Nedavne polemike v zvezi s podelitvijo naslova častnega občana občine Komen so spet opomnile, da le malokateri arhitekt ostaja več kot pol stoletja po svoji smrti tako ambivalentna figura kot ravno Maks Fabiani. Iz dolgoletne margine, ki je mejila na pozabo, ga je proti koncu dvajsetega stoletja rešilo povečano zanimanje za secesijo, Ljubljanski potres leta 1895 in Hribarjevo modernizacijo nekdanjega provincialnega glavnega mesta vojvodine Kranjske v sodobno narodno prestolnico. Fabiani je na prelomu stoletja zarisal osnovne smernice razvoja Ljubljane, ki so razvidne oziroma jih dopolnjujemo še danes. Poleg tega se je na slovenski zahodni narodnostni meji izrazito izpostavil s snovanjem narodnih domov v dveh za Slovence simbolno, kulturno in gospodarsko ključnih mestih: Gorici in Trstu, istočasno pa je na Dunaju oblikoval nekaj tehnološko in estetsko najnaprednejših secesijskih umetnin. Tej »narodni«in dunajski secesijski Fabianijevi fazi se je šele precej pozneje pridružilo preučevanje poznejših, nič manj zanimivih arhitektovih obdobij, na čelu z njegovim »cesarskim« obdobjem, ko je arhitekturno svetoval prestolonasledniku Francu Ferdinandu. Pa tudi takrat se je zdelo, da zanimanje za Fabianijevo življenje in delo po regulacijskih načrtih za goriška mesta in naselja, ki so bila uničena v spopadih prve svetovne vojne, naglo upade. Podobno je nekdaj veljalo za Plečnikovo »pozno« obdobje – vendar pa gre pri ljubljanskem mojstru za samo dvanajst politično turbulentnih povojnih let, katerih bolj ali manj načrtno ignoriranje vendar ne moremo primerjati s kar več kot štirimi desetletji že skoraj pregovorno poklicno in politično gibkega ustvarjalca, kakršen je bil Fabiani.

Za to obstaja več dobrih razlogov in noben izmed njih ni brez teže. Kot smo poskušali pokazati tudi v Fabianijevi mini biografiji v tretji številki revije Outsider, je konec prve svetovne vojne iz tira vrgel večnacionalno in pluralno (čeprav vedno tudi izredno konfliktno in diskriminatorno) avstro-ogrsko realnost, v kateri se je izoblikoval in rasel kraški arhitekt. Ustvarjalca na vrhuncu delovnih moči je novi svet presenetil do te mere, da si ni nikoli zares opomogel. Po prvi svetovni vojni nihče ni mogel biti več Maks, Max in Massimo obenem; moral je izbrati in Fabiani je po vseh virih sodeč zavestno in dosledno izbral. Politični pritiski in predvsem prostovoljno prilagajanje novi realnosti pa so imeli tudi povsem arhitekturne posledice. Od dvajsetih let naprej v Fabianijevem opusu še vedno srečamo mnoge provokativne zamisli in dokaze gibke, s tehnoloških napredkom obsedene domišljije. Vendar pa eksotična literarna mistika Akme in še vedno številne, pa vse manj izvirne in dosledne povojne realizacije v provincialnem kontekstu nimajo več mnogo skupnega s svetom nadvojvodskega svetovalca, arhitekta naprednega meščanstva in narodnjaškega urbanista.

Malokateri arhitekt je lahko tendenco svoje nove domovine, ki je že nemudoma po prvi svetovni vojni začela drveti v fašizem, razbral tako osebno in dobesedno kot ravno Fabiani. Njegovo samozavestno in v Mediteran odprto stavbo tržaškega Narodnega doma, s katerim je najbolj svetovljanska slovenska urbana skupnost zaznamovala svojo odločenost, da bo enakovredno parirala italijanski mestni večini, so leta 1920 (torej še pred uradnim vzponom Mussolinija na oblast) požrli ognjeni zublji fašističnih požigalcev. Ikonične fotografije ožgane stavbe lahko paradoksno razumemo tudi kot alegoričen konec tistih elementov arhitektove osebnosti, ki so pred prvo svetovno vojno iz njegove življenjske poti ustvarjali nekoherenten in drzno pisan mozaik. Od trenutka, ko si je Fabiani, takrat pogosto obtožen domnevnih avstrijskih in slovenskih simpatij, začel dejansko prizadevati za pravilno politično in kulturno fašistično »sousmeritev«, si je sam spodmaknil ustvarjalne in moralne temelje. Ostalo je nekaj ekscentričnih in duhovitih zanimivosti, pomešanih z tehnicističnim misticizmom in vsakdanjim pragmatizmom.

Postavljati spomenike arhitektom se mi je vedno zdelo nekoliko zgrešeno, saj si jih tako dobri kot slabi arhitekti postavljajo že kar sami. Tu nam vedno pride prav Plečnikov fasadni napis v Križankah: »Tvoja dela so tvoj spomin«. Manj spoštljiva enačica ljudskega glasu, ki je bolj pogosto kot ne kritičen do arhitekturnih realizacij, pa je tista ponarodela: »Spet si je arhitekt na račun vseh drugih postavil spomenik.« Še malo, pa za štetje Plečnikovih poprsij samo v prestonici ne bodo zadostovali prsti ene roke – čeprav na primer niti eden izmed njih ne seže do peta Narodni in univerzitetni knjižnici. Vendar pač živimo v dobi monumentalizacije spomina, inflacije kiparskih bust in urbanih spominskih inštalacij Če nam zmanjka zaslužnih mrtvih, uporabimo tudi žive velikane. Na koncu koncev lahko zamižimo na eno oko, če je spomenik dober. Ob Roški cesti na osi svojega notranjega ljubljanskega »ringa« ima Fabiani od pred kratkim prav posrečen spomenik, ki bi mu bil s svojo nenavadnostjo gotovo všeč. Vendar pa predstavlja ustanova častnega občana povsem drugačen spomenik: obe sestavni besedi naslova nam ne dopuščata interpretacije, po kateri bi jo sicer mojstrskemu Kraševcu upravičeno podelili. Časti se ne da deliti na poklicno, zasebno, politično ali kako drugače zaznamovano; človeku je priznana, ali pa ne. En sam utemeljen moralen dvom bi moral biti dovolj opazna rdeča luč. Občanstvo neke občine pa meri na javno vlogo, ki presega parcialne profesionalne zasluge – zgledno državljanstvo se ne zadovolji s stanovskimi pravili, ampak po svojih najboljših močeh izpolnjuje ne le črko, ampak tudi duha neke družbe. Zato si na demokraciji in protifašizmu utemeljena družba ne bi smela dovoliti takšne pragmatičnosti, še posebej ne na Primorskem. Sum, da gre za poskus načrtne politične rehabilitacije arhitekta, ki se je zavestno in mnogokrat nedvoumno opredelil, pa lahko nadomestimo z drugim, manj zloveščim, pa nič manj neokusnim sumom: da gre za nevtralizacijo arhitektove figure in njegove politične vloge, ki bi lahko motila kulturno trženje arhitektovih rodnih krajev; navsezadnje je bil v Štanjelu v pred- in medvojnih letih občinski načelnik, član fašistične stranke in milice. Zato morda ne čudi, da je predlog za podelitev častnega občanstva obvisel v nenavadnem limbu; na seji občinskega sveta je bil potrjen, obenem pa ga še živeči arhitektovi sorodniki niso hoteli sprejeti. Fabiani ostaja in bo za vedno ostal eden izmed peščice naših res velikih arhitektov; upam pa, da ne bo nikoli postal tudi svetel primer političnega pragmatizma in arhitekturne poklicne elastičnosti, ki ne njemu ne Komnu ne vsem nam ne more biti v čast.

Miloš Kosec

Naroči revijo Outsider