Stanovanjska problematika je prerasla v stanovanjsko krizo, in če razumemo stanovanje oziroma dom kot osnovno človeško bivanjsko enoto, lahko torej govorimo o bivanjski krizi. Na globalni ravni smo priča umiku države iz stanovanjske preskrbe in njeni aktivni podpori zasebnih investitorjev, vrtoglavi rasti cen in nepremičninskim špekulacijam. Stanovanja so postala blago in investicijska priložnost. V Sloveniji ni nič drugače. Na to problematiko opozarja iniciativa Kje bomo pa jutri spali?

Začetki gibanja Kje bomo pa jutri spali? segajo v začetek letošnje pomladi, ko so prebivalci študentskega doma Akademski kolegij prek govoric izvedeli, da jim zaradi prenove in spremembe namembnosti stavbe grozi deložacija. Okrog zaskrbljenih študentov se je oblikovala skupina ljudi, ki se že od samega začetka zaveda, da stanovanjska problematika presega študente in mlade ljudi ter ni generacijski, ampak vsesplošen družbeni problem, ki zadeva ljudi različnih generacij in finančnih zmožnosti.

Gibanje, ki se od ustanovitve dalje vsako sredo srečuje na skupščinah, po svojih zmožnostih analizira stanje, informira javnost in organizira javne akcije, prek katerih počasi, a vztrajno pridobiva podporo vse večjega števila ljudi. Po javnih skupščinah v Akademskem kolegiju, Avtonomni tovarni Rog, na Filozofski fakulteti, na Kongresnem trgu ter v Savskem naselju in Eksperimentalnem prostoru Teren, po filmskem večeru, festivalu in protestu na Parmovi je v petek, 20. septembra, sledilo protestno spanje pred parlamentom.

Na ploščadi Trga republike, ki jo ljudje s tovrstnimi shodi končno osmišljajo in za kratek čas vzpostavljajo resnično javen in demokratičen prostor, so zbrani opozarjali na kritičnost stanovanjske problematike in nujnost njenega razreševanja. V uvodni predstavitvi in vrsti predavanj, ki so se zvrstila tega večera, je bilo izpostavljeno, da smo v Sloveniji zaradi turizma in špekulativnih vlagateljev priča štirikrat višji rasti cen, kot je evropsko povprečje, ter da se pri nas gradijo predvsem nadstandardna stanovanja, pri katerih je pravzaprav nadstandardna samo cena, obenem pa beležimo velik primanjkljaj cenovno dostopnih bivališč. Problem pa ni samo pomanjkanje dostopnih stanovanj, ampak tudi veliko število že obstoječih, ki so neprimerna za dostojno bivanje. Po letu 1991 se je v Sloveniji zgradilo le 19 % celotnega stanovanjskega fonda, 42 % stanovanj pa je starejših od 50 let. Stanovanja so majhna, energetsko in statično neprimerna ter draga za vzdrževanje.

Razloge za nastanek krize so iskali tudi v pomanjkljivi oziroma neobstoječi stanovanjski politiki, saj se po privatizaciji leta 1991 denar ni vlagal v nova stanovanja. Tako se je prekinila sistemska oskrba, ki se nato vse do danes ni ponovno vzpostavila. Stanovanjsko vprašanje je bilo prepuščeno logiki trga, ki več kot očitno ni prinesel uspešne rešitve. Kljub nacionalnemu stanovanjskemu programu za leta 2000–2009 in tistemu, ki je bil sprejet leta 2015, nobeni vladi ni uspelo vzpostaviti primernega sistema preskrbe. Sprejeti so bili samo parcialni ukrepi, ki pa so stanovanjsko politiko vedno obravnavali kot socialno in nikoli kot družbeno ali razvojno vprašanje. Takšno ravnanje in primanjkljaj sistemskih rešitev vodita v nekakovostno in razpršeno gradnjo, rast cen, negotov in drag najem, pomanjkanje dostopnih stanovanj, povečanje brezdomstva in izčrpavanje že tako skopega javnega fonda.

Člani gibanja so kot odgovor na krizno stanje predstavili konkretne zahteve in predloge za reševanje stanovanjske problematike. Vse zahteve temeljijo na načelih stanovanja kot družbene dobrine, dostojnih in dostopnih stanovanj za vse ter zagotovitve zmožnosti upravljanja stanovanj tistim, ki v njih živijo. Od vlade zahtevajo večjo vpletenost in regulacijo trga, izvajanje aktivne zemljiške politike za potrebe dostopne stanovanjske preskrbe, izrazito povečanje gradnje javnih najemnih stanovanj ter kakovostno in dostopno bivanjsko preskrbo za študente, starejše in ranljive skupine. V zahtevah lahko zasledimo tudi poziv k zbiranju podatkov in k aktivnemu raziskovanju stanovanjskega področja ter ne nazadnje tudi ‘k zagotovitvi možnosti stanovanjske samoorganizacije ali samooskrbe, kot so zadružništvo in druge oblike sobivanja. V svojem bistvu pa vse zahteve pozivajo k dojemanju stanovanja kot družbene vrednote, in ne blagovne vrednosti – da streha nad glavo postane dom, da varna in gotova nastanitev postane osnova kakovostnega človeškega bivanja.

Branje zahtev, skupščino in predavanja (na katerih sta bila podrobneje predstavljena tudi okoljevarstveni vidik stanovanjskega vprašanja in problematika brezdomstva) so spremljale glasbene točke, poetično branje nepremičninskih oglasov, ki so razkrili vso absurdnost nepremičninskega trga, ogled filma in neformalno debatiranje med udeleženci, ki je tako ali drugače problematiziralo, razkrivalo in iskalo morebitne rešitve za nastalo problematiko.

Spanje na ploščadi Trga republike, tik pred vrati parlamenta, v že mrzli poznoseptembrski noči, je gesta, ki je zgovorna že sama po sebi. Gesta, ki kliče po tem, da sprevidimo, da je stanovanjska kriza realnost, v kateri živimo, da stanovanjski problem ni samo problem mladih in socialno ogroženih posameznikov, ampak vsesplošna družbena kriza, s katero smo se primorani soočiti. Vzpostavitev gibanja in spanje pred parlamentom sta pomembna, a majhna koraka na poti do razrešitve problema. Morda največji dosedanji dosežek gibanja pa je ta, da je stanovanjski problem prvič v zgodovini samostojne Slovenije postal relevantno politično vprašanje, ki se mu v nobeni resni debati ne bo mogoče ogniti. Gibanje je politiko izzvalo k temu, da se v prihodnjem stanovanjskem zakonu transparentno odloči med interesi nepremičninskih špekulantov in zahtevami civilne družbe ter odkrito pokaže svojo pripadnost.

Vsi predstavljeni podatki so bili zbrani v sklopu gibanja Kje bomo pa jutri spali?

Zahteve: https://www.scribd.com/document/426678951/Kbpjs-zahteve-dostopna-Stanovanja-Za-Vse?fbclid=IwAR0QDvk1tEmGDol-QjGURS8mx082dn_rzq-m8XVQwxVrqAgGHINPOyhYRaQ

Piše: Blaž Šenica

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja