Koliko okroglih miz bo še potrebnih, da prenovimo Jugovčevo lebdečo streho? To vprašanje se mi zastavlja ob izteku leta 2024 in začetku novega.
Lansko leto sem bil gost kar nekaj okroglih miz na temo dediščine in prenove. To postajata osrednji temi sodobne arhitekture. Po eni strani zato, ker smo kot človeštvo pozidali že veliko naravnega okolja in po drugi strani zato, ker je vsaka zgrajena struktura priložnost za novo rabo. Na ta način znižujemo okoljski odtis in ohranjamo naravne vire. Poleg tega je dediščina gradnik naše identite. V času, ko je beseda »trajnost« postala modna fraza, ki jo mnogi odločevalci radi uporabljajo, vse bolj pozabljamo na osnovno vzdrževanje, ki omogoča trajanje arhitekture. Ključen pa je tudi prenos znanja in veščin na mlajše generacije.
Temu je bila posvečena okrogla miza Šole prenove v Škofji Loki. Udeleženci smo razpravljali o načinih, kako zavedanje o kulturni dediščini približati najmlajšim. Osebno se mi je zdelo ključno izpostaviti pomen kozolcev in njihove edinstvenosti v našem prostoru. V zadnjih desetletjih so nove tehnološke rešitve prevzele funkcijo sušenja krme, kar ogroža kozolce kot edinstven element naše dediščine. Tako na spletnih portalih z rabljenimi stvarmi vse pogosteje najdemo to neprecenljivo dediščino po nizki ceni – ceni kubičnega metra drv.
Naslednja okrogla miza, katere gost sem bil, je bila posvečena Novemu Evropskemu Bauhausu. To je gibanje, ki spodbuja zavedanje o kakovostno oblikovanem prostoru, ključnem za dobro delujočo družbo. Naslanja se na izročilo gibanja Bauhaus iz medvojnega časa, ki je v obdobju hitre industrializacije iskalo nove načine oblikovanja arhitekture, notranje opreme in vsakodnevnih predmetov. Masovna proizvodnja je povzročila tudi ogromno smeti in nekakovostnih rešitev, ki uničujejo naše okolje. Prav s temi izzivi se skuša soočati Novi Bauhaus, ki v ospredje postavlja prenovo, ponovno rabo in ekološke materiale.
To je bila tudi tema naslednje okrogle mize, ki jo je organizirala Fakulteta za arhitekturo in je predstavila evropski natečaj Europan, ki je bil izveden v Celju na degradiranem območju nekdanje cinkarne. S predstavniki občine smo diskutirali o zakonodaji, ki je pri nas zelo obsežna in zapletena, s tem pa pogosto ovira za kakovstne prostorske in trajnostne rešitve. Zapleteni birokartski postopki tudi niso naklonjenu iskanju inovativnih rešitev, ki bi odgovarjale na probleme sodobnega časa.
Zadnja okrogla miza pa je bila namenjena obnovi kultnega objekta slovenske arhitekture, ki že nekaj let sramotno propada. Organizirala jo je občina Šentjernej skupaj s Fakulteto za arhitekturo. Pri reviji Outsider že dolgo opozarjamo na problem propadanja slamnate kritine, ki je prekrita s plastično mrežo. Ta povzroča kompostiranje slame in rast mahu ter lišajev. Kompostna plast ne ščiti konstrukcije pred vodo, kar povzroča poškodbe. S hitro prenovo bi lahko nadomestili poškodovane dele in ohranili objekt za prihodnje rodove.
Jugovčeva lebdeča streha je prispodoba za naš odnos do kulturne dediščine. Vsi se strinjamo, da je izjemna. Vsako leto izide vsaj ena strokovna publikacija, ki nosi na naslovnici njeno podobo. A zaradi neustreznega vzdrževanja žalostno propada. Del konstrukcije je že preperel in popustil. Z relativno malimi sredstvi, ki jih občina Šentjernej ima na razpolago, bi objekt lahko obnovili in ga ohranili za prihodnje rodove. Rešitve so enostavne, vendar se jih prelaga v neko nedoločeno prihodnost. Namesto konkretnih gradbenih ukrepov stroka stavi na višji nivo kulturno varstvenega varovanja. A dediščine ne varujejo zakoni, ampak ljudje. Zato upam in si za leto 2025 želim, da bi ta mala arhitektura, poleg rangiranja za dediščino državnega pomena, letos dočakala tudi ustrezno prenovo.
Napisal: Matevž Granda
Foto: Jana Jocif
