Leta 1993 je Deborah E. Lipstadt izdala knjigo Denying the Holocaust: The Growing Assault on Truth and Memory, v kateri razpravlja o zgodovini ideje zanikanja holokavsta, njenih sodobnih manifestacijah ter najbolj vidnih gibanjih in posameznikih, ki so se postavili za to idejo. Med drugim izpostavi zloglasnega angleškega zgodovinarja Davida Irvinga, znanega po antisemitskih in rasističnih stališčih, in njegovo akademsko delovanje označi kot psevdo-zgodovinsko. Irving ji ni ostal dolžan in kmalu je ameriško zgodovinarko tožil zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj naj bi njene trditve škodile njegovemu strokovnemu renomeju in legitimnosti njegovega akademskega delovanja.
Primer je presegel običajno civilno tožbo in kmalu prerasel v sodbo o resničnosti holokavsta samega. Kot strokovna – kasneje se je izkazalo, da tudi odločilna – priča je bil s strani obrambe poklican arhitekturni zgodovinar Robert Jan Van Pelt z Univerze v Waterlooju. Skupina raziskovalcev, ki jo je vodil profesor Van Pelt, je s pomočjo načrtov, fotografij in pričevanj rekonstruirala oblikovne podrobnosti elementov plinskih celic taborišča v Auschwitzu, ki so nedvoumno kazale, da so bile te načrtovane in oblikovane z namenom množičnih usmrtitev.
Robert Jan Van Pelt je tako na sodišču nastopil kot strokovni sodni izvedenec in v forenzični maniri predstavil argumente ter materialne in prostorske dokaze, ki so odločilno vplivali na sodbo in so bili pridobljeni s poglobljeno arhitekturno študijo. Pojem forenzike se v navezavi na arhitekturo v tem primeru še zmeraj uporablja v svojem reduciranem pomenu, ki se ne nanaša na ves spekter njegove etimologije: Forensis je latinska beseda za »kar sodi na forum« in od tod izvira pojem forenzične znanosti. Rimski forum, kamor je sodila forenzika, je bil večdimenzionalni prostor politike zakonodaje in ekonomije, vendar je ta beseda odtlej doživela močno lingvistično spremembo: forum se je sčasoma nanašal le še na sodišče, forenzika pa na uporabo medicine in znanosti v tem okviru. Ta redukcija izraza pomeni, da je v procesu modernizacije forenzične prakse izginila njena kritična razsežnost – namreč njen potencial v smislu politične prakse, kar v Forensis: The Architecture of Public Truth, Forensic Architecture izpostavi Eyal Weizman, utemeljitelj pojma forenzična arhitektura in ustanovitelj istoimenskega projekta: Forensic Architecture, ki ga izvajajo pod okriljem Centra za raziskovalno arhitekturo na londonski univerzi Goldsmiths.
Projekt je zamišljen kot multidisciplinarno prostorsko in medijsko raziskovanje primerov političnega in korporativnega nasilja, kršenja človekovih pravic, vojnih zločinov ter okoljskega uničenja. Skupina arhitektov, raziskovalnih novinarjev, filmskih ustvarjalcev, umetnikov, odvetnikov in znanstvenikov si prizadeva za uporabo in razvoj različnih strategij ter taktik zbiranja, ustvarjanja in predstavitve prostorskih dokazov znotraj zakonskih in političnih procesov. Od ustanovitve leta 2010 so v sodelovanju z različnimi organizacijami zastavili in izvedli več kot 50 raziskav; začenši s primeri uničenja kulturne dediščine, ilegalne okupacije in umorov v Palestini, bombardiranja bolnišnice v mestu Rafah, rekonstrukcijo skrivnega zapora groze Saydnaya v Siriji in uničenja območja domorodcev v Gvatemali, do medijsko odmevnega razkritja povezave uslužbenca obveščevalne službe nemške zvezne dežele Hessen in neo-nacističnega podtalja, odgovornega za vrsto umorov. Med odmevnimi primeri je tudi izginotje 43 mehiških študentov in dokaz prisotnosti ameriškega osebja v zloglasni Kamerunski bazi, znani po mučenju in usmrtitvah. Za razliko od »običajnih« forenzičnih raziskav, ki so namenjene samo uporabi na sodišču, je za projekte raziskovalne skupine Forensic Architecture ključno, da so razstavljene na različnih kulturnih, pravnih in političnih forumih, ter tako s problematiko soočijo širšo civilno družbo.
Na začetku letošnjega leta se je v Miamiju, v tamkajšnjem muzeju za umetnost in oblikovanje, odprla prva večja predstavitev raziskovalcev Forensic Architecture v ZDA. Na razstavi so bili med drugim predstavljeni izsledki raziskave napadov z droni pod vodstvom CIA v Pakistanu in policijski uboj temnopoltega brivca Haritha Augustusa v Chicagu. Glavni poudarek pa je bil na predstavitvi raziskovanja arbitrarne logike mej in njihove arhitekture, s posebnim poudarkom na južni meji ZDA ter napoved raziskave spornega otroškega centra za priseljence v mestu Homestead na Floridi. Eyalu Weizmanu, ki je nekaj dni pred otvoritvijo nameraval pripotovati iz Londona in naj bi bil kot ustanovitelj raziskovalne skupine tudi eden od govorcev, je varnostni »algoritem« iz neznanega razloga zavrnil vstop v Združene države Amerike. Morda ni naključje, da je bil zavrnjen prav na poti na razstavo, ki razkriva sporno delovanje zunanje, notranje in priseljenske politike Združenih držav, če pa gre za naključno delovanje »algoritmov«, pa ti izvrstno osvetljujejo arbitrarno logiko delovanja mej.
V opisu poslanstva skupine Forensic Architecture je zapisano, da je njihov osnovni namen prevpraševanje pojmov o javni resnici, pri čemer jedro tega multidisciplinarnega polja tvori arhitektura, saj, kot zapiše Eyal Weizman, »na mesto ni več mogoče gledati le kot na kraj vojne, temveč ga moramo razumeti kot aparat, s katerim se vojskovanje izvaja«, in če mesto ni več le kraj vojne, tako tudi ni le kraj politike, temveč ga moramo razumeti kot aparat, s katerim se politika izvaja. Tako so tehnike in strategije, imenovane forenzična arhitektura, ene izmed redkih odvodov arhitekture, ki se zdijo v odnosu do lažnih novic in oblasti, ki se vzpostavljajo na okopih pred nevidnimi sovražniki, še posebej zanimive in uporabne.
Piše: Blaž Šenica
Podprite Outsider z naročilom!
