Morda se zdi odgovor na preprosto vprašanje, koliko stane izdelava projektne dokumentacije za enodružinsko hišo, lahek, vendar za razmere v slovenski arhitekturni stroki[1] ni. Cena arhitekturnega dela projektne dokumentacije na slovenskem trgu zelo variira. Če se sklicujemo na podatke s spletnih servisov in informacije iz stroke, naj bi se cena izdelave projektne dokumentacije (IDZ, IDP, PGD, PZI) za povprečno slovensko hišo (150 m²) gibala med 7.000 in 9.000 evri brez DDV-ja oziroma 3–4 % višine investicije do pete (V.) gradbene faze.[2] Po spletnih forumih pa celo krožijo informacije, da se lahko vsa projektna dokumentacija za družinsko hišo dobi že za 3.000 € (1,3 % investicije gradnje hiše) oziroma da se ta cena lahko povzpne celo na 20.000 € (9 % investicije gradnje hiše). Prav ta cenovni razpon poraja vprašanje, kaj je prava, navita ali prenizka cena.

Vrednost izdelave projektne dokumentacije vseh faz za enodružinsko hišo enaka ceni treh novih iPhonov

Če na strošek izdelave projektne dokumentacije pogledamo še z druge strani, s strani izdelovalca, in pri tem upoštevamo ekonomijo dela, hitro postane jasno, da izdelovalec projekta za 3.000 € – pod pogojem, da si želi na mesečni ravni izplačati povprečno slovensko plačo – svoji stranki ne more posvetiti prav veliko časa. Pravzaprav vsi, ki imajo izkušnjo z zahtevnostjo izdelave projektne dokumentacije in želijo poslovati z vsaj pozitivno ničlo, vedo, da morajo za to vrednost projekta preprosto narediti »copy & paste« zasnove hiše iz drugega projekta, ki jo nato rahlo preoblikujejo – na enem koncu malo raztegnejo, na drugem malo razširijo, kakšno sobo obrnejo, dodajo še frčado in “voilà!” – še spremenijo podatke v vodilni mapi in na koncu lahko stranki spišejo račun za 3.000 €. Arhitekt, ki pa za izdelavo dokumentacije stranki zaračuna 20.000 €, mora krepko upravičiti ta znesek, tako da se projektu in stranki bolj poglobljeno posveti. Če pogledamo z zornega kota podjetnika in postavimo zneske na letno bilančno raven, bi moral arhitekt za doseganje povprečnega slovenskega življenjskega standarda zaslužiti okoli 30.000 € bruto bruto, upoštevajoč tudi materialne stroške, kar pomeni, da bi moral izdelati 1,5–10 projektov družinskih hiš na leto.

Za letni prihodek 30.000 € buto/bruto mora arhitekt izdelati 1,5 do 10 projektov enodružinskih hiš; pri tem mora izplačati še podizvajalce (statika, EI, SI)

Prav tu se kaže, na kakšno raven delovnih pogojev so se slovenski arhitekti pripravljeni spustiti. Za to težavo se skriva več različnih dejavnikov. Eden med njimi morda kaže na slabo razumevanje podjetništva in ekonomije podjetja, ker sploh dopustijo, da ceno določi stranka. S takšnim delovanjem se je arhitekturna stroka odprla trgu, ki je pripravljen več plačati za povprečno kuhinjo ali sedežno garnituro v svoji novi hiši kot za arhitekturno storitev, ki zahteva obsežna strokovna znanja in odgovornosti. Med drugim so medse spustili stranke, ki si privoščijo do onemoglosti izmišljevati o številu oken v hiši, takšni in drugačni obliki frčade, o kotno postavljenih zidovih, variantah vgrajene vogalne kadi, namesto da bi se takšne stranke za mizerni znesek, ki so ga pripravljene plačati, zadovoljile s tipskim projektom hiše.

Zaslužek arhitekta za izdelavo projektne dokumentacije je pogosto nižji kot zaslužek nepremičninskega agenta pri posredovanju prodaje nepremičnine. Oba zaslužita 4%, le da arhitekt od investicijske vrednosti, nepremičninski agent pa od tržne vrednosti hiše.

Dogaja se celo, da se najde vrl arhitekt, ki z veseljem poudari, da so si z nizko ceno odprli trg za nove naročnike. Najbrž res. A prvo je, da se je arhitekturna stroka že samo z regulacijo poklica postavila visoko na družbeni lestvici. Drugo pa, da je stroka zavzela nadrejen položaj, s tem ko si je kdorkoli, ki želi zgraditi samo družinsko hišo, primoran najti pooblaščenega arhitekta, da mu, če že ne domisli arhitekture hiše, vsaj izdela projektno dokumentacijo. V praksi naj bi to pomenilo, da ima stroka tolikšno avtoriteto in moč, da bi lahko sama ovrednotila svojo dejavnost, ne pa stvar prepustila trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Preprosto povedano, da ima stroka pristojnost, da čez noč podvoji vrednost svojega strokovnega prispevka v družbi, na primer z zmernih 8.000 € na 16.000 €. Posledično naročniki ne bi imeli druge izbire in bi bili primorani pač nekaj več odšteti za mapo obsežne dokumentacije in odgovornost, ki jo nosi izdelovalec. Zagotovo bi naročniki vihali nosove nad višjimi cenami, ki pa vseeno ne bi ogrozile investicije nove nepremičnine. Več časa, posvečenega kakovostnemu arhitekturnemu projektu, lahko celo bistveno zniža stroške gradnje. Pri tem pa bi se verjetno marsikateri arhitekt oglasil, da bo s takšno potezo izgubil stranke. Če pri tem predpostavimo, da bi morda izgubil 25 %, bi še vedno imel za 50 % boljšo letno bilanco ob 25 % manj dela. Če bi stroka ovrednotila svoje delo na dostojno raven, primerno družbenemu statusu za ta poklic, bi povrnili družbeni ugled poklica, posameznim strokovnjakom pa omogočili primerne pogoje dela, na primer manj dela za enak denar.

Prav zato preseneča dejstvo, da stroka ne ukrepa in ne postavi a priori normativa za strokovne storitve. Najbrž je jasno, da posameznik s težavo gradi cenovno politiko svojega strokovnega prispevka v družbi. To je boj z mlini na veter. Če želi preživeti na trgu, mora preprosto dati od sebe konkurenčno ponudbo, ki se giblje znotraj trenutnega vrednotenja storitve. Kljub temu da imajo arhitekti svojo cehovsko organizacijo, ki naj bi med drugim tudi gradila družbeni ugled tega poklica, si posameznik z njo ne more kaj veliko pomagati, saj ZAPS za izdelavo načrta arhitekture (IDZ, IDP, PGD, PZI) za povprečno enodružinsko hišo priporoča ceno v višini le 4,5 % investicije,[3] kar znese slabih 10.000 €, pri čemer je približno polovica zneska namenjena plačilu podizvajalcem (statika, strojne instalacije, elektro instalacije). Zato se zastavlja vprašanje, kakšna je sploh resnična vloga zbornice, ki ne zmore podučiti svojih članov na področju ekonomike poslovanja – če ne drugega, da bi posamezniki vsaj zmogli razumeti, zakaj mora storitev dosegati določeno ceno. Tako bi preprečili delovanje nekaterih »lumpastih« arhitektov, ki delajo raje več za manj denarja. Če ne drugega, zmorejo nepremičninski agentje, ki so si za posredovanje pri prodaji novozgrajene nepremičnine uzakonili 4 % (+ DDV), zaslužiti enako ali več za bistveno manj dela in odgovornosti, kot ju ima odgovorni projektant.

Napisala: Srđan Nađ in Urška Podlogar Kos

[1] S pojmoma arhitekturna stroka oz. arhitekt v tem članku združeno naslavljamo vse profile poklicev, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora oziroma združeno delujejo znotraj ene cehovske organizacije (ZAPS).

[2] Ocenjena investicija je 225.000 €.

[3] V našem primeru je realna ocena investicije 225.000 €.