Biologija je arhitekturi podobna vsaj v tem, da se nanjo vsi po malem spoznamo. Tako kot ima vsak svoje mnenje o tem, v kakšni hiši želi živeti, je večina ljudi prepričanih tudi o tem, kaj je naravno in kaj ne. Zaradi nekakšne samoumevne kompetence na obeh poljih, ki naj bi ju slehernik premogel že zato, ker je sam biološko bitje in (skoraj vedno) prebiva v nekakšni arhitekturi, so tudi primerjave obeh neizogibne. Vsaj v arhitekturi kar mrgoli z biologijo navdihnjenih fraz, kot so »stavba je tretja koža«, »organska arhitektura«, »naravna arhitektura«, »evolucija stavbnih slogov«, … Resnici na ljubo pa, nasprotno, biologija za svoje potrebe le redko uporablja arhitekturno izrazoslovje. V strokovni biološki arhitekturi pa obstaja opazna izjema. Leta 1979 sta paleontolog Stephen Jay Gould in genetik Richard Lewontin objavila vpliven članek »Spandrile Sv. Marka in panglosianska paradigma: kritika adapticionističnega programa« (The Spandrels of San Marco and the Panglossian Paradigm: A Critique of the Adaptationist Programme). Znanstvenika sta torej že v naslovu omenila slavno baziliko Sv. Marka v Benetkah – kaj na arhitekturi je povzročilo, da sta jo uporabila kot alegorijo v svojem znanstvenem tekstu?

Na veselje arhitektov, ki tako kot vsaka druga profesija z določeno mero nezaupanja gleda na vdor »tujcev« na svoje polje, sta oba znanstvenika zagrešila majhno napako: govorita o spandrili, ki v arhitekturnem vokabularju pomeni ploščat element med lokom in kvadratnim okvirjem, v mislih (in na fotografijah) pa imata pendantive, torej prostorske klinaste odseke oziroma sferične trikotnike, ki jih po navadi srečamo pod kupolami. Še posebej v baziliki Sv. Marka v Benetkah, na katero je bizantinska tradicija tako odločilno vplivala, so pendantive slavni po izredno bogatem zlatem mozaičnem okrasju. S tem okrasjem je povezan tudi glavni argument obeh biologov. Začenjata z opisom takšne »spandrile«: vmesni prostor med loki in krožno linijo kupole, ki skupaj definirajo trikotni pendantiv, na prvi pogled deluje kot harmoničen in popoln umetniški element. Na površini se v izdelani popolnosti svetijo starosvetni mozaiki evangelistov in skupaj z arhitekturo tvorijo presunljivo celoto. Vendar pa ta celota ne bi nikoli obstajala, če ne bi bila sama rezultat drugih, zunanjih vzrokov. Edini razlog za izum pendantivov je bil prostorsko-konstrukcijski problem, kako na kvadratno tlorisno podporo umestiti krožno kupolo. Trikotni pendantivi so za rešitev tega problema nujen izum – vendar pa nikoli niso ostali le to. Kar je ustvarila konstrukcijska nuja, je v trenutku realizacije postalo tudi nekaj povsem drugega – skozi arhitekturno in umetniško adaptacijo obstoječega so se skozi stoletja v arhitekturi razvile umetniške sinteze, ki brez tiste prve gradbene zagate ne bi bile možne. Beneški umetniki takšnih elementov brez popolnoma zunanjega vzroka ne bi nikoli izumili.

Tako nekako se glasi vodilni argument obeh znanstvenikov. Ciljata na kritiko adapticionistične teorije, ki se glasi, da so evolucijske spremembe vedno odraz prilagajanja organizmov zunanjim pogojem in zahtevam. Gould in Lewontin opozarjata, da se mnoge evolucijske spremembe dogajajo brez povezave z njihovim poznejšim, vnaprej nepredvidenim učinkom. V pred kratkim izdani svetovni uspešnici Sapiens: kratka zgodovina človeštva avtor Yuval Noah Harari splošni javnosti dostopno opiše takšno evolucijsko dinamiko, ki ne pozna natančno določenega predhodnega namena ali smisla, ki se namen izoblikuje šele post festum:

Organi se niso razvili z določenim namenom, način, kako se jih uporablja, pa se nenehno spreminja. Niti eden izmed organov v človeškem telesu ne opravlja le tiste naloge, ki jo je opravljal njegov prototip, ko se je pred stotinami milijonov let prvič pojavil. Organi se razvijejo v skladu s posebno funkcijo, ko pa enkrat obstajajo, te funkcije nenehno spreminjajo in variirajo. Usta, na primer, so nastala zaradi potrebe prvih večceličnih organizmov po zaužitvi hranilnih snovi. To je še danes funkcija tudi naši ust, poleg tega pa jih uporabljamo tudi za poljube, govor in, če nam je ime Rambo, za sprožanje vžigalnikov ročnih granat. Podobno velja za krila, ki se niso pojavila kar nenadoma v vsej svoji aerodinamični slavi, ampak so se razvila iz organov, ki so služili drugim namenom. Po eni izmed teorij so se krila insektov razvila iz izrastkov neletečih hroščev. Hrošči z izrastki so imeli večjo površino kot oni brez njih, zato so lahko absorbirali več sončne svetlobe in ostali toplejši. V počasnem evolucijskem procesu so izrastki postajali vedno večji. Isti telesni deli, ki so bili optimalni za absorpcijo sončne energije, so po naključju hroščem omogočali tudi vzgon pri poskakovanju. Tisti z večjimi izrastki so skakali dlje. Nekateri so lahko začeli jadrati, od tu pa ni bilo več daleč do letenja.

Problematika, ki jo je slavni članek že pred desetletji začrtal na svojem strokovnem polju biologije, pa tudi mimo arhitekture ne bi smela iti povsem neopažena. Ne gre namreč le za zanimivost, za priročno znanstveno ilustracijo s pomočjo arhitekture: podobna dinamika, kot jo opisujeta oba raziskovalca, se skozi metamorfoze časa dogaja tudi v zgradbah, ki jih je postavil človek. Danes mnoge prostore, ki so bili izvorno namenjeni v sodobnosti že minulim ali odsluženim funkcijam, napolnjujejo novi programi. Gradovi, dvorci in samostani so adaptirani v muzeje in hotele. Bunkerji Enverja Hoxhe na albanski obali se počasi spreminjajo v počitniške objekte. Stara meščanska stanovanja so danes naseljena popolnoma drugače, kot jih je naseljevala družina srednjega sloja v 19. stoletju, za kakršne so bila zasnovana in zgrajena, pa niso zato nič manj priljubljena. Nasprotno – soočenje z nepredvidenim, s tistim, kar se nam v luči sodobnih razmer in potreb zdi »iracionalno«, pogosto šele sproži enakovreden odnos med uporabnikom in arhitekturo in odpira možnosti uporabe, do katerih v posebej po meri ustvarjenih zgradbah ne bi nikoli dospeli. To bo morda tudi nekakšna možna evolucija arhitekture v prihodnosti – redefinicija funkcionalnosti v luči »spandril Sv. Marka«.

Miloš Kosec