Advertisement
Podrecca-050
Boris Podrecca: Arhitektura pluralnosti

Z Borisom Podrecco sva se v zadnjih dveh letih pogosto srečala. Večkrat sem ga obiskal v njegovem ateljeju na Jörgerbadgasse 8. Pogovori so včasih trajali tudi več ur. Beseda je tekla o marsičem. Od umetnosti in seveda arhitekture do različnih anekdot iz njegovega življenja. Pogosto o aktualnih zadevah na gradbiščih in različnih znanih osebnostih. Tako je nastala ideja, da za revijo Outsider pripraviva intervju. Vendar je namesto klasičnega intervjuja nastala serija pripovedovanj, spominov, anekdot in razmišljanj. Boris Podrecca je strasten človek, ki obvlada besedo. O arhitekturi lahko govori tako živo, tako telesno, da jo lahko vidimo in tipamo. Njegove besede so vedno skrbno izbrane, nikoli dolgočasne in vedno zadenejo cilj. Od leta 1965 do 2016 je naredil 433 projektov, od tega jih je 189 realiziranih in 244 nerealiziranih.

 

In opposition: revija Most, Trst

Revijo Most smo od začetka snovali skupaj z Lokarjem in Vremcem. Moj najboljši prijatelj v Ljubljani je bil pisatelj Marjan Rožanc. Krasen človek, obenem regionalen in urban. Bil je športnik, član odbora Slovana. Na njihov stadion smo hodili – jaz kot vratar Triestine – na priprave za italijansko nogometno prvenstvo. Bila sva sorodni duši, kakor se reče. Mlajša generacija v Sloveniji in zamejstvu je imela velike ideološke težave. Želja je bila demokratizirati Slovenijo, jo mentalno razširiti, brez ozke sive ideologije. Režim je čutil, da se nekaj dogaja. Hoteli smo na primer objaviti Kocbeka, ampak v Ljubljani se ga ni smelo. Naša revija je bila, ne da bi to hoteli, reakcija na pritiske režima. Bili smo liberalen, odprt mlad svet in smo si želeli Slovenijo reanimirati. Jo odpreti, jo napraviti bolj evropsko. To je bila ta revija.

Recimo, jaz sem pisal o Černigoju, o Bauhausu, o internacionalizmu. Delal sem tudi karikature in grafično opremo. Revija je bila nehote in opposition in se je ni smelo prodajati v Sloveniji. Zato smo jo dostavljali ponoči. Večkrat sem iz Trsta ali z Dunaja potoval v Ljubljano. V študentskem naselju sem prespal pri svojem tržaškem prijatelju Sosiču. Ponoči sem se pojavil in potrkal na okno. Spala sva skupaj v eni postelji. Zjutraj sem hitro šel naprej. Nesli smo revije Rožancu in drugim, seveda na skrivaj. Verjetno je partija za to vedela, a vzpostavil se je nekakšen čuden ambivalenten odnos. Pustili so nas, da vidijo, kam ta stvar pelje. Do Kocbeka ni bilo mogoče priti. Stanoval je ob Trgu republike. Vhod je bil zastražen. Stražarji so šli kadit za vogal. Kocbek je pustil hišna vrata odprta. Izkoristili smo trenutek in se izmuznili po stopnicah navzgor. Tiho smo se pogovarjali. Jaz sem mu večkrat nosil knjige. Spomnim se, kako je ta globoko klasično izobraženi človek zažarel, ko sem mu dal v roke zbrana dela Teilharda de Chardina. Usmerjal nas je, kaj naj beremo. Bili smo še mladi in neizoblikovani. Revija Most je izhajala vrsto let. Kasneje, ko je politika v Sloveniji postala bolj prožna, je prišel v uredništvo tudi Marjan Rožanc. S sabo je povabil nekaj perspektivašev: Tarasa Kermaunerja, Jožeta Pučnika itd., mislece generacije pred nami. Potem pa veste, kako je bilo naprej. Tako se je začela ta stvar. Apoteoza besede.

 

Šolanje, od kiparstva k arhitekturi, Dunaj

Iz Trsta sem prišel na Dunaj. Starši so bili že tu. Na Dunaju sem moral še enkrat maturirati, ker mature iz Trsta niso priznali. Ko sem se namreč želel vpisati na kiparstvo, so mi rekli, da lahko študiram, ampak kot avstrijski državljan diplome ne morem dobiti brez avstrijske mature. Ko sem si že želel vzleteti, sem moral ponovno v šolo. Hodil sem v znano gimnazijo na Schopenhauergasse. Tam je bil neki dober ravnatelj, humanist, ki je razumel mojo dilemo in mi neskončno pomagal. V tistem času sem se naučil jezika, ki ga prej nisem poznal in se ga ne bi nikoli naučil. V enem letu sem maturiral.

Okolje v šoli je bilo zanimivo in raznoliko: bil je neki briljanten mlad komunist, nosil je s sabo Marxa in rdeče Maove knjižice ter nam jih med odmori bral. Nekateri profesorji so bili še nacisti. Govorili so, da je bil za vojno kriv Churchill, in ne Hitler.

Prišel sem iz osvobojene Italije, polne sonca, iz Trsta, polnega lepih mam in deklet. Prišel sem na Dunaj, ki je bil siv in mračen. V tem mraku sem spoznal zelo zanimive ljudi. Pesnika Artmanna, postdadaista Gerharda Rühma itd. Zašel sem v družbo literatov in umetnikov, in ne arhitektov. V ateljejih kiparja Wotrube na akademiji je šlo izključno za telesnost. Gnesti glino, vedno samo epska drža materiala. Naenkrat me je nekaj prijelo, da me je začel zanimati odnos in zrak med telesi. The notion of the space. Prišlo je do negacije telesnosti, ki sem je imel že dovolj. V ateljeju so me začeli zanimati prostor, vakuum in svetloba. Začela se je nematerialna faza, za katero nisem vedel, kje bo kulminirala. Zdrsnil sem v arhitekturo.

 

In opposition: Roland Rainer

Arhitekturo sem začel študirati na tehniki – do prvega državnega izpita. Tam mi ni bilo všeč, ker so bili slabi profesorji in razmetani inštituti. V trenutku krize, sredi deževnega novembra, sem zbral svoje papirje, risbe, analize Loosovih hiš in tekel na akademijo, v nekdanjo Wagnerjevo delavnico, kjer je študiral tudi Plečnik in kjer je imel atelje profesor Roland Rainer, takrat vodilni dunajski arhitekt. Bila je elitna šola s 5–6 študenti na letnik. Po stopnišču sem šel v zadnje nadstropje. Vedel sem, kje ga najdem, potrkal in vdrl v pisarno. Tajnica me je skušala ustaviti. Rainer me je grozeče pogledal. Rekel sem mu, oprostite, ker sem prišel tako divje. Želel bi govoriti z vami. Videl je, da je prišel neki norec. Rekel je, dobro, pokažite mi hitro te risbe. Potem sem imel »hitri izpit«. Dosti sem že vedel in videl je, da ta norec ni čisto nor. Potem je odprl vrata mizne omarice, vzel steklenico portovca in dva kozarca. Videl sem, da sem sprejet. Kakšne četrt ure sva se še pogovarjala. Potem je rekel, pojdite sedaj v tajništvo, prinesite rdeč, zelen in bel formular in ste že pri meni v master classu. Skoraj so se mi ulile solze. Šele tam se je začela zame arhitektura.

Atelje je bil intimen. Med prijatelji sta bila starejši Heinz Tesar in Helmut Grimmer, zelo nadarjen arhitekt, ki je umrl zaradi pljučnice. Bil je iz Tirolske. Z Rainerjem smo počasi prihajali v opozicijo. Preveč smo že videli in vedeli. Rainer je imel rad študente, ki so bili nedolžni in so prihajali s tehničnih šol. Šarmiral jih je. Ljubil vas je ali pa popolnoma negiral. Z njim sem lepo začel, a počasi sem se odmaknil od njegove črno-bele doktrine. Diploma je šla skozi. Kasneje, ko sem že imel nekaj realizacij, me je Rainer spet kolegialno sprejel in zgradila sva prijateljski odnos.

Stadt Centrum, Merano, Italija. Leto izvedbe: 2016. Foto: Samuel Holzner

Oče: Plečnik

Kot študent sem odkril Plečnika. S starejšim kolegom Jörgom Kohlmeyerjem sva se sprehajala po Dunaju in rekel je, Boris, ti, ki prihajaš iz Trsta in s Krasa, tu je tudi neki drug Kraševec: Plečnik. Rekel sem, kdo je Plečnik? Šla sva do Zacherlhausa in so mi padle hlače. Poznal sem Loosov Michaelerhaus. Ampak ta hiša je bila boljša, kompleksnejša. Čeprav ima tudi mladostne napake, ki jih takrat nisem videl, a v sebi nosi to, kar je v arhitekturi najtežje: določeno avro in dostojanstvo. Ta hiša je gentleman. Medtem ko so vse druge hiše v bližini v najboljšem primeru le dom arhitekture. To je razlika.

Takrat sem bil na Dunaju sam. Nisem imel dosti prijateljev. In potreboval sem očeta. Rainer ni bil oče. Generacija pred mano ga je denimo imela v Holzmeistru. Bil je resnično velik Oče. Ustvaril je fantastično generacijo: Holzbauer, Spalt, Kurrent, Gsteu in Schweighofer. Pri njem se je tudi pilo, ponočevalo in veliko potovalo. Holzmeister je v eksilu zidal za Atatürka parlament in ministrstva v Ankari. Živel je tri življenja s tremi monografijami: »doba ekspresionizma«, »arhitekt nove Turčije« in »teater arhitekt Salzburškega festivala«. Imel je veliko povedati. Pri meni se je takrat začel tisti apetit po teoriji. Napraviti si izhodišče, iz katerega izhajaš.

Profesor Rainer je bil beli internacionalist. Niso ga zanimali detajl, teksturna materialiteta ali to, da znaš misliti za vogalom. Vsega tega erosa arhitekture pri njem ni bilo. Bil pa je imeniten biolog, prvi zeleni arhitekt in luciden urbanist. In tega sem se pri njem obilno naučil, tako da tudi danes, če rišem stol, vselej mislim na mesto.

 

Razstave

Začel sem z razstavami. Bolj me je zanimala tematska arhitektura, denimo preklop bazilike s panteonom, manj recimo stanovanjske tipologije. Take stvari sem preizkusil pri razstavah in to mi je zelo pomagalo, ko sem začel resno zidati. Raznolike teme sem imel že predelane. Nekatere so s časom odpadle. Tiste pikantne pa so ostale in sem jih ponotranjil.

Razstave so bile zame laboratorij. Med njimi so bile zelo pomembne: recimo prva Kieslerjeva razstava na Dunaju, potem še njena razširitev za Whitney Museum v New Yorku, z rekonstrukcijo njegove galerije za Peggy Guggenheim. Sledila je ogromna razstava »Planstädte der Neuzeit«, vsa geometrično načrtovana mesta od renesanse do danes. Postavljena je bila v takrat prenovljenem dvorcu v Karlsruheju. Že v prvem tednu je vdrlo 75.000 ljudi.

Pomembna, še posebej za Dunaj, je bila razstava Biedermeier v Künstlerhausu. Bidermajer je bil prvi avtohtoni avstrijski stil, lokalni klasicizem. Namesto mahagonija so uporabljali domačo češnjo, hruško itd. Celoten Loosov opus je v bidermajerju. Tisti joie de vivre. Živeti, in ne le bivati v hiši. Metternich se je bal revolucije in ni dopustil, da bi se ljudje množično družili v mestu. Zato je bila arhitektura interiorizirana. Ljudje so delali doma, kadili doma, pljuvali v krasne lesene pljuvalnike … tam se začne dunajski interier. Mogoč je bil le beg v naravo. V slikah tistega časa prevladujeta bukoličnost in interier.

Župan Helmut Zilk mi je takrat omogočil 42 milijonov šilingov. S tem denarjem bi lahko zgradil šolo. Zagrozil mi je, da če ne zapravim vsega, bom drugi dan moral v eksil. Za razliko od Holleina, pri katerem sem še kot začaran študent risal karizmatično trgovino s svečami Retti, me preveč denarja popolnoma utesni. Mučil sem se, kako ga porabiti. V tehničnem muzeju sem odkril ogromne zaprašene albume iz let 1850–1870, s krasnimi sangviničnimi tapetami. Tiskal sem jih na novo in z njimi oblekel kilometre razstave, samo da sem lahko porabil budget. To se ne bo zgodilo nikoli več.

Plečnikova razstava v Parizu je bila za Francoze odkritje do takrat popolnoma neznane kulturne geografije. Ljudje so še spraševali: Où est Lubiana? To je bila najuspešnejša promocija Slovenije in jo je obiskalo 500.000 ljudi. Prišli so celo Peter Eisenman iz New Yorka, Robert Venturi iz Filadelfije itd., da bi inhalirali tega slovenskega Gaudija. Dve leti kasneje, ko sem z Bernardom Huetom obiskal Venturija, sem opazil, kako sodelavca prerisujeta kapitele iz Plečnikove Architecture Perennis …

 

Berlinski zid ali umetnost pozabljanja

Ena od mojih najpomembnejših razstav je bila na temo združitve obeh Nemčij. V žiriji je bila pruska grofica von Plessnova, zgodovinarka z neverjetnim razumevanjem za moderno. Dolgo je živela z umetnikom fluksusa Danielom Spoerrijem. Poleg nje sta bila tu še direktor Historičnega muzeja zahodnega Berlina in predsednik Pruske akademije. Povabili so šest arhitektov. Med njimi Richarda Meierja. Za druge ne vem, nikoli nisem vprašal in tudi nikoli niso tega omenili. V spominu mi je ostal način izvedbe natečaja. Prišli so najprej v atelje, bili z nami dva dni, se pogovarjali, pregledali dela razstave in tudi sedeli s sodelavci. Skupaj smo šli na večerjo. Vse je bilo kot nekakšen družinski dogodek. Potem sta minila dva meseca, in vprašali so me, ali bi pripravil nekaj konceptualnih skic na to temo. Spet so prišli. Predstavil sem načičkan ideogram razstave in so odšli. Zelo ekonomično in pametno, da pride komisija k tebi na pogovor, namesto da več birojev trdo dela in se trud povrne samo enemu. Minili so štirje meseci. Na vse to sem že popolnoma pozabil. Mislil sem, da je bil izbran Meier. Telefon je zazvonil. Odločili so se za naš koncept.

Dva meseca sem bil z dvema sodelavcema v Berlinu. Našli so nam lepo stanovanje – atelje. Koncept smo pripravili že na Dunaju. Delo ob še živem berlinskem zidu je bilo zelo zahtevno. Vodilna ideja je bila, da skozi protorenesančni Martin-Gropius-Bau postavimo 30 m visoko urbano harfo. 38 železnih niti, ki so simbolizirale 38 avtonomnih dežel, iz katerih je Bismarck koaguliral Nemčijo, se je dvignilo od vhodne piazzete, prodrlo skozi zgradbo in se spustilo do berlinskega zidu s simbolnim namenom, da bi ga iztrgale.

Včasih se zgodijo čudna naključja. Ko je bila razstava končana, zidu dejansko ni bilo več. In ta moj kos zidu, ki sem ga z razstavo rešil, je danes edini del te tragične meje, shranjen v Historičnem muzeju. Nemci tega zidu nočejo videti. Izbrisali so ga iz spomina. Volja po »nezgodovini«. Moč pozabljanja. Pri nas je drugače. Povsod so spomeniki, koga so ubili, koga so kje posilili, vse je ostalo isto. Nemci so razkol morali pozabiti zaradi prihodnosti. Zanje ne obstaja več.

 

Atene in klasika

Nekaj realizacij sem že imel: hiše, prenove in razstave, ko se je pojavil apetit po večjem. Začeli smo z mednarodnimi natečaji. Kolega Dimitris Stamatiadis, Grk iz premožne družine, me je povabil, da sodelujeva na natečaju za masterplan Aten. Njegov oče je imel v tem karizmatičnem mestu gradbeno podjetje. Dimitris je bil ambiciozen in delaven. Med študijem na akademiji pri Rainerju sem mu večkrat pomagal. Avstrijci so bili bolj zaprti in nekomunikativni. Jaz pa sem poznal mentaliteto Grkov in Perzijcev, ki jih je bilo nekaj pri Rainerju, še iz Trsta. To so fini ljudje s kompleksnejšo globino, kot je naša. Ostala so prijateljstva, tudi potovanja in kasneje tudi projekti v Iranu.

Dimitris je torej v Atenah organiziral atelje za natečaj, na katerega so bila povabljena takrat znana imena: urbanist Luigi Piccinato iz Benetk, Jaap Bakema iz Rotterdama itd. Na koncu so izbrali našo rešitev. Za nas je bil to prvi velik dosežek.

Pod akropolo v Plaki smo imeli atelje z 20 zaposlenimi. Projekt je trajal dve leti. Imeli smo krasno vilo, dva buldoga, žensko, ki je pospravljala …, prek oken spalnice so se razprostirale mandarine. Bil je raj. Tam sem se srečal s plastmi mesta in se ponovno učil klasike. O tem kontradiktornem mestu sem želel celo napisati knjigo. Imel sem že vse pripravljeno, besedila, slike, a nikoli je nisem končal in je tudi ne bom. Tam sem začel graditi svoj depo klasike in teorije. Na nemškem arheološkem inštitutu sem se pozno v noč učil na pamet mesta: Rim, Benetke, Istanbul, Isfahan, Damask in Alep. Zadnjih dveh ni več. Projekt smo oddali in vrnil sem se na Dunaj.

Competence Park, Salzburg, Avstrija. Leto izvedbe: 2015. Foto: Miran Kambič

Beneški bienale – postmodernizem 1980

Po vrnitvi iz Aten sem prvo naročilo dobil od nekega Kraševca iz Prosecca. Zgradil sem mu hišo na Dunaju. Potem sem zasnoval sofisticiran interier za javnomnenjski raziskovalni inštitut. Na otvoritvi je prišel k meni visok gospod, direktor L’Oreala, ki je imel prostore v dunajski Borzi, na ringu danskega arhitekta Theophila Hansena. Direktorja je intrigiral moj inštitut in povabil me je na sestanek. Iz tega je nastal železno-stekleni interier inštituta L’Oreal.

Takrat je prišel na Dunaj Paolo Portoghesi z dvema sodelavcema. Stanoval je v secesijskem penzionu tik ob Borzi. Šli so mimo tovornjaka, iz katerega so zlagali prefabricirana ogrodja za L’Oreal. Sledili so delavcem v stavbo in vstopili v abnormalen svet.

Prostori so bili že precej dodelani. Vprašali so, kdo je to delal. »Neki Podrecca, zna italijansko.« Seznanili smo se. Na bienale je povabil tri emerging arhitekte: Hermanna Czecha, ki je od nas najstarejši, Heinza Tesarja in mene, ki sem bil najmlajši. Za nas je bilo to takrat največ, kar je bilo mogoče doseči. Spomnim se, da sva imela z ženo majhnega renaulta. Vozila sva aluminijaste panoje v Benetke in jih peljala po kanalih z barko gor in dol. Imel sem že nekaj del, ki jih je veljalo pokazati. V črno-beli tehniki jih je fotografiral fotograf Gerald Zugmann. Danes je tako pomemben, da si ga ne morem več privoščiti. Dunajčani smo bili na bienalu eksoti, nekako freudovski, enigmatični. In tako smo pritegnili pozornost. Odile Fillion, žena Jeana Nouvela, je moje projekte objavila v avantgardni reviji Cree. Takrat so v Franciji prvič slišali za moje ime. Vzpostavljen je bil odnos s pariškim miljejem. Z Nouvelom sva dvakrat kurirala bienale mladih.

 

25 let poučevanja

Razstava šestih mlajših arhitektov v dunajskem Künstlerhausu je imela širok medijski odmev. Objave o njej so izhajale po vsem svetu: v Angliji, Ameriki, povsod. Bil sem končno emerging arhitekt. Po zaslugi ekskurzije švicarskih arhitektov me je takratni chairman tehnične univerze v Lozani, profesor von Meiss, povabil za gostujočega profesorja. Z veseljem sem se odzval. In tam so se začeli ti moji skoki, moje profesure.

Po Lozani so me povabili v Pariz na takrat najboljšo šolo Ecole Nationale Supérieure d’Architecture de Paris-Belleville, kjer so predavali Henri Ciriani, Bernard Huet, Jacques Lucan itd. Stanoval sem v krasni široki mansardi hiše Roberta Mallet-Stevensa iz tridesetih let z velikimi okni in steklenim lucernarijem nad glavnim stopniščem.

Ob sobotah smo si s kolegom, ki je predaval pariško moderno, ogledali po en projekt na dan, skozi katerega je moj Virgil pripovedoval o literaturi, kulturi, glasbi analogne dobe. Človek je pravzaprav večno študent. Moja bazična dunajska arhikultura se je pohlepno nagnila in razširila proti pariškim stvaritvam, ki jih prej nisem poznal. Moj kolega z Bellevilla je bil med drugim biograf Henrija Labrousta, meni najljubšega arhitekta pariške šole. Njegova knjižnica Sainte-Geneviève je kot Wagnerjeva cerkev na Steinhofu, objekt, kjer vsakič odkriješ kaj novega. Ko sem v Parizu, to kamnito stavbo s kovinsko konstrukcijo vsakič obiščem. Do nekaterih karizmatičnih arhitektur čutim naklonjenost, kot da so mi dragi ljudje. To velja tudi za arhitekturo demiurga Victorja Baltarda, avtorja idiotsko porušenega kompleksa Les Halles. Prav tako avtor dihotomij kamna in železa. In seveda Pierre Chareau s svojo hišo s kovinsko konstrukcijo in steklenimi prizmami Maison De Verre. Imel sem možnost prebiti en cel dan v hiši, v tem eteričnem prostoru. Ta izvirna francoščina, ki sem jo neobremenjen spoznal, mi je bila veliko bližje kot esperanto in utopija Le Corbusiera, ki ga seveda hočeš nočeš moraš ljubiti.

Po pariškem obdobju, kjer bi bil najraje ostal, me je David Chipperfield povabil na prvo samostojno razstavo v London. Poleg pisarne je imel razstavni prostor, ki se je imenoval 9H. Tam so se zbirali zanimivi arhitekti, ki so študirali v Londonu, a niso bili Angleži: Ricky Burdett, Wilfried Wang, Zaha Hadid, Dos Santos itd. Moj prvi katalog je bil tako z razstave v Londonu. Tam sem bil spet gostujoči profesor na Bartlett School of Architecture.

Sledila so leta, ko so se začeli projekti v Italiji in profesura v Benetkah. Nemo propheta in patria. Potem še krajše profesure v Ljubljani, Trstu, Mariboru. Zadnji od teh skokov pa je bil na Harvard v Cambridgeupri Bostonu, kamor me je povabil Rafael Moneo, ki sem ga spoznal v Parizu. Jacques Lucan je ustanovil krožek arhitektov, o katerem na žalost nikoli ni bilo nič napisano. Vsako leto smo se za en teden dobili. Vsak je razložil dela in svoje načrte za naslednja leta. To je sprožilo zelo vitalne diskusije, ki so mi ostale v spominu kot najbolj razžarjene.

Na Harvardu so mi dodelili zelo elegantnega asistenta, ki je znal srbohrvaščino in je sedaj profesor v Hannovru. Moj pogoj je bil, da nimam več kot 15 študentov. Živeli smo kot Jezus in apostoli; vedno smo bili skupaj: delali, jedli, živeli. Tam na žalost nisem nič gradil. Dve leti kasneje so mi ponudili, da bi bil chairman, predstojnik arhitekturnega oddelka. Družino sem imel na Dunaju in otroka sta bila še majhna. Kot predstojnik bi moral kupiti hišo z velikim vrtom, prirejati brunche in vabiti goste itd. Takrat sem vsak drugi teden potoval z Dunaja na Harvard in nazaj. Mogoče je bila napaka, da se nismo z družino preselili.

Na vrsti je bila Nemčija. Ukvarjal sem se z osemnadstropnim lesenim ogrodjem neke profane arhitekture, ki sem jo preuredil v mestno knjižnico. Bilo je v Biberachu, kjer je zgradil moj nemški vzornik Hugo Häring dve prekrasni hiši. Vzporedno sem dobil dve ponudbi: za direktorja inštituta v Stuttgartu in profesuro v Darmstadtu. Iz Darmstadta sem dobil dolgo »ljubezensko pismo« na osmih straneh, kjer me je prof. Max Bächer prosil, naj pridem k njim, ker so potrebovali prožnejši mediteranski horizont. Imel sem dve uvodni predavanji. Pot je bila predolga: moral sem leteti z Dunaja v Frankfurt, nato z vlakom do Darmstadta in s taksijem do kampusa … Za nekoga, ki je rojen len, je bilo to prenaporno. Odločil sem se za Stuttgart, bogato in centrično mesto industrije –Mercedes, Audi in Porsche. Pri Porscheju sem bil dve leti s kuratorjem Kasperjem Königom v komisiji za umetniške investicije in javni prostor.

Na inštitutu sem imel 14 asistentov. To je velik inštitut v centru mesta. Med kolegi so bili odlični konstrukterji, kot je Werner Sobek, naslednik Freija Otta, in teoretiki arhitekture, kot je Jürgen Joedicke, biograf Huga Häringa. Zdržal sem 15 let. Skupaj sem poučeval 25 let.

Zdaj sem izgubil apetit za poučevanje. Tu in tam se oglasim v Rimu, na Harvardu ali v Londonu. V Londonu imajo na AA cel semester skoraj vsakodnevno gostujoča predavanja. Lansko leto je po mojih dveh predavanjih prišel Bernard Tschumi itd. … Študentom, ki toliko plačajo za študij, se zmeša. Izgubijo potrpežljivost in disciplino; postanejo nevrotiki. Imuni so na kakršno koli teorijo, na širino temporalnosti in verjamejo samo še v brend.

 

Arhitektura ni demokracija

V svoji biografiji imam kar obilen repertoar tipologij: stanovanjske in javne zgradbe, trge in mestni parter, cerkve, nebotičnik in muzeje. Edino stadiona nisem delal, za kar mi je zelo žal.

Koncentrirano sem začel delati, ko sem se vrnil iz Münchna, kjer sem bil štiri leta asistent na fakulteti, kjer sem se tudi poročil in kjer se je rodila hči. Po vrnitvi na Dunaj, na katerega sem bil vedno navezan, sem začel delati z dvema sodelavcema. Kmalu nas je bilo šest, kar je bila najlepša doba. Tri dvojne mize, kjer je vse pod kontrolo.

Kasneje smo kupili majhno spomeniško zaščiteno tovarno elektronike s 15 m dolgimi zasteklitvami iz dvajsetih let. V zgornjih nadstropjih smo uredili stanovanje z dolgo mediteransko teraso, spodnja tri nadstropja pa so ateljeji.

Projekte začnem sam. Rišem še vedno s svinčnikom, in ko začutim, da so glavni parametri zreli, takrat oddam vse skupaj v digitalno stvarnost.

Istočasno delamo 5–6 projektov. Team obsega med 20 in 30 arhitektov, od katerih so vsako leto trije praktikanti, največ iz italijanskih šol. Poleg tega imam v Italiji, v beneški regiji, podružnico – joint venture, kjer je 14 sodelavcev. V Benetkah imam stanovanje, kamor se zatečem, ko stvar ne gre, in tja romam po navdih.

Seveda je delo v teamu super stvar, problem je vedno končna odločitev. Kdo udari po mizi. Veliko je, tudi na Dunaju, anemičnih teamov, kjer vsi istočasno govorijo in so neverjetno demokratični. Arhitektura pa ni izključno demokracija. Arhitektura nosi v sebi avtoritativnost in neko čudno samoto, nekako kot v poeziji: ne moreš v teamu napisati soneta. Konec koncev mora biti poetika nekaj singularnega. Sodelavcem vedno priznam dobre ideje in z njimi nadaljujemo. Tisti, ki mu uspe iti bolj v globino, ne sme egocentrično dvigniti glasu. Vsi v teamu se morajo čutiti kot soglasni avtorji.

Business Center Uni Credit – Bank Austria, Dunaj, največje gradbišče v Avstriji, zaključek gradnje 2018

Arhitektura ima svojo tišino

Zadnja leta se vračam k začetku. K prožnosti forme in telesnosti. Zanima me spet muskulatura, nervni sistem forme, napetost discobolusa, njegova forma serpentinata, preden sproži disk. Ne sledim jezikovnim klišejem. Vsak ambient ima svojo tehnično, družbeno in emocionalno zgodovino – svojo specifično aromo. Ob tem je Novo tisto Drugo, kar je strogo samozadostno in obenem tisto, kar manjka.

Arhitektura je civilni proces. Za to, da bolje živimo, da se hiša dobro ogreva ali da je varna, ne potrebujem avantgarde. Avantgarda je beseda, ki prihaja iz vojaške strategije, in to pove vse. V umetnosti je drugače. Tam mora biti avantgarda. Če umetnik ni revolucionar, če ne ruši sveta, je lopov. Arhitekt pa ne more biti revolucionar. Ker arhitektura ni le umetnost. Arhitektura ima svojo interiorizirano tišino in svojo specifično težo. V najlepši hiši lahko živi najnesrečnejši človek in obratno, v najbolj ponesrečeni hiši najsrečnejši človek.

Pogosto se z režiserjem Michaelom Hanekejem, oskarjevcem, pogovarjava, ali lahko ideološko napačna doba rodi dobro umetnost in arhitekturo. On pravi, da ne. Jaz pravim, da ja. Na primer Casa del fascio v Comu arhitekta Terragnija. Najbolj reprezentativno poslopje fašistov v Comu je postalo po vojni center komunistične partije, ki se je v njem odlično počutila. Arhitektura ima torej svoj prikriti ego, ki je na razpolago vsem časovnim spremembam. Ima svoj ščit proti minljivosti življenja. Ljudje se enkrat ljubijo, drugič sovražijo, arhitektura je okvirno dejanje, je paspartu življenja. Taki viziji zelo rad sledim.

 

Poetika različnosti

Arhitekti smo izgubili diskurzivnost. Diskurzivnost mi dajte! Brez tega ni nič. Včasih smo se vsak teden dobivali pri meni ali kom drugem in se do jutra ob dvolitrskih steklenicah veltlinerja pogovarjali, kaj in kako kdo dela. Vsak ima svoje ozadje, svoje poglede, ki smo jih zagovarjali pred drugimi. To je arhikultura, vitalno ozadje arhitekture. To civilno diskurzivnost smo izgubili. Zamenjali so jo samozagledanost, karierizem in medijska prisotnost. Kakšen 30-letnik naredi hišico, šarmantno stopnišče s trampolinsko galerijico, in se s tem rine v revije, celo v tiste, ki izhajajo v Kuala Lumpurju. Diskurzivnost?

Friedrich Achleitner je nekoč o naših delih zapisal, da so poetika različnosti. Kot sem že rekel, živimo v dobi pluralnosti. Nihamo med demokracijo in avtokracijo. Vse mogoče drže so hkrati prisotne in veljavne. Analogno historicizmu 19. stoletja. Hans Hollein mi je ob moji skepsi vedno govoril: glej modo, ki je čustvena smernica dobe, in našel boš tudi duha arhitekture. Pojavila se je spet ornamentika, polikromatika, Armani s svojim planetarnim in protestantskim minimalizmom še nekako vztrajno niha, sledi mu blažena arhitektura povera z zadnjih bienalov. Danes bi lahko naštel 20 pozicij, ki so še vedno z glavo nad vodo, zgoščene v enciklopedični pluralizem.

Župnijska cerkev in sakralni kompleks, Milano, Italija. Boris Podrecca in Marco Castalletti. Leto izvedbe: 2016. Foto: Cecilia Castalletti.

 

Parametricizem

Parametricizem je spoj srednjeevropske in francoske teorije. Naša srednjeevropska teorija, po Loosu, Franku, tudi Plečniku, je semperjevska in pravi: človek bi najraje živel v zavetju toplih preprog, tekstur. Greš v gozd, si nabereš grmičevja in bambusa ter spleteš preprogo. Vozel za vozlom, ki je obenem prvi človeški detajl. Ampak take preproge ne morejo stati same. Zato potrebuješ ogrodje, strukturo. Naša srednjeevropska arhitektura je v bistvu Bekleidung. Tu je tudi odmev orienta.

Francoska teorija se naslanja na Laugierjevo prvinsko kočo: človek gre v gozd in odžaga šest dreves, v zemljo nabije šest stebrov. To je struktura. Ker potrebuje zaprt, zaščiten prostor, da bi lažje preživel, bazičnemu aktu doda teksturo. Tekstura je sekundarna. Ta tako preprosta teorija se do danes ni spremenila.

Kaj naredi Le Corbusier? Naredi pilote – strukturo, in potem gestualno vriše zidove – zidne paravane. Njegov tloris je lepa risba. Prostor artističen. Drugače je pri Loosu, ki je gramatikalno oblikoval prostor. Kaj je visoko, kaj je nizko, ekonomično, reprezentančno. Celotna enciklopedičnost pomembnosti in dostojanstva. Tega pri Le Corbusieru, genialnem švicarskem urarju, ni.

Loos je prvi, ki je formuliral izvirno teorijo o modernem prostoru. Le Corbusier je bolj sistematičen, a nima te poetike votlosti. Ne pozabimo, da so dunajski filozofi te dobe, avtorji logičnega empirizma Wiener Kreis, Schlick, Carnap, Mach in drugi, izhajali iz fizike in matematike ter se vzporedno z Einsteinom intenzivno ukvarjali s tretjo in četrto prostorsko dimenzijo.

In zdaj pridemo do parametricizma: pride doba, ko se naenkrat tekstura (srednja Evropa) in struktura (Francija) združita v eno. Struktura je tudi tekstura. In to je to novo, geometrična prožnost parametričnosti. Vprašanje je zdaj odnos notranjega strukturiranega življenja z lastno površino. Na ta način lahko prekriješ stadion ali muzej, težje pa je pri hiši, šoli, delovnem prostoru, kjer potrebuješ aditivne prostorske pakete, kar je v konfliktu s parametričnim posegom.

Na neki način je na to skušal odgovoriti Kiesler, a je ostal utopist. Kaj se bo zgodilo? Let’s see.

Pripravil: Matevž Granda

Foto: Maja Bačer, arhiv Borisa Podrecce

Intervju je bil prvič objavljen v Outsider 8: Dialogi

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.