V Ljubljani se menda v naslednjih letih obeta množica novih luksuznih gradenj. Pustimo ob strani dejstvo, da se pri nas vse odvija v predvidljivem investicijskem valu: vsi investitorji, ki so še leto ali dve nazaj vlagali v bitcoine, letos pač vlagajo v luksuzne nepremičnine. Takšno monoprogramsko vlaganje je najboljši porok za novo krizo. Namesto pritoževanja nad kratkoročnimi (in kratkovidnimi) zasebnimi investicijami pa raje poglejmo, kaj danes pomenijo pridevniki »nadstandarden«, »luksuzen« in »eliten« v arhitekturi. Čez sto let bo morda naiven bralec arhiviranih internetnih strani menil, da smo na začetku enaindvajsetega stoletja v Sloveniji živeli v raju. Sodeč po nepremičninskih oglasih in prodajnem žargonu pri nas namreč poznamo skoraj samo še nadstandardne hiše in luksuzna stanovanja. Mar to pomeni, da sta premišljena državna stanovanjska politika in zrel investitorski pristop omogočila razkošje, ki mu je skorajda nemogoče ubežati? Inflacija in vseprisotnost zvenečih nepremičninskih pridevnikov je seveda v nasprotju z njihovim izvornim pomenom. Luksuz izvira iz latinskega luxus, eksces. Eliten pomeni izbran, oddeljen. Nadstandard podobno napeljuje na dvig nad običajno raven. Govoriti bi torej morali o zgradbah, ki jih opredeljuje kvalitativna razlika od večine ostalih nepremičninZdi se, da pri nas obstaja samo nadpovprečje, povprečja pa nihče več ne gradi. Ob tem pa smo pozabili, da bi morali izračunati novo, spremenjeno povprečje. In zares se večina obljubljenih »luksuznih« nepremičnin postavlja kvečjemu z balkonom ali dvema ter bolj ali manj ozelenjenimi renderji – kaj povprečna slika. Bivalni nadstandard je pri nas s prostorsko fragmentacijo in stagnacijo nepremičninskega trga tako razvrednoten, da je o njem skorajda škoda izgubljati besede.
Po drugi strani pa lahko vprašanje nadstandarda v arhitekturi nastavimo drugače od dileme luksuza na nepremičninskem trgu. Četudi kmečka hiša osemnajstega stoletja nima enake prefinjenosti kot s freskami ozaljšana meščanska stavba, ta pa se ne more meriti z aristokratskim dvorcem, so vsi trije tipi starodavnih nepremičnin izpeljanke istega bivanjskega ideala. Prvo merilo luksuza je velikost: večje hiše so praviloma višje cenjene od manjših, velike (in včasih prevelike) sobe pa so merilo uspeha na družbeni lestvici. Dvorana prednikov v aristokratskem dvorcu ni bila namenjena posedanju družine ali kvartanju manjše družbe; njena velikost je bila funkcija sama po sebi, namenjena občudovanju, ne pa zadrževanju ali vsakodnevni uporabi. Podobno vlogo igra velikost še danes, četudi je spremenjena v na prvi pogled bolj običajne funkcije. Predimenzionirane dnevne sobe, sedežne garniture, na katerih se je zaradi njihove velikosti nemogoče nasloniti na naslonjala ali udobno kramljati z nasproti sedečimi gosti, ter strah vzbujajoče diagonale televizijskih ekranov: vse to je sodoben luksuz, katerega namen je prej zadržan dih obiskovalcev kot pa udobje lastnikov. Nastopaška reprezentanca ni naši dobi nič bolj tuja kot aristokratskemu baroku.
Na namišljeni vrednostni lestvici luksuza velikosti domov sledi število. Število sob, prostorov in ambientov je pomembno, ker nakazuje presežek: vse tisto, kar je več od običajnega, kar presega bivanjski standard kuhinja-dnevna-dve sobi-kopalnica. V baročni palači je bilo odločilno število sprejemnih prostorov in salonov, ki so s svojo raznovrstnostjo in povezanostjo tvorili nekakšno poljavno dostopno cono, podobo svojega lastnika. Bolj zasebne garderobe in kabineti so bili manj pomembni in pogosto naključno razporejeni. Danes so se merila močno spremenila. Odprite naključen tabloid in preglejte osnovne podatke o novem nepremičninskem nakupu kakšne Hollywoodske zvezde. Zaman boste iskali podatke o številu sprejemnih in dnevnih prostorov, praviloma pa bo nedosegljiv nepremičninski luksuz opredeljevalo število spalnic in kopalnic. Slednje so še posebej pomemben kriterij; če bi francoskemu plemiču nepremičnina z ducatom kopalnic zvenela kot oglas za javno hišo, so ensuite kopalnice zadnje stoletje absolutni kriterij nadstandarda. Nedvomno zaradi spremenjenega pomena zasebnosti in osebne higiene, verjetno pa tudi zato, ker so kopalnice praviloma prostori z najdražjo opremo na kvadratni meter. Če je nekdanji družbeni povzpetnik vlagal v pozlato in freske na stropu velikega salona, si danes z marmorjem in zlatom opremlja ne eno, ampak desetino kopalnic.
Vendar pa danes živimo v hitro spreminjajočih se časih. Še pred dobrim desetletjem bi si težko predstavljali dnevne dogodke, ki jih narekujejo debate o globalnem segrevanju in izredna politična nestabilnost v nekdanjih trdnjavah predvidljive in celo dolgočasne politike. V dobi, ko so problemi postali resnično skupni in globalni, bodo morale skupne in globalne postati tudi rešitve. To ima za redefinicijo prihodnjega luksuza neposredne posledice. Stvari, ki so bile še do pred kratkim vsaj nam na Zahodu samoumevne, so pred nevarnostjo, da postanejo večini nedosegljive, luksuzne. Javni prostor, varno okolje, javno šolstvo, rekreacija za vse, čista in dostopna narava … to so preizkusi prihodnjega luksuza, ki pa je nezdružljiv z oddeljevanjem, ograjevanjem in drugim razlikovanjem od večine prebivalstva. Kaj pomagajo ograjene luksuzne soseske v Južni Ameriki ali Indiji, ko postanejo razmere na drugi strani zidu dovolj nevzdržne, da jih začnejo ljudje podirati? Luksuz bo v enaindvajsetem stoletju nujno tudi luksuz drugega. Iz zasebnega luksuza dnevnih sob in številnih kopalnic se bo moral preseliti v skupni luksuz vsem dostopnega, zdravega, ekološkega in trajnostnega javnega prostora in javnih funkcij. Nekdaj luksuzne hiše in stanovanja se bodo manjšala na smiselno velikost, objekti pa se od okolice ne bodo več ograjevali ter oblikovali lastnih idealnih mini svetov, ampak se bodo vklapljali v skupen poskus gradnje idealnega sveta. Luksuz enaindvajsetega stoletja bo zato nujno luksuz vseh – ali pa ga sploh ne bo.
Miloš Kosec