Advertisement
what-is-the-mycelium-structural_1
Dimitrij Mlekuž Vrhovnik: Estetika goblincore 

Goblincore je estetika tistega, kar je grdo, umazano in temno. Goblincore je estetika spregledanega. Goblincore je estetika mračnega, čudnega in skritega. Kajti čudno je stvar estetike in je stvar neintuitivnih povezav. Goblincore je estetika substrata življenja. Goblincore je estetika organskega odpada, komposta in humusa. Goblincore je estetika trohnobe, razpada in fermentacije. Goblincore je estetika dvoživk, paglavcev, močeradov. Goblincore je estetika žab, krot, krastač. Goblincore je lepota polžev, lazarjev in sluzastih bitij. Goblincore je estetika blatnih luž, mlakuž, močvirij, barij in mokrišč. Goblincore je estetika mahu, lišajev, plesni. Goblincore je estetika razpadajočega listja, gnilih štorov in suhih vej. Goblincore je estetika gnilobe. Goblincore je estetika gob, gliv, micelijev. Goblincore so posušeni kravjeki, razpadli iztrebki in jelenji bobki. Goblincore je estetika senc, mračnih globelih in senčnih tokav. Goblincore so votline, stalagmiti in siga. Goblincore je estetika betonskih ruševin, ki jih preraščajo mah, koprive in robidovje. Goblincore so breze, ki poganjajo iz stanovanj v Pripjatu. Goblincore so betonski kanali zaraščeni z račjo zeljo in vodno lečo. Goblincore je estetika mrhovine, pobeljenih kosti in sovjih izbljuvkov. Goblincore je estetika kopriv plevelov in invazivnih rastlin. Goblincore je čuden in je čudežen, ni pa čudovit. Čudovita je, recimo, Mati Narava, prijazna Mati narava, ki skrbi za vsa svoja bitja. Modra Mati Narava, ki je porok stabilnemu, urejenemu svetu (kjer se lahko zanesemo, da bo za dežjem posijalo sonce, za nočjo prišlo jutro, za zimo pomlad). Dobra Mati Narava, ki skrbi za ravnotežje, nas greje, nas hrani, nas oblači in obuva. Trpeča Mati Narava, ki je žalostna, ko se ne vedemo kot pridni otroci. Mati Narava, v katere naročju si lahko odpočijemo od bremen civilizacije, Mati Narava ki jo lahko upodabljamo na slikah (in obesimo na steno v bloku). Ampak, Matere Narave v resnici nikoli ni bilo. Mati Narava je velika laž, veliko večja od Božička. Izmislili smo si jo v temnih nočeh, ko smo se v bivanjski grozi stiskali drug ob drugem. Ta Mati Narava nas je pospremila v antropocen, ta Mati Narava je kriva za klimatsko katastrofo. Ker narava je hroma, slepa in dementna. V njenem jedru je gniloba, razpad, razkroj, iz katerega brbota kaotična vitalnost. Gnila narava je strašljivo močna, grozljivo divja, strašljiva, čudna, nedoumljiva in popolnoma kaotična. Gnila narava je polna promiskuitetne in obscene vitalnosti, kaotično kreativna in destruktivna hkrati. V tej gnili, nenaravni naravi ljudje nismo suvereni, niti privilegirani otroci. V tej gnili naravi ni izjemnih niti izjem. V tej gnili naravi smo vsi le hrana in vsi le surovine za druge. Ta gnila, nepopolna narava je le skupek bitij in entitet, ki jih kaotično, obsceno brbotanje vitalnosti rojeva in požira. V tej gnili naravi smo le bitja med bitji in stvari med stvarmi. Goblincore je estetika gnile narave. Figura, ki nas lahko sooči s nedoumljivostjo in ironijo bivanja v svetu ni Mati Narava, temveč goblin. Goblini so čudni, so ogabni in groteskni. Goblini niso zgolj indiferentni (tako kot gnila narava), temveč aktivno zlobni, varljivi in goljufivi. To je znak inteligence; inteligence, ki je čudna, ki deluje drugače kot naša. Goblini so čudni, goblini so svojeglavi, goblini obračajo pravila in se požvižgajo na konvencije. Goblini ničesar ne jemljejo resno, niti sebe. Goblini ne delajo, goblini se le igrajo. Gobline zanima tisto, kar pade skozi razpoke, kar se ulovi v špranjah in luknjah. Gobline zanimajo majhne, bleščeče, nenavadne stvari, ki se skrivajo v temnih krajih. Zanje so pripravljeni krasti in goljufati. Goblini so anarhisti. Goblini odkrito izzivajo avtoritete (kot je Mati Narava) in sprevračajo njena pravila. Goblini ljubijo paradokse, izzivajo red stvari, sejejo semena razdora, a hkrati navdihujejo nove možnosti in nove načine bivanja. Goblini nam kažejo tisto, kar je čudno, kar ni očitno, tisto kar je spregledano, tisto, kar se ne zdi logično, tisto kar je kontraintuitivno, in tisto, kar je najbolj dragoceno. Goblini kažejo stvari take, kot so. Zato je goblincore estetika mračne ekologije. Zakaj mračne? Zato ker prihaja od tam, kjer brbota obscena vitalnost gnile narave. Mračna ekologija se začne v žalovanju za Mati Naravo. Mračna ekologija ima micelije v melanholičnem občutku izgube, izgube pozicije suvernov sveta, izgube Matere Narave. Mračna ekologija se začne takrat, ko ugotovimo, da smo le bitja med bitji in stvari med stvarmi, skoz in skoz prepleteni z drugimi. Mračna ekologija ekologija ne privilegira ljudi, ne privilegira naše estetike, našega merila opazovanja; mračna ekologija ni lepa, mračna ekologija ne goji upanja, da bo rešila svet. Mračna je, ker so v mraku na delu čudna bitja, ki jih na svetlobi ni. Goblini recimo. Ker miceliji rasejo v temi, ker deževniki rahljajo humus v toplem mraku, ker multiplicitete bakterij svoje delo opravljajo v temnih votlinah prebavil. Mračna zato, ker mrak skriva čudovite skrivnosti (majhne, polomljene svetleče igračke). A iz tega temnega mraka zrase, tako kot iz micelija goba, anarhična svoboda, komedijantski občutek sobivanja z goblini, žabami in gobami. Zato je mračna ekologija stvar igre; ker je igra je vgrajena v svet sam. Narava nastaja in se sproti razkraja. Zato v estetiki goblincora osrednjo vlogo igrajo gobe. Goba je vidni del glive, njeno mračno telo je micelij, omrežje povezav, ki se razrašča, veji in spaja z drugimi miceliji, skritimi v substratu. Miceliji se lahko razprostirajo na stotine hektarov in so stari lahko več tisočletij. Gobe so prvi hiperobjekti, ogromne entitete, distribuirane v prostorčasu. Če na svetlobi uspevajo rastline, v mraku in vlagi uspevajo gobe. Gobe se gredo igro razpadanja in razkrajanja, gobe v odpadkih vidijo čudovite, svetleče stvari. Če kdo, nas bodo rešile gobe. Gobe regenerirajo pokrajino, prebavijo strupene in obstojne kemikalije, očistijo onesnaženo vodo in razkrojijo plastiko. Lahko lahko rasejo v mokrem kartonu, kavni usedlini ali v substratu invazivnih rastlin. Gobe so polne močnih snovi, ki lahko skrčijo tumorje, uničijo viruse  ali spreminjajo dojemanje in zavedanje sveta. Gobe iz strupov mešajo eliksirje. Goblincore je tako estetika radikalne mikologije. Gobe so politični program goblincora. Gobe nas izzivajo, da gledamo pod površje, živimo na robovih, odkrivamo zanemarjeno, se prilagajamo, igramo s tistim, kar je na voljo in živimo nepopolnost in razlike. Za micelij je svet substrat, ki si ga deli z drugimi miceliji, koreninami in bitji v decentraliziranem, vseobsegajočem omrežju. Gobe nas učijo o neskončni množici povezav med stvarmi v svetu. Goblincore so tudi žabe, krote in močeradi. Antropocen je najprej prišel ponje. Njihova poguba je – po goblinovsko absurdno – goba, kožna glivica chytrid, bolezen, ji jim še živim razžre kožo. Glivica se je razširila po micelijih človeških trgovskih poti in – ob pesticidih v vodi, uničevanja in fragmentaciji habitatov, zvočnem onesnaženju – povzroča masovne pomore in izumrtja kolonij dvoživk. Polovici vrst dvoživk grozi izumrtje. Njihova poguba je čudno absurdna, skoraj tragikomična, kot opazovati nekoga bežati pred neizogibnim. Antropocen je najprej prišel ponje, in prihaja tudi po nas. V antropocenu je Mati Narava dokončno umrla. Zato potrebujemo estetiko mračne ekologije, ki nas bo povezala s stvarmi, ki so se skrivale v mraku. Ko nas nekaj preseneti kot lepo, je med nama vzpostavljen odnos. Zato potrebujemo gobe, da razkrojijo kar je od Matere Narave ostalo in spletejo nova omrežja micelijev; da iz strupov sestavijo zdravila. Potrebujemo sopotnike, žabe, krote in močerade. Potrebujemo gobline, ki obračajo pravila in se požvižgajo na konvencije. Goblincore je političen program, kjer so politike kot goblinovske igračke, polomljene, izgubljene in svetleče stvari, ki so se ulovile v razpoke in špranje. Te igračke nas, ljudi in neljudi, lahko povežejo, povežejo v igri. Te igračke niso človeške in niso le za ljudi, te igračke so čudne, so smešne, so absurdne. Goblincore je estetika nepopolnega, začasnih rešitev, skrpanih kompromisov in novih začetkov.

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik

Preberite še: 

Miloš Kosec: Glivični urbanizem

Mailchimp brez napisa

Povezani članki