Zakaj so vsi slovenski impresionisti slikali Škofjo Loko, hrib Kamnitnik v njeni bližini in pastoralno gričevje v njeni okolici? Ta del Gorenjske je pozneje zaslovel kot »slovenski Barbizon« – poimenovanje je bilo nekoliko poetično povzeto po francoski vasici, kjer so se sredi 19. stoletja zbirali realisti in zgodnji impresionisti. Polja in hribi v okolici starodavnega škofijskega mesteca pa so naše umetnike vsaj toliko kot s svojo lepoto privabljali s – ceno. Umetniškemu neuspehu v Ljubljani so sledile eksistenčne težave, umik na cenejše podeželje pa je bila edina možnost, da nadaljujejo z ustvarjanjem, kot je v nedavnem pogovoru o Rihardu Jakopiču pripomnil dr. Andrej Smrekar.

Ivan Grohar: Kamnitnik (1905)

Danes je jasno, da so bili boemski umetniki 19. stoletja zgodnja predhodnica sodobnega svobodnjaškega delavca. Kar so slovenski impresionisti na svoji koži doživljali v majhnem in razmeroma provincialnem merilu, so v preteklih desetletjih cele trume umetnikov z vsega sveta izkusile v Berlinu. Po padcu Berlinskega zidu se je nova nemška prestolica, »revna, a seksi«, kot jo je svoj čas označil njen župan, izkazala za ustvarjalno, svetovljansko in poceni umetniško metropolo. Berlin je vse to bil že v dvajsetih letih, pa so ga nacisti iz umetniške preusmerili v imperialistično prestolnico. Drugo berlinsko umetniško reinkarnacijo pa prav v teh letih uničuje gentrifikacija in njena starejša sestra, neregulirano gospodarstvo. Cene stanovanj se po desetletjih nizkih zneskov hitro vzpenjajo. Samo v letu 2017 je je povprečna cena najema stanovanj povišala za petino, tistega leta menda največja podražitev na svetu. Izkazalo se je, da umetniška predstraža ni bila predhodnica entuziastičnih boemov, ampak špekulantov in investitorjev. Kar je tudi logično: »kapital je plaha ptica«, pravijo, zato predstražo tudi potrebuje.

Berlinski Kreuzberg namesto bohemske meke postaja zabaviščni park za turiste …

Vse to ni nič novega: kar se je dogajalo v New Yorku v devetdesetih in v Londonu na začetku tisočletja, se danes v Berlinu in Ljubljani. Gentrifikacija je postala tako predvidljiva kot gravitacija, pa se še vedno pretvarjamo, da nas je presenetila. Za naše razmere presenetljiv pa je odziv berlinskih meščanov ter dela mestne politike. Pobuda za razlastitev največjih zasebnih lastnikov stanovanj je trenutno v polnem razmahu. Deutsche Wohnen in druge zasebne družbe, ki odkupujejo stanovanja in jih nato po tržnih cenah oddajajo na vedno bolj profitabilnem berlinskem nepremičninskem trgu, so glavne tarče protestov in zahtev po referendumu. Če pobudnikom razpis obvezujočega referenduma uspe, se jim očitno nasmiha tudi zmaga. Večina prebivalcev nemške prestolnice predlog namreč podpira. Pri tem so se v medijih in delu politike pojavili ugovori, da gre za uničevanje nedotakljivosti zasebne lastnine in za vrnitev marksističnih idej iz Vzhodne Nemčije, čemur pa pobudniki upravičeno ugovarjajo. Predlagana nacionalizacija je vse prej kot boljševiški izgon zasebnih lastnikov posameznih nepremičnin, ampak javni odkup velikih koncentracij stanovanj: Deutsche Wohnen jih ima v lastni na primer več kot 3.000. Vseh stanovanj, ki bi bila podružbljena na tak način, pa naj bi bilo kar 200.000. Stanovanja bi tako postala javna (včasih so temu rekli družbena), predvsem pa manj podvržena spreminjajočim se ciklom ponudbe in povpraševanja, bolj dostopna in cenejša.

Družbenih stanovanj se predvsem na zahodu Nemčije še vedno držijo stereotipi Vzhodnonemških “čebelnjakov”

Pri nas zares velikih zasebnih lastnikov nepremičnin tipa Deutsche Wohnen sicer ni. Pa tudi, če bi bili, bi verjetno že beseda »nacionalizacija« vzbudila vkoreninjene strahove in odpor. Zaradi povojnih nasilnih razlastitev in prisilnih vselitev tujcev v zasebna stanovanja je nacionalizacija obremenjena z zgodovino, ki že vnaprej preprečuje racionalno diskusijo, obenem pa nima nič skupnega s situacijo, v kateri se nahajamo danes. Poleg tega je, tako kot v Nemčiji, tudi v naši zakonodaji predvidena možnost razlastitve (proti odškodnini, seveda), kadar nad pravico do zasebne lastnine prevlada javni interes. Brez takšnih zakonodanjih prijemov ne bi mogli graditi cest, železnic ali hidroelektrarn. In ravno za to gre: med stanovanjem kot pravico vsakogar in stanovanjem kot tržno investicijo bo vedno konfliktno nasprotje. Uravnavanje interesov med pravico do zasebne lastnine in pravico do primernega bivališča pa je naloga državne in mestne politike. Nobena izmed obeh pravic ni absolutna – čeprav se marsikomu zdi, da je pomanjkanje stanovanjske politike v zadnjih treh desetletjih pri nas neposredna posledica sistematičnega zanemarjanja pravice do primernega bivališča. Ko bo politika prepoznala nujnost, da stanovanjski trg regulira, ga spodbuja in vanj tudi aktivno posega z gradnjo in odkupi, bo pokazala, da je pripravljena nadoknaditi večdesetletni izostanek. Sem spadata tudi obsežna gradnja najemnih stanovanj in regulacija zasebnega turističnega oddajanja. Posledice politične pasivnosti na nepremičninskem področju so stanovanjska, pa tudi psihološka in eksistenčna beda. Berlinska javna pobuda pa je morda spodbuda, da začnemo o stanovanjih namesto s strahovi iz leta 1947 razmišljati s pogumom 21. stoletja. Javno poseganje v stanovanjsko politiko v teh razmerah ni boljševiška ideja, ampak zmerna in racionalna regulacija podivjanega trga.

Miloš Kosec

Naročite revijo Outsider in omogočite ustvarjanje kakovostnih spletnih in tiskanih vsebin!

https://outsider.si/shop/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja