Ko Velika Britanija počasi zapušča evropsko družino, je prav, da se ozremo na nekatere njene prispevke evropski civilizaciji, brez katerih bi vsekakor težje shajali. Med njimi so gotovo »stiff upper lip«, Marmite, pogovori o vremenu, obsedenost s klobuki in neulovljiva kombinacija čaščenje ekscentričnih osebnosti ter splošne medčloveške zadržanosti. Na področju krajinske arhitekture pa mora prvo mesto med invencijami, ki so obveljale za avtentično angleške (čeprav so ga menda najprej zasnovali v Franciji!), zasesti zid »ha ha«.
Diagram ha ha zidu. Vir: 842U / Wikipedia Commons
Menda je svoje ime dobil po mešanici presenečenja in šaljivosti, s katero so obiskovalci izrazili občutke, ko so na sprehodu po na videz brezhibno pristriženi trati katerega izmed aristokratskih parkov naenkrat naleteli na zid in jarek. Morda pa je bilo smejanje namenjeno tistim sosprehajalcem, ki topografske meje niso pravočasno zagledali in ki so telebnili kakšen meter ali dva navzdol v travo. Spregledati ha ha zid namreč ni težko. Ves njegov smisel je prav v tem, da se ga ne vidi – vsaj iz ene strani, iz oken in parka zemljiškega gospoda. Ha ha zid so izumili vrtnarji in krajinski arhitekti v zlati dobi angleškega parka, ki je predstavljal neformalno in bolj naravno antitezo racionalnističnemu francoskemu tipu parka (pa samo na videz, saj je »naravni« izgled angleškega parka nadvse strogo načrtovan in nadzorovan). Zid, ki je na eni strani zravnan s terenom (in katerega vrhnjo stranico navadno obrašča trava), je na drugi viden zaradi vkopanega jarka. Pogled iz zgornje stranice parka navzdol zaradi na videz zvezne travnate površine vzdržuje iluzijo povsem nestrukturirane naravnega topografije in omogoča široke poglede naravnost iz grajskih oken v »divjo« naravo. Po drugi strani pa bariera iz obratne strani deluje kot obzidje in preprečuje domačim in divjim živalim, da bi lahko zlezle čisto do gospodarjevih oken. Ker v Angliji kakšnih posebno nevarnih živali ni, je gradnja ha ha zidu bržkone sugerirala samo odpor do črede krav pred okni jedilnice, v kateri gostimo ugledne goste.
Heaton Hall, Manchester. Vir: Richerman / Wikipedia Commons
Vendar pa je ha ha zid več kot le slikovita protikravja prepreka; je simptom skrbnega vzpostavljanja idilične angleške krajine, »daleč stran od ponorelega sveta«, fantazme, ki se je razvila vporedno z industrijsko revolucijo in s podivjano urbanizacijo velikih industrijskih mest. V srednjem veku sta bili namreč angleško podeželje ter celo škotsko višavje enako prenapolnjeni kot katerokoli drugo evropsko in šele z brutalnimi izgoni revne podeželske populacije z najete zemlje, ki o jih zemljiški gospodje izvajali v 18. in 19. stoletju, se je izpraznilo, lastniki tovarn pa so prejeli trume množične in poceni delovne sile. Šele takrat je »brezskrbno in idilično« podeželje ostalo poseljeno pretežno z maloštevilnimi tehnološko dobro opremljenimi veleposestniki ter z nekaj starimi devicami in podeželskimi župniki po slikovitih vasicah, ki v prostem času rešujejo (disproporcionalno številne) umore. Arkadijska pokrajina pred okni veleposestnika je svojo simbolno in otipljivo distanco pred realnostjo artikulirala ravno s pomočjo ha ha zidu.
Svoj prilagodljivi karakter pa je zid dokazal tudi v bolj urbanih soseskah, kjer je namesto potencialnega konflikta med kulturo in naravo kar »najsubtilneje« razmejeval družbene napetosti. Enega takšnih srečamo v Bathu v proslavljenem »Kraljevem polmesecu«, razkošni kompoziciji počitniških domovanj za londonsko gospodo v tem starem kopališkem mestu. Ožji kompleks od večjega travnatega parka pod njim, ki iz oken mestnih palač omogoča skoraj neoviran pogled v bližnje slikovite hribe, ločuje takšen neviden ha ha efekt – ki je bil nekdaj (in je še danes) s spodnje strani za navadne obiskovalce kajpada nepremagljiva ovira. Tu so krave – ljudje: šaljivi zid z ene strani vzdržuje socialno distanco, z druge pa vzpostavlja iluzijo neprekinjene in enakopravne družbe. Tudi zato se zdi, da tudi danes takšen ha ha zid ostaja nadvse uporabna arhitekturna pogruntavščina in alegorija obenem.
Miloš Kosec
