnosti in drzne sodobnosti. Ravno v času, ko se je Združeno kraljestvo odpovedalo svojemu širšemu evropskemu domu in se spet zagledalo v »splendid isolation« otoškega vrtička, je britanski paviljon na Beneškem bienalu prikazal drugačno, smelejšo in drznejšo raziskovanje domovanja. Paviljon pod naslovom Ekonomika doma (Home Economics) so zasnovali trije mladi britanski arhitekti Shumi Bose, Jack Self in Finn Williams (Jack Self je, mimogrede, tudi član letos začete platforme Future Architecture, ki jo koordinira ljubljanski MAO). V heterogene postavitve letošnjega Bienala se Britanski paviljon uvršča v skupino, kamor bi lahko uvrstili tudi slovenski paviljon: skupino, ki preizprašuje koncept sodobnega domovanja in raziskuje, kako dinamičen informacijski globaliziran svet spreminja ali pa bi lahko spremenil način bivanja v človekovem najbolj intimnem okolju.

Kajpak je dom ena izmed osrednjih in najbolj splošnih tem arhitekture v vseh državah in obdobjih, vendar pa je Britanija kot pri toliko drugih temah tudi tu specifična. Specifika bivanja po britansko je očitna že pri bežnem sprehodu čez kilometrske vrste skoraj identičnih vrstnih hiš, ki pa paradoksalno izražajo ravno skrajno individualizacijo dežele, kjer je Margaret Thatcher v osemdesetih razglasila, da »družba ne obstaja«. Angleževa hiša je še vedno njegov grad, kot pravi znani pregovor. Problematiko tradicionalnega in lokalno obarvanega pojmovanja doma pa poglablja še povsem sodobna zagata: London, sodobni Babilon, je eno izmed mest z najbolj zaostreno stanovanjsko situacijo. Že tako ne visoko kvaliteto otoških bivališč je na dno pognalo neomejeno povpraševanje, ki ga ponudba ne zmore niti ne želi dohajati. Omejitev cen najema in nakupa stanovanj v Londonu je le še nebo, kar spravlja ne le mlado, ampak tudi srednjo in finančno razmeroma trdno generacijo v nevzdržen položaj. Srednji sloj že leta zapušča predrago prestolnico.

Zato je tema britanskega paviljona obenem samoumevna in pereča. Nevzdržnost nepremičninske situacije pa je samo izhodišče – kuratorjem je treba priznati učinkovit in odprt pristop, ki obiskovalcem namesto analize stanja postavlja vprašanja v obliki prostorskih intervencij. Pet enot paviljona je zasnovanih po zanimivem kriteriju, »časovni tipologiji« bivanja: domovi za ure, dneve, mesece, leta in desetletja. Trajanje bivanja je torej izbrano za odločilni kriterij zasnove domovanja za novo, informacijsko stoletje. Abstraktni model je na mnoge načine že prisoten v našem življenju: dom za uro ali dve je kavarna, kamor sedemo s svojim laptopom in jo spremenimo v začasno pisarno; dom za nekaj dni je morda airbnb soba v tujem mestu; dom za mesece je najemniško stanovanje in dom za desetletja ustrezno zakreditirana nepremičnina, v kateri nameravamo preživeti zrela leta. Zato nas v prostorih pričaka mešanica znanega in novega, pri čemer je novo morda le do skrajnosti prignano tisto, kar smo že videli.

Dobro artikulirana razstava namesto ilustracije idej sproža vprašanja, s katerimi nakazuje možnosti prebivanja, ki je post-funkcionalistično. Prebivanje, ki ne determinira posameznih aktivnosti v posameznih prostorih in ki zato postane mnogo bolj fleksibilno. Paviljon vabi k naselitvi obiskovalcev – k merjenju, preverjanju in razmišljanju o domovanju ne le skozi vizualno in intelektualno motrenje, ampak tudi s telesnim izkustvom. V fleksibilnosti novih koncepcij doma pa tiči tudi možna zagata paviljona. Kaj je naloga kritičnega arhitekta – oblikovanje optimalne »bivanjske podpore« rastočih norm in navad, ki pospešeno konzumirajo čas, energijo in življenja svojih človeških članov? Mar ne služi neskončno fleksibilno domovanje ravno pospeševanju učinkovitosti in izkoriščanja posameznikov, ali ne postane bivanje tudi nekakšno časovno in finančno učinkovito »delo«? Če se sodobnost odpoveduje uravnoteženju dela in prostega časa, osemurnemu delavniku in zagotovljeni preskrbi v primeru bolezni in starosti, obstaja bojazen, da lahko tovrstne arhitekturne raziskave o sodobnih načinih bivanja pravzaprav služijo kot podpora tem procesom razgradnje družbe. Nevzdržnost stanovanjske situacije je dejstvo; ali bi jo morali z arhitekturnimi raziskavami blažiti, ali pa bi se morali odpovedati delovanju, dokler razlogi za nevzdržnost situacije niso odpravljeni, pa zarisujejo onkrajarhitekturno dilemo.

Miloš Kosec