Narodna Galerija v Ljubljani v seriji razstav Umetnost za nove dni že nekaj let zapovrstjo predstavlja umetnine iz Vladne umetnostne zbirke. Gre za obsežno zbirko slik, kipov in drugih umetnin, ki so bile kupljene, naročene ali pa pridobljene (na primer iz zloglasnega Federalnega zbirnega centra po drugi svetovni vojni) za potrebe vsakokratnih oblasti na Slovenskem. Pred kratkim je bila odprta četrta v seriji razstav, ki so še bolj kot iz umetniškega vidika zanimive zaradi vpogleda v razmerje med oblastjo in umetnostjo. Zbirka Dravske banovine, slovenske upravne enote v Kraljevini Jugoslaviji, je še posebej poučen primer. Če so že pisarniške prostore cesarkemu dunaju podrejenih oblasti v Ljubljani opremljale umetnine, pa je umetniška oprema oblasti šele po prvi svetovni vojni dobila povsem slovenski, nacionalni prizvok. Zato so v naših krajih sto let prepozno začela deževati uradna naročila za velika zgodovinska platna, ki naj bi domnevno nezgodovinskemu ljudstvu ustvarila umetniško vizualizacijo slavne preteklosti, s katero bi se lahko kosali z ostalima »državotvornima« jugoslovanskima narodoma.
Gojmir Anton Kos: Bitka pri Krškem, del monumentalnega cikla, ustvarjenega za preddverje v Banski (danes Predsedniški) palači
Rezultat banskega mecenstva slovenskih tridesetih, na ogled v Ravnikarjevem krilu Narodne galerije, je nadvse poučen. Prva ugotovitev je, da med predvojno klerikalno in povojno komunistično oblastjo obstaja zanimiva umetniška kontinuiteta, ki je na prvi pogled morda ne bi pričakovali. Mit o slovenskem kmečkem človeku, ki ga med neprestanim tlačanstvom sile zgodovine vsakih nekaj stoletij povzdignejo v heroja, je bila blizu tako Partiji kot tudi predvojni Slovenski ljudski stranki. Mecenstvo sta obe oblasti uporabljali kot orodje nadzora in (samo)cenzure manj zanesljivih umetnikov – in ugotovili, da je takšna mehka moč mnogo bolj učinkovita od neposrednega diktata. Iz banovinskega okusa tridesetih let pa veje tudi nezgrešljiva domačijskost, »blut und boden« estetika ter včasih skoraj amaterski zgodovinski zanos, ki je v hlepenju po herojskih podobah iz domače zgodovine pripeljal do tako državotvorno-kičasto naslikanih prizorov, kot je Krst pri Savici Rajka Slapernika. Seveda pa je pri takih prizorih dobro, če jih razumemo predvsem kot otroške, morda adolescentne bolezni nekega na novo osvobojenega iskanja identitete. Že nekaj let pozneje Gojmir Anton Kos zmaga na natečaju za serijo monumentalnih zgodovinskih prizorov na temo slovenske zgodovine, kjer mu uspe dokazati, da je zgodovinska platna celo sredi dvajsetega stoletja tu in tam še mogoče slikati z nekaj umetniške iskre.
Preddverje s Kosovim ciklom pred prenovo leta 2007
Tu pa se približujem jedru svojega zapisa. Serija razstav Vladne zbirke ponuja anatomijo okusa oblasti na Slovenskem, za nas pa je najbolj zanimiva ravno s tem, česar ne pokaže. Obsežen cikel Gojmirja Antona Kosa prikazuje Ustoličenje na Gosposvetskem polju, Bitko pri Krškem, v kateri so bili kmečki uporniki odločilno poraženi, ter druge mitske prizore domače zgodovine. Ustvarjen je bil za preddverje Banske, danes Vladne oziroma Predsedniške palače, ki je bila zgrajena že v Avstro-Ogrski. Slike so bile tja umeščene tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Kljub zares divjemu slovenskemu dvajsetem stoletju, v katerem je Vladna palača doživela vrsto menjajočih se oblastniških čevljev in škornjev po svojem parketu, so slike na izvornem mestu ostale vse do leta 2007, ko so bile ob generalni prenovi stavbe – umaknjene. Podobno se je zgodilo še z eno Kosovo, tokrat po vojni narejeno sliko. Prizor ustanovitve Komunistične partije Slovenije, ki je bil zasnovan za knjižnico Vile Podrožnik, je bil ideološko verjetno bolj moteč kot prizori iz starejše zgodovine, vendar pa je za nas še posebej zanimiva informacija, s čim je bilo platno nadomeščeno: s povečano dokumentarno fotografijo razglasitve samostojnosti leta 1991.
Zgovorno anonimni hodnik brez Kosovega cikla danes – izraz vladajoče generičnosti, ali morda rezultat nezmožnosti sobivanja z lastno zgodovino?
Če je v umetniškem smislu sicer ideološko povsem nasprotnih oblasti pred in po drugi svetovni vojni vidna jasna kontinuiteta, pa je z osamosvojitvijo odnos oblasti do umetnosti popolnoma odrezan. Ne gre za zamenjavo umetniških smeri ali spremembo okusa. Sodobna, nacionalna in demokratična oblast umetnostne politike nima. To je pomanjkanje umetniškega okusa, vendar pa ne v smislu, da je ta slab, ampak v dobesednem smislu, da ga sploh ni.
Predsedniški protokolarni prostori si z izborom pohištva in preostale notranje opreme umetniški okus delijo z generičnimi poslovnimi aparthoteli tranzicijskih držav …
Do pred nekaj desetletji je oblast tudi pri nas delovala podobno kot v vseh drugih evropskih državah: kljub ideološkim in političnim spremembam so že obstoječim umetniškim zapuščinam dodajale nove, svoje in po svojem okusu. Izločene so bile samo najbolj ideološko sporni artefakti. To dodajanje v nacionalno zakladnico pa je po osamosvojitvi zamenjal popolnoma nov in nezrel impulz. Umetniška dela so v nekaterih primerih postala podobna državnim sekretarjem, ki morajo ob nastopu nove vlade avtomatsko ponuditi odstop. Tu ne gre več za dodajanje in bogatenje obstoječega fonda, v katerem se zrcali konfliktna in bogata zgodovina, ampak za vulgarno umetnostno izpeljanko volitev v smislu »ali-ali«. Zato je idealna oprema sodobne pisarne oblasti na Slovenskem nevtralni fikus in novo, kvazihistorično pohištvo, na katerem ne sme biti niti praske prejšnje obrabe. Verjetno zato, ker bi sledi pretekle obrabe uporabnike opominjale, da je bil v teh pisarnah nekdo že pred njimi, pa tudi, da jih bo slej ko prej nekdo nadomestil.
Miloš Kosec
