- Arhitektura, Dogodki, Kultura
- 22 novembra, 2015
Bienale neodvisnih je prvi promotor sodobne slovenske neodvisne ilustracije, njenih ustvarjalcev in kontekstov. Pregledna razstava dvajsetih ustvarjalcev poteka v Kinu Šiška med 9.11. in 26.11. O zgodbi bienala in njegovi zgodovini sem govorila z organizatorkama Barbaro Poček in Sašo Kerkoš.
Pravita, da je eden izmed ciljev bienala redefinicija pojma ilustracije. Kaj vse obsega?
Saša: Želja po redefiniciji, vsebinski prenovi, izhaja predvsem iz začetkov bienala, ko smo bili kulturno močno pod vplivom knjižne ilustracije. Imamo pa vseskozi zelo vitalno produkcijo v tako imenovanem undergroundu. Izven publiciranja (kar je bilo leta 2007 zelo vidno v krogu ustvarjalcev) smo videli potrebo po javni debati.Hkrati je v zadnjih letih sodobna ilustracija močneje prodrla v javnost in odprala nova vprašanja. Tako Bienale pravzaprav odseva spremembe, ki so se že zgodile in je zato tudi sam drugačen, redefiniran.
Barbara: Odprli smo igrišče in nanj spustili vse tisto, kar je bilo prej mogoče potisnjeno na obrobje in ni spadalo pod klasično definicijo ilustracije. Mi pa smo povabili aktivne avtorje k razmisleku, kaj za njih pomeni ilustracija.,
Saša: Zgodovina se ukvarja s področjem mrtve snovi, mi pa delamo z živo materijo. Ilustracija je živa, vseskozi se spremnja in redefinira.
Nosilec Bienala neodvisnih je društvo TRETAROKA. S čim se ukvarjate v društvu?
Saša: Društvo je začelo delovati na začetku Bienala, ko smo poskušali izpeljati nekaj različnih projektov. orožje.com je kar razpoznaven projekt. Društvo vzpostavlja različne platforme, Bienale je ena izmed njih. Druga pa je tako imenovani Design Biotop, kjer poskušamo oblikovalski pristop približati javnosti in različnim nivojem družbe, tudi javnemu sektorju, za reševanje kompleksnih problemov s kompleksnim pristopom. Delovanje društva se je tako usmerilo v povezovanje preko Bienala in Design Biotopa. Oboje želimo v prihodnosti združiti v samostojno platformo. Zanima nas horizontalen pristop. Pomembno je sodelovanje med različnimi plastmi družbe, ustvarjalci, disciplinami itd.
Barbara: Gre za organsko povezovanje. Tukaj ni vezave na eno polje, iščemo vezi, ki mogoče na prvi pogled nimajo veliko skupnega. Delavnica Theremidi Orchestra, ki je vezana na glasbo, prvi pogled nima povezave z ilustracijo, po drugi strani pa odpira nova polja znotraj koncepta vizualizacije zvoka.
Nosi Bienale tudi izobraževalno vlogo? Raziskujete obstoječe stanje in smernice v ilustraciji.
Saša: Pogosto pravimo eksperimentalne delavnice. Kot recimo Marmelada, ki izvira iz jam sessionov. Testirali smo različne forme, od free style projekta z dj-jem, do koncerta avtorjev Bienala. Imeli smo tudi tematiko raziskovanja emocij skozi web tehnologijo in smo jih tudi poskušali vizualizirati skozi web prostor. Tako poskušamo izobraževalne nivoje povezati z eksperimentalnimi in oboje vizualno izražati. Letos je takšna delavnica Theremidi Orchestra. Druga taka delavnica je Blind date: Face – to – Face, kjer skozi virtualni prostor povezujemo umetnike in oblikovalce v New Yorku in Ljubljani, ki bodo skupaj ustvarjali vizualna dela. Ta dela bodo potem objavljena v omejeni izdaji knjig v New Yorku in pri v sodelovanju z MGLC. Gre torej za kulturni in ustvarjalni dialog.
Kako se odziva javnost na vaše delovanje?
Saša: Do zdaj so bili vsi dogodki zelo dobro obiskani. Zanimanja je dosti, rekla bi, da od leta 2013 prihajajo tudi ljudje iz drugih strok (na delavnici imamo denimo psihologe). Naš cilj je, da se to polje odpre. Predvsem otvoritve so polne. Zanimanje z leti narašča, ker je to področje likovne ustvarjalnosti postalo del nekega urbanega trenda in je tudi bolj dostopno splošni javnosti.
Barbara: Pogrešamo pa le neko polje strokovne refleksije. Manjkajo nam posamezniki, ki bi aktivno spremljali to dogajanje. O eksperimentalnih področjih umetnosti se premalo piše.
Saša: Sami smo objavili publikacijo Ilustrarie kjer smo skušali zajeti vse, kar se je dogajlo v okviru Bienala neodvisnih. Tako smo poskušali narediti nekakšen povzetek, v katerem se kaže osnovni oris tega, kar smo opazili. V bistvu smo arhivirali našo zgodovino.
Kako izbirate avtorje, po kakšnem ključu?
Saša: V tem pomenu je Bienale neodvisnih zelo netipičen. Avtorji sami določajo naslednjo generacijo ustvarjalcev. Tako vsak povabi k razstavljanju posameznega umetnika in sam oblikuje prihodnji bienale.
Barbara: Spet; odpre se igrišče, pravimo ustvarjalcem: “sami izrazite, kaj vse pomeni ilustracija. Ne omejujemo izbora z okviri”. Vsak avtor izbira svojega naslednika.
Kako vzdržujete nivo kakovosti? Kakšna je vizija prihodnosti Bienala neodvisnih?
Saša: Organskost nima cilja. Težko napovemo prihodnost. Vsako leto se pa srečujemo z pozitivnim odzivom avtorjev in to je naša potrditev, da Bienale neodvisnih doseže svoj namen znotraj ustvarjalnih krogov. Po odzivu javnosti sodimo, da ilustracija tako vsaj za nekaj časa pridobi pozornost tudi v širšem krogu.
Pregledna razstava v Kinu Šiška.
Pripravila: Aleksandra Metelko
