Naga sem in sama in končno imam mir. Istanbul danes: razrukane nabasane ulice, turščina, angleščina, nemščina, slovenščina, gruzijščina, ribji sendviči, lokante, baklave, mujezinovo kričanje, Hasan, mačje scanje, internet, vneto grlo, prodajalci školjk, mrzel veter … It’s all gone, Pete Tong. Imam tak mir in toliko prostora, da ne vem, kam in kako naj se namestim. Malo pred mrakom je, uležem se na ogromen kamen sredi »sicaklika« in se zazrem v božjo svetlobo iz naluknjane vlažne kupole, ki skozi lečaste »slonje oči« lovi poslednje žarke sonca: tudi tega sem pustila zunaj; v družbi minaretov se bo, kot sleherni dan, potopilo neznano kam za eyupsko pokopališče, smer Evropa.

Bilo je to leta nazaj, v zlatem času modernega Istanbula, ko sem na Tehnični univerzi na oddelku za zgodovino arhitekture po diplomi nekaj mesecev študirala hamame, po naše turške savne (pa bi bilo bolje reči turške kopalnice). Ko sem bolj za šalo kot zares prvi dan predlagala profesorju, naj bo to tema moje raziskave, se je čisto navdušil, češ da je nekaj mesecev za to temo dovolj (za druge, resnejše, pa ne) in da bom lahko poleg fascinantne arhitekture hamamov spoznala še prenekatere družbene vidike turške družbe. Aja, kakšne pa? Well, homoseksualnost in podobno. In res: če izvzamem turistične vodnike, se je večina strokovne literature, ki sem jo lahko našla (in razumela) na temo teh fascinantnih turških kopalnic, pritoževala nad nespodobnim slovesom, ki je spleten okoli pojma hamam. Tudi vsi Turki, ki sem jim brezbrižno omenila temo arhitekturne raziskave, so odgovorili s hudomušnim nasmeškom, začudenjem, negodovanjem. In potem me je, kljub moji tehnični izobrazbi, začelo zanimati.

Zgodovina kopanja je dolga kot zgodovina človeštva. Stare kulture – Sumerci, Indijci, Kitajci, Egipčani, Perzijci – pripisujejo rekam, potokom, morju in stiku vode s telesom duhovno vrednost; v mitih o spočetju z različnih koncev sveta pogosto najdemo vodne motive, npr. izvire rek, morsko peno, morsko zel. V civilizacijah, kot sta bili grška in za njo rimska, pa sta čistoča in voda dobili tudi svoje impozantno arhitekturno utelešenje. Grki so kopališča gradili v sklopu gimnazijev, kjer so se po načelu zdrav duh v zdravem telesu po fizični vadbi umili in sprostili. V smislu demokratičnosti in ekonomičnosti ogrevanja se je razvil krožni tloris. Rimska kopališča so neposredni naslednik grških, vendar jih v arhitekturnem in družbenem smislu močno presegajo: kompleks telovadišča in kopališča je bil obogaten s knjižnico, predavalnico. Rimljanom vseh slojev je obisk kopališča pomenil dnevno rutino in terme so bili nekakšni sekularni templji. Ko so turška plemena v 11. stoletju vdrla v Anatolijo, so naletela na ostanke teh kopališč in jih z žegnom islama priredila v svoja lastna. Ta so se razvila v slavno kulturo hamamov, ki v manjši meri živi še danes. Vsebinsko so Turki rimskim kopališčem odvzeli knjižnico in telovadišče (misel na fizični napor v povezavi s hamamom je zanje bizarna), dodali pa camegah – sprejemnico, nekakšen lounge, ki je bil bistven za to, da so hamami, tako moški kot ženski, postali center družabnega življenja. V moškem camegahu, ogromni sprejemni sobani s kupolo, obdani z lesenimi kabinami za preoblačenje, so na blazinah ob čaju reševali in ustvarjali politične spore, diskutirali o dnevnih temah, spretni so lobirali, revni pa za minimalno vstopnino uživali zadnje minute miru v zavetju pred mrzlimi, negostoljubnimi ulicami. Hamami so bili namreč dostopni vsem slojem prebivalstva, bili so neke vrste temeljna pravica, ponos soseske in njenega vodje.

Predstavljajmo si družbo otomanskega Turka pred denimo 400 leti. Imperij je v razmahu, v Višegradu je zgrajen most na Drini, kultura in moč sta na višku. Čistoča telesa je zapoved, razkošni in vsem dostopni hamami so v vsaki turški soseski, vasi, palači. Družba je po načelih vere homosocialna: na ulicah so moški, ki se družijo z drugimi moškimi, za stenami moževe hiše in vrta so ženske, ki se družijo z ženskami, ven gredo izjemoma. Za odnose med spoloma veljajo stroga pravila in omejitve. Ženske so skrite in pokrite. Edini javni prostor, kjer se lahko srečujejo s prijateljicami in sorodnicami, je hamam, ki je vedno zgrajen tako, da sta moški in ženski del strogo ločena. Povezujeta ju le ena stena in vroč zrak v tleh, ki prihaja iz istega kurišča. Fenomena sta torej dva: ženski hamam in moški hamam. Dva svetova, vsak pod svojo kupolo, v svoji pari in svoji mistiki, kulturi, erotiki.

Glavna dvorana hamama je vroči sıcaklık, pokrit z romantično, z okenci posuto kupolo. V njem sta se odvijala poglobljeno čiščenje in uživancija. Nekoč so bili glavni igralci v moškem hamamu tellaki. Smisel za razkošje, lepoto in uživaštvo, vse v okviru istega spola, Turku ni dopuščal, da bi ga v »svetem« prostoru sıcaklıka masiral kdorkoli: fantje so bili svetleče polti, širokih pleč, vitke postave, uglajenih manir, prefinjenih gibov. Bogati so si telake pazljivo izbirali. Najbolj zaželeni so bili mladeniči okoli petnajstih let, zaviti v črn svilen šal okoli pasu, pogosto ugrabljeni iz naročja rodne Albanije. Svoje gole, le v platnen šal zavite »gospode« so z grobo volneno rokavico najprej z drgnjenjem očistili odmrle kože, jih obilno sprali z vodo poljubne temperature, zajeto iz okrašenih lijakov, nato pa jih na ogromnem osrednjem kamnu, nekakšnem masažnem platoju pod kupolo, na 40 stopinjah še zmasirali. Premožnejši so si lahko privoščili masažo v bolj intimnem ozračju: po obodu glavne dvorane so bile razporejene umetelne polzaprte kamnite celice, opremljene s kamnitimi klopmi in izklesanimi umivalniki. Parasta mistika, cingljanje bakrenih posod, pridušeni vzkliki sokopalcev, smeh in šumenje vode, snopi svetlobe pronicajo skozi odprtine v kupoli: občutek golote in intimni stik z lepim mladim telakom marsikoga nista pustila ravnodušnega. Družba je bila homosocialna, vloge slojev so bile natančno določene in korak do (plačljive) homoseksualnosti je bil relativno logičen. Spolne usluge telakov so bile sicer prej izjema kot pravilo, vendar vseeno tako razširjene, da so z reformiranjem države na začetku 20. stoletja zakonsko prepovedali prostitucijo v hamamih, lepe mlade telake pa so zamenjali močni, kosmati starejši Turki, ki dandanašnji moške zdrgnejo in zmasirajo, z opombami Rambo, Rambo, ko jih masirajo po plečih, in kebab, kebab, ko jim zatresejo salo okoli pasu.

Povezavo med homoseksualnostjo in hamami lahko najdemo v otomanski literaturi. Med telaki in njihovimi »gospodi« so se tu in tam razvili intimni ljubezenski odnosi. Obstaja rokopis iz leta 1685, delo vodje hamama po imenu Derviš Ismail; ta v svojem besedilu Dellakname Dilkusa poleg legend in zgodb nazorno opiše tudi dejavnosti enajstih slavnih zapeljivih telakov. V nerodnem prevodu iz angleščine nekako tako: »… za noč v postelji računa 300 akčev. Nikdar ne sprejme več kot tri stranke na dan. Je čist in blagohoten …,« in za drugega: »… ima ozek pas, negovane dlani in stopala, ustnice kot vrtnica, trebuh kot hijacinta. Bister kot curek vode. Ko položi svojo turkizno vzmetnico na bela marmorna tla privatne kabine hamama, človeku vdahne novo življenje. Izbira le naelitnejše stranke, zaračuna 200 kurušev …« Slavni otomanski pesnik Fuzuli je v 16. stoletju posvetil ljubezensko-erotične verze svojemu brivcu v hamamu : »… If there was a head at the tip of each strand and my lover chopped off each one like hair / still I would not run from the blade spilling my blood.« Neki ljudski pesnik je ob otvoritvi prenovljenega hamama v 19. stoletju posvetil telakom pesnitev »At your service a fairy-faced creature, a fugitive from heaven / keep calm my lad« (vsi citati iz knjige Orhana Yilmazkaye Turkish Baths, angleški prevod Nancy F. Ozturk in Judith Ulgen).

V dokumentu iz leta 1810 izvemo, da je skupina janičarjev iz še danes priljubljenega hamama Čemberlitaš ugrabila telaka, da bi zanje plesal. Sledila je prava vojna z drugo skupino janičarjev, v kateri so morali posredovati vojaški voditelji, ki so dali mladega fanta osvoboditi, ugrabitelje pa naslednje jutro obesiti pred vrati hamama. Lepi telaki so šli v nos tudi ženskam. Poželenja vredni maserji v Samsonu in Trabzonu so moške pripravili do tega, da niso nikdar več hoteli zapustiti hamama in so popolnoma zapostavljali svoje zakonske in starševske obveznosti. Nesrečne žene so morale apelirati na avtoritete, naj napravijo konec temu nespodobnemu početju.

Homoseksualnost v povezavi s hamami ni bila ekskluziva muslimanske Turčije. David Urquhart, v Istanbulu službujoči angleški diplomat, je v viktorijansko Veliko Britanijo sredi 19. stoletja uvozil turkish baths. Na Otoku je vzniknilo več sto kopališč. Urquhartov najslavnejši kompleks, v orientalskem slogu urejeni Jeremyn Street Hammam, je bil zgrajen v nekdanjem hotelu v priljubljenem londonskem West Endu. Obiskovalcem, ki so bili zaradi visokih vstopnin (v nasprotju s hamami v Turčiji, ki so si jih lahko privoščili vsi) izbrana druščina buržujev, je ponujal idealno mesto za čiščenje, uživanje, razkazovanje in občutenje moškega telesa, vse znotraj varnega zaprtega kroga izbranih bogatašev. Ekskluziva, ki jo je zagotavljala eminentna zaprtost pred zunanjim svetom, je ponujala idealno mesto za izražanje in doživljanje sicer prepovedane homoerotike, ki je vplivalo na oblikovanje gejevstva na Otoku v poznem 19. stoletju.

V turščini še danes obstaja ogromno fraz, povezanih s hamami. Pogovorno hamamski deček označuje geja, hamamski denar pa plačilo za spolno uslugo. Nespodobna konotacija se besede hamam menda drži tudi v pogovorni japonščini in v ameriški angleščini. Naj v zagovor turškim kopališčem povemo, kako je bilo z rimskimi: rimske terme so obiskovali moški in ženske hkrati, in v določenih trenutkih so jih morali zaradi prešuštvovanja dejansko zapreti.

Če se vrnemo na Vzhod: kolikor nespodobnega hamamskega slovesa je v Turčiji dejansko preživelo do današnjega dne, je poniknil v underground. Med raziskovanjem sem našla zapise ali namigovanja, da v nekaterih hamamih lahko poiščeš partnerja za enkratno hamamsko spolno izkušnjo, ter tudi, da se ti ponudi prostitut. Vendar se zdi, da je za Turčijo pomen hamamov v povezavi z geji in prostitucijo dandanes minoren; že sprehod po eni izmed glavnih istanbulskih ulic v zgodnjih jutranjih urah, s številnimi transvestiti, ki čakajo svoje stranke, namiguje bolj na velemestnost kot na ekskluzivnost manj običajnih spolnih navad. Stran od živopisnosti uličnega sveta so turistični in tudi običajni lokalni hamami prostor miru, druženja, čistoče, svobode. Dejstvo pa je, da so tudi v sodobni turški družbi nasploh prijateljstva znotraj istega spola (v nasprotju z mešanimi) toplejša in močnejša, meja med prijateljstvom in ljubeznijo je težje določljiva, to, kar bi zahodnjaki imenovali homoerotika, pa je del vsakdana.

Napisala: Janja Brodar

Slika: Turška kopel, Jean Auguste Dominique Ingres, olje na platnu, 1852-59

Besedilo je bilo objavljeno v Outsider#13

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja