Neko sredo v oktobru sem se srečal z Rokom Omanom v hiši na Devinski ulici v Ljubljani. Hiša, ki sem si jo ogledal, je pravzaprav prizidek. Vendar moramo takoj odmisliti vso negativno konotacijo, ki jo ima ta beseda. Ta prizidek kljub temu, da je bistveno večji od volumna prvotno obstoječe hiše, deluje z njo kot organsko usklajena celota.

Leta 1934 je arhitekt Navinšek zgradil hiško za dve svoji samski teti. Hiša je bila zgrajena v duhu tistega časa, ki je še slonel na klasični arhitekturni disciplini in že usmerjal pogled v prihodnost. Medvojni čas je obdobje, ko je Plečnik gradil Ljubljano, ko so se uveljavljali prvi njegovi učenci, ko je slovenski narod prvič lahko izražal in svobodno iskal svojo identiteto.

Kar me je pri dozidavi Navinškove hiše iz tridesetih takoj fasciniralo, je odnos novega do obstoječega. Obstoječa hiša je majhen kubus, ki mu je dodan vhodni nadstrešek, podprt z dvema stebroma. Spodnji del volumna je oblečen v kamen, zgornji ometan. Okenske površine tvorijo horizontalne členitve fasade. Volumen je zaključen z vencem in ravno streho. Kot rečeno: v zasnovi lahko beremo klasično tripartitnost, pa tudi modernistično očiščenje arhitekture vsega odvečnega.

Stari – novi volumni

Prizidek po velikosti bistveno presega Navinškov volumen. Vendar so ga arhitekti mojstrsko razdelili v tri manjše volumne, ki se po velikosti skladajo s prvotno hišo. Nastala je zanimiva in igriva kompozicija štirih enakovrednih elementov. Zelo jasno je izražena razlika med starim in novim, vendar je vse jasno združeno v celoto. Navinškova hiša stoji ob ulici, pravokotno nanjo je postavljen pritlični volumen, nanj je v nasprotni smeri položeno prvo nadstropje, sledi ponovni obrat v drugem nadstropju.

Pozorno si oglejmo stike med posameznimi kubusi. Pri njihovem zlaganju so arhitekti ustvarili čiste stike. Vsakdo, ki ima nekaj praktičnih izkušenj z načrtovanjem, ve, da se zaradi debeline medetažnih konstrukcij volumni običajno zajedajo drug v drugega. Šele prerez objekta razkrije premišljeno konstrukcijsko zasnovo, ki omogoča čiste stike, in kot bomo videli, ustvarja izjemne situacije v interierju. Previsni deli imajo zamaknjeno medetažno ploščo, kar ustvari višinsko razliko – podest v interierju. Arhitekti se s tem navezujejo na idejo Raumplana, ki jo je razvijal Adolf Loos.

Hiša – kontekst

Preden vstopimo, pa si oglejmo še odnos do urbanega konteksta. Prvotna hiša je bila zgrajena na uličnem robu zemljišča. Dozidava pa je umeščena na dvorišče. Okoliške hiše so praviloma ometane in imajo zaključke v temno barvanem lesu. Od tod tudi odločitev, da bo fasada novega dela črno barvan les. S tem je nastal teatralni kontrast med starim in novim, hiša pa je vpeta v lokalno okolje.

Zunaj – znotraj

Notranjost stare hiše ni bila ohranjena. V izdolben volumen je umeščen nov program. Na stiku stare in nove hiše je nastalo stopnišče, ki kot prostorska skulptura povezuje etaže.

Vstop je neposreden, brez predprostorov vstopiš v srce hiše. Odpre se pogled na vrt, ki je z velikimi zasteklitvami fizično ločen od interierja, a prav s tem postane del hiše. Ko vstopiš v hišo, imaš občutek, da vstopaš na vrt.

V pritličju je velik, odprt bivalni del. Kuhinja je diskretno umaknjena, v središču je stopnišče, okoli katerega se vse vrti.

V srednji etaži so otroške sobe in apartma za goste. Na tem mestu se srečata zunanji fasadi novega in starega dela, in sicer v notranjosti hiše! Zaradi zlaganja volumnov nastane interier, ki je bolj zunaj kot znotraj. Lesena fasada preide v notranjost ter se prek vrat otroških sob in prek zasteklitev vrne na zunanjo stran. To je prostor, ki je nastal »po naključju« in ga ni bilo mogoče poimenovati. Arhitekt pravi, da je zanimivo, kako so ga stanovalci vzljubili, in veliko ga uporabljajo. Je intimen podaljšek dnevne sobe, lahko pa ga razumemo tudi kot zaseben podaljšek vrta.

Intimnost se stopnjuje v tretji etaži, kjer je glavna spalnica. Razkošen prostor s pogledom na ljubljanske strehe in konturo gradu zaključuje sprehod po hiši.

Navinšek – Ofis

Navinšek je znan po principu arhitekture brez hodnikov. Uveljavljal ga je v izobraževalnih objektih. Tako je zgrajena gimnazija Bežigrad in še nekaj drugih šol. Hiša arhitektov Ofis je prav tako brez hodnikov in sledi Navinškovemu principu. A kot mi je razkril Rok Oman, ta težnja ni bila hotena. Prikradla se je iz ozadja, iz nezavednega, po naključju, in se razkrila, ko je bil objekt že zgrajen.

Prizidkarstvo – celovitost

V zaključku se bom ponovno navezal na fenomen slovenskega prizidkarstva. S projektom na Devinski arhitekti Ofis ponovno* dokazujejo, da lahko prizidek vzpostavi likovni, tektonski in prostorski dialog z obstoječim ter prostorski presežek. Najbrž si marsikdo misli, da je za tak objekt potrebna visoka investicija. Rok Oman mi je razkril, da cena objekta ni bila nič višja kot pri običajni gradnji hiš v Sloveniji. Podatek, ki bi moral zanimati vsakogar, ki posega v prostor. Za enak denar je mogoče povzročiti škodo v prostoru ali pa ustvariti presežek. Pri tem je pomemben odnos do prostora kot skupne brezčasne vrednote.

* Leta 2012 je bila realizirana dozidava »VILLA T-EXTENSION« v središču Ljubljane.

Ime projekta: 3SHOEBOX HOUSE, LJUBLJANA
Avtor projekta: OFIS
Investitor: Zasebni
Fotograf: Tomaz Gregoric
Lokacija: Ljubljana
Leto načrtovanja: 2014
Leto izvedbe: 2017
Površine: 228,00m2
Napisal: Matevž Granda