Na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2016, ki ga je kuriral Alejandro Aravena, je bila v osrednjem paviljonu razstavljena instalacija The Evidence Room. Temeljila je na raziskavi, ki jo je profesor Robert Jan van Pelt opravil kot sodni izvedenec v pravnem sporu med ameriško zgodovinarko Deborah E. Lipstadt in angleškim pisateljem, ki zanika holokavst Davidom Irvingom – zgodba, ki si sama po sebi zasluži samostojen članek. Ugotovitve raziskave je van Pelt strnil v knjigo The Case for Auschwitz: Evidence from the Irving Trial, na arhitekturnem bienalu pa je vsebino raziskave s pomočjo skupine kuratorjev, arhitektov, akademikov in študentov arhitekture prevedel v sobo arhitekturnih dokazov, ki skozi vlogo arhitekta prikazujejo jasno namero gradnje koncentracijskega taborišča kot množičnega morišča.

Na steni so bili razstavljeni načrti – vsi s podpisom arhitekta, v prostoru pa rekonstrukcije glavnih arhitekturnih elementov taborišča smrti. Natančne replike plinskega stebra, fragmenta stene krematorija in vrat plinske celice pričajo o strahotno sistematični ter premišljeni maniri snovalcev. Napis na pragu instalacije opiše kompleks taborišča kot »najhujši zločin, ki so ga zagrešili arhitekti«.

tloris dela taborišča Auschwitz

Vodilni arhitekt in namestnik Walterja Dejaca – vodje Centralnega urada za načrtovanje in gradnjo SS v Auschwitzu, je bil avstrijski arhitekt Fritz Ertl. Leta 1908 rojeni Ertl se je med leti 1928 in 1931 izobraževal na Bauhausu, kmalu po nemškem prevzemu Avstrije, pa se je leta 1938 pridružil nacionalsocialistični stranki. Veščine, ki jih je pridobil na sloviti šoli, so se v vsaj nekaj točkah skladale s težnjo nacistov po učinkoviti »končni rešitvi Judovskega vprašanja«, kar je vrsta akademikov prepoznala v jasni in funkcionalistični zasnovi taborišča.

Načela in principi Bauhausa so bili bolj celovito in v osnovi z zagotovo plemenitejšimi nameni uporabljeni tudi leta 1948, v prvem letu po vzpostavitvi države Izrael, a tokrat kot instrument okupacije. V tem je glavno vlogo odigral leta 1900 rojeni Arieh Sharon. Po dvoletnem študiju na Nemški tehnični univerzi v Brnu je v sklopu mladinskega socialistično-zionističnega gibanja Hashomer Hatzair emigriral v Palestino. Po šestih letih življenja v kibucu se je odpravil v Nemčijo izpopolnit svoje znanje o gradnji in arhitekturi.

Arieh Sharon

Slovito šolo je v Dessauu obiskoval med leti 1926 do 1929. Tam se je najprej uril pri Josefu Albersu, nato pa pri Hannesu Meyerju, ki naj bi s svojim pragmatičnim in funkcionalističnim pristopom ključno zaznamoval nadaljnje arhitekturno udejstvovanje Arieha Sharona. Po diplomi se je nemudoma zaposlil v Meyerjevem arhitekturnem biroju, kjer je deloval vse do vrnitve v Palestino leta 1931. V Tel Avivu je odprl pisarno in v naslednjih letih zasnoval vrsto reprezentativnih, stanovanjskih in javnih zgradb, ki še danes zaznamujejo podobo mesta. Med vojno je zaradi pomanjkanja sredstev pozornost iz velikih javnih projektov preusmeril v zasnove malih kibucov. Po vojni in vzpostavitvi države leta 1948 je postal vodja vladnega oddelka za prostorsko načrtovanje, kjer je odgovarjal direktno prvemu izraelskemu premierju Davidu Ben-Gurionu. Pod vodstvom Arieha Sharona je oddelek zasnoval prvi državni prostorski načrt, ki je predvidel razvoj naselbin onkraj Zelene linije in Zahodnega brega. Verjetno ne bi bilo daleč od resnice, če trdimo, da so se že v tej viziji začrtala načela, na katerih še danes temeljijo nezakonite izraelske naselbine, s pomočjo katerih oblasti postopno zavzemajo palestinsko območje in izseljujejo tamkajšnje prebivalstvo.

naselje Gilo

Namen tega besedila zagotovo ni skrunitev zapuščine Bauhausa, ki je zakladnica mnogih naprednih in relevantnih idej. Namen tega besedila je zgolj misel, ki poskuša razbrati domet vseobsegajočega vpliva, neoporečno enega najbolj vplivnih gibanj 20. stoletja. Če smo v preteklem letu, ob 100. obletnici ustanovitve šole praviloma praznovali in slavili pozitivno plat zapuščine, se ob 101. ponuja priložnost, da se lotimo tudi manj prijetnega raziskovanja in vrednotenja negativnih plati ter praktičnih izpeljav načel Bauhausa in se na tak način ločimo od površnega izposojanja idej ter morebiti poskušamo izluščiti kitičen in argumentiran nabor misli, ki bodo našle relevantno mesto v našem času.

Naslovna fotografija: The Evidence Room

Piše: Blaž Šenica

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja