Eden bolj prepričljivih nacionalnih paviljonov letošnjega Arhitekturnega bienala v Benetkah je Poljski paviljon. Verjetno je uspeh kombinacija močne in obenem preprosto artikulirane ideje. Paviljon se namreč posveča temu, kar imenuje »prva fronta arhitekture«: gradbišču. Poljski gradbiščni delavci so v mnogih evropskih državah že dolgo pojem poceni in učinkovite delovne sile (podobno, kot bi pri nas na primer rekli za Bošnjake).
Tema je zato nacionalno relevantna, obenem pa implicitni in pozivi znanih arhitektov k »vrnitvi k ročnemu delu« in poskusi romantiziranja fizičnega dela kar kličejo h kritiki in poglobljenem premisleku, kaj to zares pomeni za zdravje in kakovost življenja ljudi, ki zgradbe z močjo svojih rok in mehanizacije prestavijo iz računalniškega ekrana na naše ulice. Mimogrede, o sodobnem umiku vidne prisotnosti delavcev z zidov naših zgradb po tem, ko so enkrat končane, smo na spletnih straneh Outsider že pisali.
Premisa je preprosta: danes je vse bolj popularno kupovati produkte »pravične trgovine« (fair trade) – kava, sladkor, obleke, za katere proizvajajo surovine mali svobodni proizvajalci iz tretjega sveta, ne da bi se v verigo umešale velike korporacije in lokalni veleposestniki ter pobrali ves dobiček. Poljaki se sprašujejo, kako bi izgledalo »pravično gradbišče«. Podobna problematika se v arhitekturnem diskurzu občasno že pojavlja, spomnimo se samo na odgovor nedavno umrle Zahe Hadid, ki je leta 2014 na vprašanje o smrti več kot osemsto delavcev v Katarju, kjer je zasnovala stadion, odgovorila: »Nič nimam z delavci. To je problem, ki ga mora rešiti vlada.«
Paviljon je sestavljen iz dveh prostorov. Prvega v celoti napolnjuje jekleno ogrodje gradbenih odrov – med odprtinami spremljamo video projekcije gradbenih delavcev, ki nam pripovedujejo o različnih aspektih gradbiščne realnosti. Ne le nevarnosti in kritika, govora je tudi o anekdotah ter, nenazadnje, o ponosu, ki mnoge preveva ob končanju mogočnih zgradb. Druga soba je prostor »sinteze«: poskus analize, kako bi izgledalo »pravično gradbišče« – kar je kot nastavek neke že dolgo potrebne debate več kot dobrodošel, četudi morda še ne najbolj poglobljen prispevek. Vendar je soba še nezaključena in se bo s komentarji obiskovalcev (upamo pa tudi, da še s kakšno javno debato) polnila do zaključka Bienala.
Miloš Kosec