Mesta so bila zaradi svojih določujočih značilnosti praviloma središča izbruhov bolezni, ki so prerasle v velike zgodovinske epidemije ali celo pandemije in se izkazale kot dejavnik družbenih sprememb, pa tudi razmislekov, poizkusov in dejanskih sprememb v načrtovanju, oblikovanju in reorganizaciji mesta samega. V 5. stoletju p.n.št. je med peloponeško vojno izbruhnila ena prvih zanesljivo dokumentiranih epidemij, t.i. atenska »kuga«, ki je po splošno sprejetih ocenah terjala četrtino življenj te mestne države, kar je ena od največjih evidentiranih masovnih izgub življenj v antični Grčiji. Posledice epidemije so močno okrnile geopolitično moč Aten in povzročile drastične družbene spremembe, ki so proizvedle stroge zakone, ti pa so vplivali tudi na prostorsko preobrazbo takratne mestne države.

V zgodovinskih zapisih lahko zasledimo tudi antoninsko »kugo«, ki je leta 165 začela razsajati po Rimskem cesarstvu in prvo pravo kugo, poimenovano po cesarju Justinijanu I., ki naj bi od leta 541 naprej še dve stoletji pustošila po Bizantinskem cesarstvu in jo nekateri zgodovinarji vidijo kot enega od razlogov njegovega propada v 7. stoletju. Zagotovo pa je najbolj znana pandemija kuge tista iz 14. stoletja, poetično imenovana tudi črna smrt. Pandemija, ki je navdihnila največ literarnih in umetniških del, je po Aziji pustošila vsaj desetletje preden je prispela v Evropo, kjer je v petih letih, sodeč po najbolj črnih ocenah, terjala tudi do dve tretjini vseh življenj. Drastičen upad populacije je vodil k velikem krčenju in reorganizaciji mest ter do novih družbenih razmerji znotraj njih.

Nam nekoliko bližnje 19. stoletje je zaznamovala kolera, ki je v več valovih pustošila po dobršnem delu sveta. Bolezen se primarno prenaša preko onesnažene pitne vode, ki je bila v tistih časih zaradi manjka higienske infrastrukture praviloma v stiku z odpadnimi vodami. Ker je okužba močno prizadela tudi višje sloje, so sledile prve velikopotezne javne intervencije, ki so v imenu higiene posegle v organizacijo mesta. Tako so se pojavila gesla o zračnosti, svetlosti in odprtosti prostora, ki so ob iznajdbi modernega vodovoda in kanalizacije spremenile stanovanjske razmere prebivalcev mest. Haussmanova preobrazba Pariza in ureditev Viktorijinega nabrežja v Londonu sta dva izmed bolj znanih primerov. Tovrstne ideje pa so napajale tudi razvoj drugačnih mestnih tipologij, kot odgovor higiensko nevzdržnim in prenaseljenim obstoječim,  ki sta jih med drugimi raziskovala prvak gibanja Arts and Crafts William Morris in avtor Vrtnega mesta Ebenezer Howard.

Svetloba, zrak in odprtost pa je slogan, ki je zaznamoval načrtovalski in oblikovalski diskurz tudi na začetku 20. stoletja. Kako zagotoviti zdrav življenjski prostor tako v merilu stanovanja kot mesta, je bilo vprašanje, ki je po izkušnji tuberkuloze in španske gripe med drugim zaznamovalo tako individualne prakse Le Corbusierja, Alvarja Aalta in drugih, kot tudi srečanja vplivne konference CIAM-a. Seveda vseh naštetih primerov pod nobenih pogojem ne smemo vrednotiti brez analize širšega družbenopolitičnega in ideološkega konteksta. Niti primera Rdečega Dunaja, kjer je bil poskus reorganizacije mesta v obdobju med vojnama delno odgovor tudi na epidemijo španske gripe in močno razširjene tuberkuloze, ki ju je napajala tudi beda stanovanjske preskrbe. Mestne oblasti so vlagale v dostopne socialne in zdravstvene storitve, prostočasno in športno infrastrukturo ter javna kopališča z namenom izboljšanja vsesplošne kondicije in zdravstvenega stanja. Uredili so dobavo plina in elektrike ter vzpostavili mrežo komunalnih storitev, za eno glavnih nalog pa so si naložili reševanje stanovanjskega vprašanja. Z zamrznitvijo najemnin so preprečili njihovo nenadzorovano rast, z obdavčitvijo luksuznih dobrin, potrošnje in nepremičnin, pa zagotovili sredstva za gradnjo javnih stanovanj. Med leti 1923 in 1934 je bilo zgrajenih več kot šestdeset tisoč družbenih stanovanjskih enot, v katerih se je bivalo za ceno stroškovne najemnine (leta 1926 je ta znašala približno 4% povprečne delavske plače). Stanovanja so bila ponavadi združena v večnadstropne stanovanjske stavbe z zelenim dvoriščem in socialno infrastrukturo, kot je na primer šola, knjižnica ali gledališče. Čeprav »Rdečemu Dunaju« ni uspelo reorganizirati mesta tako, da bi popolnoma razrešil stanovanjsko vprašanje, ukrepi tega obdobja, na katerih temelji aktualna dunajska stanovanjska politika, še danes lajšajo stanovanjske tegobe, ki jih povzroča razpuščen stanovanjski trg.

Kot nobena poprejšnja tudi trenutna epidemija virusa covid-19 stanovanjskih (ali drugih) neenakosti  sama po sebi ne povzroča, pač pa jih boleče razkriva. Razmere od nas zahtevajo, da se zaradi odgovornosti in solidarnosti samoizoliramo v svojih stanovanjih. Nekateri, ki si to lahko privoščijo, so ponovno odkrili vrednost udobnega lastnega stanovanja, ki se je za mnoge preobrazilo tudi v pisarno ali v učilnico. Za druge je varen in stabilen dom med epidemijo pogojen s tveganjem lastnega zdravja in odhodom na delo, saj jim v nasprotnem primeru grozi, da ostanejo brez strehe nad glavo. Zaradi izgube dela in izpada dohodka vse večji množici prekarnih, samozaposlenih in študentskih delavcev grozi morebitna deložacija, če ne bodo zmožni plačevanja bančnih posojil in že tako visokih najemnin. V zagatnih situacijah so se znašli tisti, ki živijo v prenaseljenih in nedostojnih bivalnih razmerah. Najbolj izpostavljeni in dodatno stigmatizirani pa so tisti, ki so bili že pred epidemijo prikrajšani za toplo in varno zavetje doma.

V tujini se s problematiko soočajo različno, a najbolj pogosti ukrepi so zamrznitev, znižanje ali odlog plačevanja najemnin, zamrznitev hipotek, prepoved deložacij in drugih vrst izselitev, zagotovitev začasne nastanitve za čas epidemije. Pri nas zaenkrat ni bilo resnih sistemskih poskusov reševanja problematike, kljub opozarjanju posameznikov, civilnih gibanj in organizacij, ki poleg razkrivanja in analiziranjem stanja organizirajo solidarnostne mreže, najemniško stavko, povezujejo ljudi in naslavljajo vlado s konkretnimi predlogi. Edina institucionalna priporočila in napotki za reševanje nastale stanovanjske situacije so rezultat tolmačenja relevantne zakonodaje o najemniških razmerji na Pravni fakulteti UL, ki pa v splošnem – tako kot obstoječa stanovanjska zakonodaja in predlog njene posodobitve -ohranja blagovni status stanovanja na škodo njegovi družbeni vrednosti, kar v prispevku za krizni štab Radia Študent (https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/krizni-%C5%A1tab-r%C5%A1/%C4%8Digava-pravica-do-stanovanja) podrobneje razdela Klemen Ploštajner.

V teh, milo rečeno, čudnih časih epidemije se najprej zavzemimo za varen in stabilen dom ter s tem za možnost samoizolacije za vse. Ker pa koronavirus ni glavni sovražnik stanovanjske preskrbe in ker vse kaže na to, da se bo v času po epidemiji na novo definiralo zaupanje med ljudstvom in oblastjo, poskušajmo razviti strategije, s pomočjo katerih bomo lahko težili vsaj k temeljnemu izboljšanju stanovanjskega vprašanja, če ne že k novim družbenim razmerjem, ki bi ga v taki obliki odpravili.

Piše: Blaž Šenica

Podprite Outsider z naročilom!