Ali si lev ali pa si desen. Ali pa si nekaj na sredini in takrat nisi ne tič ne miš. Vsaj takšen občutek dobi človek, če se sprehaja skozi besedja močnih in angažiranih medijev ali čez slovensko spletno čivkališče. A če bi vprašali mlade, ali se strinjajo s tako zastavljenimi pravili igre… Moj prvi odziv – ja, brezsramno sem se oklicujem za predstavnika mladih – je: Tako zastavljena igra se nam zdi… dolgočasna.

Zdi se nam, da je vprašanje ločevanja na leve in desne za mlade v prvi vrsti nezanimivo vprašanje. Pa ne zato, ker bi bili mladi politično apatični ali ideološko nepismeni. Pač pa zato, ker je vprašanje preveč enostavno; ker nam tako rekoč ne predstavlja nekega realnega intelektualnega in političnega izziva. V končni fazi pa tudi zato, ker prikliče v spomin cenena dnevno-politična obračunavanja. Ločevanje na »Kučanove« in na »Janševiste«, na potomce partizanov in na potomce domobrancev, itd. nas – vsej barviti mitologiji glavnih superjunakov in vsej pieteti, ki jo gojimo do vseh vojnih in povojnih žrtev navkljub – ne gane več. Mi smo namreč navajeni na boljše, na nič manj kot genialne probleme, na plodna in celo čudovita razhajanja.

Mladi nismo enotna družbena skupina, čeprav nas vprašanja tipa »kako pa kaj mladi gledate na to in to« subtilno homogenizirajo, in čeprav se zdi jamranje nad ločevanjem na desne in leve ravno to: želja po enotnosti. Ne, to ločevanje nam ne gre v nos zato, ker bi nas motila sama razdeljenost ali ker bi smatrali, da je prava pot itak nekje vmes; ali ker bi podcenjevali pomen ideologij in naivno (in čez vse ideološko) vzklikali: »Mi nismo ne za leve, ne za desne, mi smo za neko ‘normalnost’«. Različnost je legitimna – in morda ravno delitev na leve in desne to raznolikost omejuje. Tudi mi imamo glede celega kupa vprašanj različna stališča, tako da bi nas težko stlačili na kontinuum »levo-desno«, še na dvodimenzionalno ploskev komaj. Razvrstite nas lahko le v trodimenzionalno prostost neba. (Pa še tam bomo nezadovoljni.)

Kakšna je pravična družba? Ali so skupni moralni horizonti dobrodošli ali omejujoči? Ali ima tradicija (lahko) kakšno moč pri določanju tega, kaj je dobro in prav? Ali sem prej jaz ali smo prej mi? Ali moramo hierarhije spoštovati ali jih moramo rušiti? Ali je treba stremeti k enakosti možnosti ali k enakosti rezultatov? Ali je kapitalizem za kaj ali je zanič? Kakšen status naj ima v svetovni politični ureditvi nacionalna država? Ali je nacionalna identiteta nekaj svetega ali nekaj presnetega? Ali smo ljudje prej ljudje ali smo prej Slovenci in kaj to pomeni? Ali je enakost spolov treba razumeti tako ali drugače? Kako ovrednotiti s strani ljudi povzročeno trpljenje živali? Ali so moji podatki moji ali pa je v mojem interesu, da pravzaprav niso moji? Ali je posameznikova svoboda pomembnejša od njegove sreče – in čemu je v tem primeru namenjena?

Ja, ne le da nismo enotni. Prav mogoče bodo v času, ko bo zaradi tehnološkega napredka, avtomatizacije in pomoči umetne inteligence mogoče politične vizije realizirati s še večjo učinkovitostjo in bolj popolno, spopadi in trenja med temi vizijami še zaostreni. A kljub temu verjamem v našo zmožnost za dialog. Med drugim tudi zaradi naše nadpovprečne pametnosti, razgledanosti in odprtosti. Mi, mladi, smo v povprečju pač bolj izobraženi od naših staršev. Morda se znamo mladi bolj pogovarjati tudi zato, ker nas (iz čistega dolgočasja ali pa iz živahne radovednosti) zanima svet »onkraj«? Morda zato, ker nam v svetu, v katerem so mnogi tradicionalni viri smisla usahnili, iskren in naporen dialog, četudi političen, predstavlja svojevrstno bivanjsko razvedrilo? Morda se znamo pogovarjati tudi zato, ker naše politične identitete še niso tako pomembne za naše osebne identitete in lahko zato politična stališča tudi spreminjamo. – Tega si stari mački pač ne morejo privoščiti. Pa ne zato, ker bi bili tako zaverovani vase, pač pa zato, ker je priznati, da si celo življenje posvetil napačni stvari, mentalno in duševno zelo težko izvedljiva akrobacija.

V primerjavi s trenutno politično garnituro pa imamo mladi še eno prednost. Smo – tak je vsaj moj vtis – bolj sproščeni in imamo bolj prefinjen smisel za humor (če lahko zbadanja med parlamentarci vzamemo za merilo). Tako da višje politične kulture morda ne bomo dosegli s sklicevanjem na kulturnost, ampak s sklicevanjem na pravico do visokih zabavljaških standardov. Morda pa bomo z delitvijo na naše in vaše, na leve in desne, prenehali ne zaradi tega, ker to ne bi bilo konstruktivno, pač pa zato, ker ne bo dovolj zanimivo. Ker bo dolgočasno.

Mladi bomo (in smo že) razdeljeni po svoje in nas naše razdeljenosti ne bo sram. Ponosni bomo nanjo, kakor sta sogovornika ponosna drug na drugega, saj sta drug drugemu najbolj dragocena tovariša v odkrivanju vedno globlje resnice. Za tak dialog pa je najprej potrebna skupna vera sogovornikov v skupni cilj, ta pa je tem globlje spoznanje. Mladi smo dovolj naivni in dovolj zaupljivi, da verjamemo, da sogovornik z nami deli ta cilj (in da ta v ta cilj verjamemo tudi sami) in smo se zato zmožni iti to božansko igro dialoga. Brez te naivnosti – in po možnosti s prtljažnikom cinizma in vzajemnih tožb na sodiščih – pa je vera sogovornikov v skupne cilje dialoga po zahtevnosti vsaj na ravni vere v Sveto Trojico. Najbrž se strinjamo, da je vredno najprej poskusiti z naivnostjo.

Verjamem, da se stare in nekonstruktivne delitve, ki zapolnjujejo dnevno časopisje, poslavljajo. Tako da če je kdo nanje kakorkoli čustveno navezan, ga že sedaj povabim, da se od njih počasi poslovi in gre zrelo skozi vseh pet faz žalovanja. Seveda pa to še ne pomeni, da bo delitev konec. Morda se bo šele zdaj v polnosti pokazala vsa pestrost življenjskih izkušenj in nazorov in morda bomo šele zdaj ugotovili, da delitev na leve in desne ni bila še nič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja