Zrel človek ne potrebuje božanja z besedami na vsakem koraku. Zrel človek od prijateljev ne pričakuje, da mu bodo vedno pritrjevali. Kvečjemu obratno: če od koga, ravno od najbolj naklonjenih znancev pričakuje kritične besede, kadar se jim zdijo na mestu, in jim je zanje iskreno hvaležen. Obenem pa je tudi res, da zrelih ljudi ni ravno na pretek. Zato morda ni tako čudno, da imamo z besedo kritika pri nas hude probleme, ki postanejo še večji, ko iz zasebne sfere preidemo na javna in profesionalna polja. Arhitektura je gotovo ena izmed njih, arhitektura kritika znotraj nje pa pastorka, ki bi jo najraje poslali čez prag v širni svet, če je nekateri naivneži ne bi imeli za nujni sestavni del poglobljene in zrele debate.
Da je beseda »kritičnost« v preteklih desetletjih pridobila slabšalni prizvok, ni niti naključje niti samo slovenski fenomen. Danes so kritiki pogosto brez razmisleka pospravljeni v tisti najnižji predal slovenske karakterne kredence: ljudje, ki se samo pritožujejo in ki menda v odsotnosti lastnih idej raje spodkopavajo druge. Ne iščimo problemov, raje iščimo rešitve, se glasi mantra, ki je iz gurujskih new-age priročnikov iz sedemdesetih prodrla prav v vsa podjetja in, kar je še pomembneje, v samoumeven način razmišljanja o vsem, od poklicnega življenja do nakupov v trgovini in ljubezenske zveze. Konflikt ima »slabe vibracije«, zavira dobronamernost, produktivnost, napredovanje in samouresničitev ter nam nasploh preprečuje, da bi sami sebe, svoj um in svoje telo razumeli kot majceno podjetje na prostem trgu življenja. Ker pa je kulturni stereotip kritika še kar zasidran, naj bi bil ta na pol strah vzbujajoči cinik zašiljenega peresa in na pol frustrirani neuresničeni umetnik še toleriran; vsaj, dokler se izogiba pisanju kritike vplivnejših ljudi, dokler poudarja, da so njegove kritike »dobronamerne« (in da se torej razlikujejo od večine drugih kritik, ki naj bi bile že same po sebi slabonamerne), vsake toliko časa pa mora kakšnega obstranskega nesrečnika s slikovitimi besedami popolnoma raztrgati v uk in poduk, predvsem pa zabavo bralcev. To je visokoleteči in elitni kritik, razsojevalec dobrega okusa in zato zatohel preostanek devetnajstega stoletja, danes potreben približno tako zelo kot petrolejska svetilka ali pa pljuvalnik za tobak.
V arhitekturi pri nas stvari niso niti tako daleč, da bi se lahko pohvalili s katero izmed takih zastarelih figur. Arhitektura se ima za del umetnosti in je tudi nagrajevana kot umetnost; zakaj se torej ne more pohvaliti s sistemom ažurne in samoumevne kritike vseh glavnih realizacij, kot se z njimi lahko pohvalijo druge umetnosti? Nekaj dni po gledališki predstavi lahko beremo kritiko v dnevnem časopisju ali jo poslušamo na radiu; enako velja za likovne dogodke in razstave. Filmi v tujini ne objavijo niti enega plakata, ki ne bi bil napolnjen z zvezdicami in citati (seveda primerno naklonjenih) kritik iz priznanih publikacij. Celo ovitki knjig so v zadnjem času bolj kot zunanji likovni izraz vsebine postali nosilec komentarjev in pohval kritikov. To ni nujno pozitivno; vse preveč deluje kot popolna komercializacija kritične sodbe, ki je dobrodošla in cenjena samo, kadar pomaga pri prodaji izdelka. Zato ne želim sugerirati, da bi morali biroji na svoje spletne strani, v svoje sejne sobe ali pa celo na fasade ravnokar dokončanih objektov nalepiti mnenja kritikov. Vendar pa dejstvo, da boste v arhitekturi kaj takšnega zaman iskali, prav gotovo ne pomeni upora arhitektov proti komercializaciji kritike. Kje pa – kaže kvečjemu na nekakšno strukturno nezmožnost celotnega poklica, da bi operiral s kritiko kot z običajnim in zrelim postopkom razmišljanja.
Kritika je namreč zmožnost razsojanja, primerjave in zrele izmenjave mnenj. Je edina lastnost, ki stroko ločuje od ceha, fakulteto pa od obrtniške delavnice. Sposobnost, da kritike ne bereš kot napada, ampak kot začetek pogovora in odprte debate, ki nima vnaprej predvidenega zaključka, je znak mirne in samozavestne zrelosti. Takšna zrelost ne potrebuje angažmaja »naklonjenega kritika«, ki ob objavljene fotografije natrosi nekaj ocvetličenih fraz in ki ob javnem dogodku poprime za liro, iz katere se izvije nekaj visokoletečih in praznih verzov. Kritika tudi ni zaključena celota in kritik ne človek, ki poseduje višjo vednost. Velja kvečjemu obratno: kritika je javno razmišljanje v obliki vprašanja – sebi in drugim, kritik pa je človek, ki si upa javno in elokventno izraziti tisto, česar ne ve ali v kar ni prepričan. Kritika je operiranje z negotovostjo in s spoznanjem, da lahko napredujemo samo z izmenjavo in pogovorom o ravno tej negotovosti. Ceh je zaprto, vase zaverovano združenje mojstrov, ki natanko vedo, kaj hočejo in kako. Kritike sovražijo, ali pa se jim zdijo nepotrebni. Stroka pa je odprta, dinamična in samokritična skupnost razmišljujočih in avtonomnih posameznikov, ki niso v nič povsem prepričani, in ravno skozi preizpraševanje te negotovosti napredujejo in se razvijajo. Stroka kritikov nujno ne ljubi, vendar pa je nujno sestavljena iz samih kritikov – v stroki so ustvarjalci tudi kritiki in obratno: tudi kritiki so ustvarjalci. Kritika arhitekture pomeni sposobnost, da si o arhitekturi upamo razsojati, predvsem pa, da se o njej pogovarjamo. Pogovori o arhitekturi in prostoru pri nas pa se praviloma odvijajo na dva načina: kot izrazit konflikt, kjer je vsak deležnik že od začetka vkopan na lastni nepremakljivi poziciji, ali pa kot poziv h konsenzu in enotnosti za vsako ceno. Obe sta operaciji kar največje nesamozavesti. Obe sta tudi odraz cehovske mentalitete. Za kvalitetno okolje in kakovosten poklic pa potrebujemo stroko, ki je samokritična in ki je pripravljena reagirati ter se pogovarjati o lastnih pomanjkljivostih. Takšna stroka pa je pri nas šele v povojih.
Miloš Kosec
