Pred veliko leti me je soseda Pakistanka, s katero sem se srečevala na skupnem dvorišču stanovanjskega bloka v Beijingu, povabila, naj jo obiščem. »Pridi na kozarec vode!« mi je dejala. To je izgovorila, kot da mi ponuja nekaj nadvse dragocenega. Kot bi mi rekla: »Pridi na kozarec penine!«

In sem prišla. Najini otroci so hodili v isto šolo, midve pa sva se zbližali po tistem, ko je moj pes preganjal njene kokoši, ki jih je gojila na svoji terasi ter jih spuščala ven, da so kljuvale in tekale po našem travniku. Zadeva se je srečno končala, kokoši so bile hitrejše od psa, pes se je hotel samo igrati, midve pa sva vodo srkali počasi, kot bi pili čaj, in se pogovarjali o … ne spominjam se več, o čem. Vem samo to, da sem imela ves čas v mislih, da je bil ta kozarec vode v resnici dovolj, da je med njo, oblečeno v široke hlače in pokrito z dupato – dolgo ruto iz tenkega bombaža, s katero si ženske v Južni Aziji v znak ponižnosti pokrivajo glavo –, in menoj, v kavbojkah in športni majici, vzniknil občutek iskrene bližine.

To je bilo leto velikih poplav na Kitajskem in tragičnih suš v Pakistanu; ne glede na to, katere teme sva se dotaknili, je bila vsakič ključna voda – bodisi zato, ker je je bilo preveč, bodisi zato, ker je sploh ni bilo. Ni vedela natančno, od kod sem, toda ko je s prstom risala po zraku, nas je povezala z morjem. »Od Karačija (od tam je prihajala), po Arabskem morju in Adenskem zalivu, potem skozi Sueški prekop – in že sem v Sredozemlju … tam nekje je tvoja dežela, kajne?«

Da, tam nekje je bila moja dežela. Ki je prav takrat razpadala in od koder so se ljudje, kakor voda, razlivali na vse strani: reševali so se pred vojno, bežali pred nepričakovano revščino, se umikali pred grozljivo resničnostjo, ki je izvirala iz neželenega scenarija nekogaršnjega, tujega filma.

Enako kot zdaj me je tudi takrat prežemal močan občutek, da živimo v vodéni dobi. Naj jo pijemo ali po njej plujemo, naj pripadamo narodu, ki je žejen, ali narodu, ki se je znašel pod vodo, naj spadamo med nesrečnike, ki sedajo v čolne, da bi odpluli v boljše življenje, ali živimo v na videz srečnih deželah, v katere si želijo prispeti ti nesrečniki, imamo vodo ves čas v dlaneh. Na ustnicah. Na televizijskih posnetkih. V političnih opcijah. V ponošenih čevljih. Ločuje nas in nas povezuje ter celotno človeštvo pravzaprav spravlja v tekoče agregatno stanje. Ta občutek, da je vseh sedem milijard, kolikor nas je, skupaj, da smo na istem dvorišču neizbežne večkulturnosti, na istem otoku, ki smo ga nekoč pojmovali kot celino, ali na isti ladji, ki bodisi pluje bodisi tone, pravzaprav spominja na dotik morja, ki ga občutimo med plavanjem v njem. Dotika se vsega našega telesa, zdi se nam, da nas od hladu spreleti srh, naše misli pa usmeri v daljavo. Nemara proti obali, od katere smo se preveč oddaljili, ali proti odprtemu morju, ki nas toliko bolj privlači, kolikor manjše se počutimo ob srečanju z njegovo neskončnostjo. Tak je učinek vode.

Nemara mi zato, ker sem odrasla v Beogradu, ob dveh rekah, še nikoli prej ni prišlo na misel, kako zelo me določa Sredozemlje. No, in ko me je Pakistanka iz Karačija vprašala, ali v Evropi vsi uživamo oljčno olje, sem nenadoma v grlu začutila okus te luksuzne skupnosti, ki jo je Friedrich Hegel opisal kor »središče svetovne zgodovine.

Prav zato, ker sosedi, katere dom je dišal po kariju, nisem mogla povedati, kakšna je »značilna srbska kuhinja«, se mi je zazdelo, da prihajam s kulturološko bogate celine, ki ji je prav Sredozemsko morje omogočilo, da je na domala vsaki ravni mešanice vsega mogočega, vsakršnih začimb in raznovrstnih načinov pripravljanja paelle in rižot, lazanj in musak, špagetov in gibanic, kebabov in pleskavic. Prav zato, ker ob naše obale pljuska morje, ki je obenem evropsko kot tudi afriško in azijsko, se je iz njega napajala veličastna kultura nekaj velikih civilizacij, iz njega pa so se dvignili Titani, zapele Sirene in se prikazali Drakoni.

Ko sva v njenem skromno opremljenem stanovanju pili zadnje požirke vode, mi je pripovedovala, da od sedmih otrok samo sinovi obiskujejo šolo. Deklice so bile pismene, vendar družina ni imela dovolj denarja za njihovo izobraževanje. No, to je bilo pred kar veliko časa, ko internet še ni ponujal toliko, kot ponuja zdaj, in želim verjeti, da so se tudi te štiri deklice, ki so se takrat srečno igrale s piščančki, v tem času vključile v katerega od spletnih programov ter si morda ustvarile poslovno, umetniško ali kakšno drugačno kariero. V naši vodéni dobi je celo znanje začelo spominjati na vodo. Ne prenaša jezov, ruši meje, odpira vrata in pljuska ob ignoranco. Globalizacija je svet zravnala. Spremenila ga je v ocean, v katerem plavamo prav vsi. In v katerem sem in tja vsi potonemo.

V času, ko sva se s pakistansko sosedo pogovarjali ob kozarcu vode, so kitajske reke poplavljale vasi in mesta ter odnesle skoraj tisoč petsto življenj. Leto pozneje je v podivjanih vodah umrlo skoraj tri tisoč ljudi. Leta 1998 je Rumena reka zahtevala kar tri tisoč sedemsto žrtev. In vsakič sem se vprašala, ali je znova nastopilo obdobje, ko bodo, enako kot v davnih časih, na oblast prišli junaki, ki jim bo uspelo obvladati – vodo.

Legenda namreč pravi, da so sredi tretjega tisočletja pred našim štetjem Kitajsko doletele katastrofalne poplave. Do njih je prihajalo cela leta, cesar Yao pa je obupano iskal nekoga, ki bi bil sposoben obvladati vodno stihijo. To nalogo je zaupal daljnemu sorodniku Gunu, ki je s sistemom jezov in prekopov v resnici ukrotil vodo. Toda poplavam kljub temu ni bilo konca, zato se je moral tudi Gunov sin, Yu, ukvarjati predvsem z uravnavanjem plovnih poti. Skratka, to so bili časi, ko se je po meritokratski poti na čelo cesarstva prebil človek, ki se je lahko kosal s podivjanimi vodami. Kitajsko plemstvo je nastalo v boju s poplavami.

Medtem ko že dolgo opazujem, kako po Sredozemskem morju prihajajo begunci iz Sirije, Afganistana in drugih nesrečnih držav, se mi dozdeva, da je znova nastopil čas, da si kraljevsko krono nadenejo na glavo tisti, ki so najsposobnejši za to, da kanalizirajo reke ljudi, naše skupno morje pa spremenijo v središče nove civilizacije. V roke jemljem stare kitajske knjige, da bi se spomnila, kako so se z vodo kosali mitološki cesarji. Niso je poskušali ustaviti. Niso je pošiljali v morje. Vodi so odpirali poti do njiv, kjer je bilo to potrebno, ji pustili, da zaliva posevke, vsak od jezov, ki so jih zgradili, pa je imel obenem funkcijo vrat, skozi katera je voda prihajala do območij, na katerih je bila dobrodošla. Tekoče agregatno stanje zahteva pamet. Ker iz njega nastane novo življenje. Ker je voda plemenit element samo takrat, ko se vanjo vlije tisto najboljše, kar človek nosi v sebi. Ljubezen. Sočutje. Strpnost. In povabilo na pogovor ob kozarcu vode.

Napisala: Zorana Baković

Kolumna je bila objavljena v 6. številki revije Outsider

Prevedla Aleksandra Rekar