Nemčija in njen paviljon v beneških Giardinih sta vsako leto posebna zgodba. Večina velikih držav si je tu v prvi polovici dvajsetega stoletja gradila nacionalne paviljone, ki so (vsak posebej in vsi skupaj) odraz časa, v katerem so nastali. Še danes se lahko sprehajamo med nekoliko bizarnimi primerki nacionalne ekstravagance (madžarski in ruski paviljon), dolgočasnimi arhitekturami Beaux-Arts akademizma (ameriški paviljon), stream-line futurizmom tridesetih (belgijski paviljon) in seveda slavljenim povojnim zrelim modernizmom (skandinavski paviljon). Nemci so si nacionalno domovanje v Serenissimi zgradili v tridesetih letih, kar pomeni, da zgradba nosi neizogiben karakter nacistične estetike.
Zgodovinsko in estetsko problematična zgradba (kar se tiče galerijskih kriterijev, pa gre za dokaj fleksibilen in svetel volumen) je za Nemčijo prekletstvo in blagoslov obenem. Prekletstvo se kaže v dejstvu, da se skoraj vsako leto prebudijo glasovi, ki zahtevajo rušenje paviljona (kar je zaradi spomeniškega varstva v Italiji neizvedljivo). Tudi blagoslov je posledica takšnega statusa quo, pri katerem paviljona ni dovoljeno rušiti, obenem pa je enako nepredstavljivo, da razstavljalci do tega problematičnega razstavljalskega okvira ne bi zavzeli stališča oziroma izjave. Nemška razstava zato na tak ali drugačen, bolj ali manj zanimiv način vsako leto vsaj simbolno ruši svoj lasten paviljon, ne da bi ga zares porušila.
To je že v izhodišču arhitekturno-politična zagata, ki pa se v sodobni bienalski sceni navadno prevede v efektno razstavljalsko izjavo. Že na prejšnjem arhitekturnem bienalu smo lahko občudovali nemško postavitev ravno zaradi inteligentnega »spopada« z lastnim paviljonom, v katerega so avtorji interpolirali nek drug paviljon: modernistično kanclersko rezidenco iz Bonna. Tudi letos je stavba nemškega paviljona obenem glavni eksponat postavitve.
Nemška tema je logična in na mestu: arhitekturne ideje za normalizacijo begunske krize in integracijo množic, ki se zgrinjajo v državo. Sama razstava je zasnovana presenetljivo konvencionalno; projekti s predlogi začasnih in bolj trajnih namestitev beguncev (oziroma migrantov, poimenovanje, ki je tudi pri nas perfidno nadomestilo bolj logično besedo podobno, kot so »tehnične ovire na meji« nadomestile nedvoumno besedo »žica«) na plakatih visijo po stenah. Med eksponati najdemo tudi nekoliko bolj nenavadne (omenimo samo zemljevide javnega transporta v nemških mestih, kjer so namesto postaj označene povprečne cene najema stanovanj – zemljevid, iz katerega so razvidna optimalna območja za integracijo finančno šibkih beguncev v nemško družbo).
Vendar pa je osrednja (in gotovo tudi najbolj efektna) izjava spet prihranjena predelavi paviljona samega. V masivne polne stene nekdanje nacistične stavbe so prebite štiri velike odprtine, ki drugače introvertirani paviljon simbolno in dejansko prezračijo in povežejo z okolico. Po besedah avtorjev je to »odprta Nemčija«, Nemčija, ki sprejema begunce in ki se pred globalnimi problemi ne zapira tako hermetično, kot se želijo mnoge druge evropske dežele. Izjava sicer ne želi biti nepolemična, vendar jo je mogoče razumeti tudi problematično: kot samoslavljenje in ilustracijo samozadovoljstva. Vendar pa je pri taki temi morda vsaka polarizirajoča izjava obenem dobra, saj sproža polemike in kritiko. Kakor koli jo že razumemo, je poteza konceptualno zanimiva, kakor je zanimiv tudi njen načrtovani zaključek. Na koncu bo seveda zmagalo italijansko spomeniško varstvo: po zaključku letošnjega bienala bodo morali Nemci odprtine spet zazidati in celoto povrniti v izvorno stanje. Upamo, da se arhitekturna alegorija ne bo samoumevno prenesla tudi na raven državne politike in da bo Nemčija (p)ostala zares odprta država.
Miloš Kosec
