Pola, Pula, Pulj. Mesto, ki ga je več kot stoletje in pol določala intenzivna vojaška prisotnost, po odhodu vojakov pred tremi desetletji leti spet počasi odkriva svoje zgodovinske sloje kot možne točke novega razvoja. V obdobju avstroogrske vladavine je bila Pula takratni Cape Canaveral: najsodobnejša vojaška tehnika s šolami, inženirji, moderno ladjedelnico, letali, hidroplani, podmornicami, cepelini, predvsem pa z ljudmi z vseh koncev imperija. Tako lahko na starem vojaškem pokopališču še danes vidimo nagrobnike hrvaških, italjanskih, slovenskih, čeških, nemških, madžarskih in drugih pomorcev ter njihovih družinskih članov, ki jih je usoda pripeljala in zaustavila v mestu.

Kratek čas je v Puli bival tudi ne prav srečni James Joyce, ki je na poti sem prespal na ljubljanski železniški postaji. In nesrečen je bil med drugim zato, ker je bilo mesto na koncu sveta. Del zgodbe o nekem mestu, ki čaka svojo zgodovinsko priložnost, smo tudi Slovenci – od tu rojenega Hermana Potočnika – Noordunga do slovenskih mornarjev z bojne ladje Viribus Unitis, ki so z njo potonili v akvatoriju puljske luke. Vse je povezano in prepleteno.

Med številnimi sloji je eden večjih sistemov ohranjenih utrdb v Evropi, ki obdajajo mesto v treh obrambnih prstanih, in so nekoč branile površino skoraj 40 tisoč hektarov. Trdnjave so zidane, kamnite, grajene za večno z vojaško natančnostjo, kot jo lahko vidimo le pri visoki arhitekturi. Šestindvajset trdnjav in več kot sto različnih utrdb ter postojank je mesto spremenilo v najbolj utrjeno točko imperija, z najzahodnejšo trdnjavo Fort Brioni Minor na Malem Brionu. Pula je preluknjana z zaklonišči in instalacijami, ki jih običajni turistični obiskovalec le težko zazna. V tem obdobju je mesto dobilo sodobno ladjedelnico, delavsko naselje, tramvaj, častniški klub, vojno poveljstvo, javna kopališča, šole in visok porast prebivalstva.

Na otok Brion je konec 19. stoletja prišel Paul Kupelwieser, industrialec, jeklar, ki je skupaj z dr. Robertom Kochom z otočja pregnal malarijo, tja priplul s prvo motornjačo in napeljal pitno vodo, ter spremenil Brione v (skoraj) takšne, kot jih poznamo danes. Pri tem je imel veliko zaslug Slovenec, oskrbnik Alojz Čufar, ki je na otočju uredil nasade različnega rastja.

Imena trdnjav, fortov, po istrsko fortíc, zvenijo kot pripoved o pozabljenem času: Muzil, Maria Luisa, Punta Christo, Grosso, Munida, Uvina, Brion, Brioni Minor, Kaštel, Burgingnon, Verudela, Monvidal, Casoni, Pomer, Barbariga, Stoja, San Daniele, San Giorgio, San Michele, Kaštelir, Valmarin in »cesarski« Fort Kaiser Franz. Vse skrivajo neizmeren potencial, ki pod bujnim rastjem čaka svojo novo funkcijo.

Fort Punta Cristo, 1881

Z začetkom vojaškega letalstva ob izbruhu 1. svetovne vojne so vsi ti obrambni objekti postali čez noč zastareli. A vendar so še dolgo v 20. stoletje, torej za časa Italije, nemške okupacije, zavezniške uprave Cone A in povojne Jugoslavije, imeli obrambno funkcijo. Do leta 1991 so bili, razen nekaterih, znotraj hermetičnega objema JLA, ki jih vzdrževala in uporabljala večinoma kot skladišča. Po odhodu vojske pa so bili prepuščeni naravi in propadanju, oziroma, kot danes radi rečemo, »tržni samoregulaciji«. Rabam in zlorabam navkljub, pa jih zob časa še ni pregloboko načel. Sem ter tja jih kdo odkrije za kašen filmski set in tako lahko med njimi prepoznamo tudi scene iz slovenskega filma Houston, We Have a Problem!

Zdaj vojske v mestu ni več. Prav tako ne industrije, ki je bila nanjo vezana. Tudi različne z ladjedelništvom povezane obrti in šole počasi bledijo. Hiše in njihovi fragmenti pa spet, kot že tolikokrat prej v zgodovini, govorijo svoje zgodbe tistim, ki jih želijo videti in se jih dotakniti.

Istra je čudežni polotok, ki je od vseh in hkrati od nikogar. Ob vsakem zgodovinskem pretresu se tja zatečejo novi ljudje, tujci – furešti, ki se v eni ali dveh generacijah zlijejo z inertno dobronamerno, a vedno sumničavo mentaliteto, in se preobrazijo v blage ljudi, ki iz zavetja svojih vinskih trt od daleč opazujejo, kaj se dogaja in kdo spet prihaja. Melanholija in vztrajnost, svojevrstno stanje, podobno portugalskem fadu, se zrcali v zvokih trieštin in sloviti pesmi italijanskega šansonjerja in »polesana«, ezula Sergia Endriga (dobrega prijatelja Arsena Dedića), z naslovom L’arca di Noe in pomenljivim verzom:

»Partirà, la nave partirà dove arriverà, questo non si sa.« (»Odhaja, ladja odhaja, kdaj se vrne, nihče ne ve.«) Verzi, ki so jih imeli v srcih Istrani, ko so zapuščali Pulo po drugi svetovni vojni, in ki jih imajo v nekem drugem spopadu, v nekem drugem jeziku migranti, ki bežijo preko in proti Sredozemlju. Mesta in hiše – ter prostori med njimi – pa so tisti, ki preživijo, ostanejo za neko naslednjo generacijo.

Hidrobaza Puntižela 1944

Vsi pretresi, ki se dogajajo v Evropi, še posebej na v jugovzhodu celine, se vedno odražajo tudi v Istri in na Istranih, ter se še posebej kažejo v urbanih strukturah. Mesto ima spomin, ki je k sreči še vedno berljiv, a pod pritiskom različnih interesov so vsebine vedno bliže vodnemu robu, javnemu prostoru kopališč, javnim površinam in javnim objektom, ki so jih večinoma gradili različni režimi, tudi z negativnimi predznaki. In prav za te objekte se zdi, da najbolj trpijo pod današnjimi časi tržne samoregulacije.

Poleg neverjetne količine rimskih ostankov in očitnega avstroogrskega vojaškega »hardvera«, preko italijanskega racionala, kjer lahko zasledimo marsikatero temo malo pozabljenega Alda Rossija, pa do internacionalnega stila iz sedemdesetih let se skoraj povsod sistemsko odraža sposobnost premišljenega umeščanja objektov v prostor na način, ki generira kvalitetne stike z naravo in vzpostavlja kvalitetne, vsem dostopne javne prostore.

Vsak napor v smeri prepoznavanja kvalitetnih prostorov in zgradb (morda še bolj k prepoznavanju tistih, ki to niso) je koristen. Morda pa se bo kateri le ohranil in prenovil. Samo mesto bo, medtem ko čaka nek nov zgodovinski val, zagotovo vse preživelo.

Piše: Damjan Bradač, arhitekt
Damjan Bradač živi nekje na poti med Ljubljano in Puljem. V svojem delu se pogosto ukvarja z infrastrukturno arhitekturo, od železiških postaj do portalov tunelov, načrtuje kompleksne objekte in se posveča prenovam kulturne dediščine ter rad išče arhitekturo tam, kjer je običajno ni.