Ko sem se pri devetih letih preselil na Pijavo Gorico, sem videl, da so vsi pri gasilcih. Prvo leto nisem bil zraven, ker mi je bilo še malo nerodno. Tisto leto so bili naši na tekmovanju diskvalificirani. Z ročno brizgo je bilo treba s podstavka par metrov stran zbiti prazno pločevinko, a našim to ni uspelo, menda zato, ker se je med piksno in podstavkom vzpostavil vakuum. Drugo leto sem se opogumil in pridružil, ker pa so se še vedno kregali glede incidenta vakuum, so mene kot neopredeljenega izbrali za kapetana. Tisto leto smo zmagali, potem pa ne več. Gasilka je tudi moja teta Branka, in to na Krki. Naslednjič, ko greste v Žužemberk, se lahko tam ob reki ustavite za kosilo, je ena restavracija, kjer imajo menda dobre ribe. Njihovi gasilci so predlani praznovali 120 let, to obletnico pa so pospremili z velikim pompom ter nakupom novega gasilskega tovornjaka. Vse skupaj je zaokrožila tudi knjiga o zgodovini PGD Krka (na Pijavi Gorici smo imeli 100-letnico šele leta 2006). Na zadnjih straneh knjige so nanizani logotipi pokroviteljev. Ko sem zadnjič na obisku listal po tej knjigi, mi je v oči takoj padel logotip mizarstva Smrekca.
Logotipi lesnopredelovalne industrije so si med seboj praviloma podobni kot pesmi Tomaža Pengova. Z izbiro motiva tudi Smrekca ne odstopa, miselni tok je precej enostaven: mizarstvo – les – drevo – smreka. Ok. A v resnici vemo, da so bolj kot ideja (»Idea buona, autore mona«) pomembne metoda, izvedba in seveda emocije. Vsi že vemo, kaj je rekel Pablo: »Me tomó 4 años pintar como Raphael, pero toda la vida pintar como un niño.« (»Štiri leta sem rabil, da sem se naučil risati kot Raffaello, a celo življenje, da rišem kot otrok.«) In res je, pri Smrekci so mi povedali, da je logotip dobrih 15 let nazaj narisal Otrok.
Spominja na slavni Comme des Garçons Play, komercialno vejo sicer precej avantgardne japonske znamke, ki masovni trg osvaja predvsem z belimi (~$ 150) majicami z rdečim našitkom, kar nam pove predvsem to, da je prava moda za bogate, za vse ostale pa je tu grafično oblikovanje. Znak je narisal Filip Pagowski, in to tako, kot se to dela: iz prve, v skicirko/na prtiček, v momentu kreativne ekstaze, »vse ostalo pa je seveda zgodovina«. Res je, a zgodovina se ne piše sama, prtičke moramo zatorej vedno shraniti, saj nam še kako prav pridejo v sklepnih fazah kariere, ko se rojevajo mitološke tvorbe ter začenjajo procesi beatifikacije (retrospektive) in kanonizacije (monografije). Verjetno ste že kdaj videli Miltonov (I Love NY) in pa Paulin (Citibank) prtiček. Pozabil sem vprašati, koliko iteracij je za smrekco porabil Otrok, a zavoljo svoje teze predpostavljam, da ne več kot Filip.
Smrekca ni le navaden konglomerat celuloznih vlaken, lačen fotonov in ogljikovega dioksida. Ima obraz, ki kriči (Edvard Munch), ve, kaj jo čaka za vrati mizarske delavnice. Rastlina, ki se zaveda svoje usode (kaj bi rekli vegani?), Black Mirror Smreka, iglavec, ki čaka na tisto jesen, ko tudi njemu odpade listje. A mogoče v obupu lastne usode le premore kanček upanja in razmišlja, kaj morda bo. Vsaka smreka bi rada postala klavir, a neizobražena, kot je, ne ve, da so prave klavirske tipke iz ebenovine. Ne bo klavir, lahko pa postane začasna stojnica za kuhano vino, oblegana s strani množic, ob spremljavi dvočetrtinskega takta, 7. januarja razžagana in vržena v zabojnik za smeti večjih dimenzij. A mizarstvo Smrekca se v resnici ukvarja s scenografijo ter zahtevnejšimi kosi pohištva, med drugim so delali tudi za Cankarjev dom. Za našo smreko torej le ni vse izgubljeno, morda se je v posthumni karieri dotakne bodoči Prešernov nagrajenec, morda bo, reinkarnirana v lesen, naravi prijazen govorniški oder, v Gallusovi dvorani požela bučen aplavz politično-kulturne nomenklature. Mogoče bodo iz nje naredili barvico in jo bodo otroci v vrtcu šilili s topimi šilčki, risali in ustvarjali, eden izmed njih pa bo narisal nekaj, kar bo kasneje postalo … logotip. Krog bi bil tako sklenjen, mokša in nirvana, konec samsare.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Smrekca samo je, v večni nevednosti, da ni prava smreka, le njena projekcija na dvodimenzionalni površini, ustvarjena izpod rok nedolžnega Otroka, ki še ni zaobjel koncepta lastne minljivosti, znesek CMYK-rastrov na beli ceradi tovornjaka, ki na poti v Ljubljano odvaja prekomerne količine ogljikovega dioksida, v vakuumu svojega neobstoja pa ta smreka pozna le strah, grozo in smrt, fatamorgano motorne žage, ki vedno prihaja, a je nikoli ne bo.
Piše: Nejc Prah
