Živimo v materialnem svetu. To pomeni, da je življenje kaotično, umazano in nepredvidljivo; stvari lahko gredo narobe in se bodo pogosto tudi spridile. Materialnost sveta nam postavlja številne omejitve. Ne moremo biti na dveh krajih obenem; naše sposobnosti, da se lahko lotimo več kot enega opravila hkrati, so zelo omejene in vse, kar počnemo, zahteva čas. Naše bivanje je omejeno in pušča materialne sledi, bodisi na naših ali drugih telesih. Materialni svet ima zgodovino; vse, kar počnemo izhaja iz nečesa, kar je že bilo storjeno prej; vsaka situacija je neizogibno zakoreninjena v preteklosti.

Naše življenje v tem svetu, od rojstva do smrti, je sestavljeno iz zaporedja opravil, ki se nizajo eno za drugim. Zaporedje malih banalnosti: vstanemo, gremo v kopalnico, stopimo do kuhinje, odidemo do garderobe, se odpravimo v službo, odhitimo na kosilo in se vrnemo nazaj domov … Premikamo se od opravila do opravila in skozi ta opravila (in premike med njimi) se naše življenje premika naprej. Življenje je gibanje in eno temeljnih opravil v našem življenju je gibanje.

Gibanje ustvarja čas in opisuje obliko prostora. Gibanje je usmerjeno; daje smer bivanju, daje tempo življenju, skozi gibanje zarišemo obrise in horizont svojega sveta. Premikanje ustvarja nove stvari; nove konfiguracije obstoječih stvari; brez gibanja, brez premikanja na svetu ne bi nastalo nič novega.

Zato, ker gibanje povezuje kraje, stvari, opravila. Kjer se srečajo ljudje, stvari ali snovi, se tvorijo vozli, kraji, kjer se vzpostavijo ali ohranjajo odnosi. Srečanja združujejo ljudi in stvari v nove skupke, v nove stvari. Jaz prinesem kresilni kamen, ti dračje, skupaj zakuriva ogenj.

Ljudje se premikamo predvsem s hojo, stopanjem, korakanjem, tekom, poskakovanjem; gibamo se na dveh nogah. Bipedalizem, hoja po dveh okončinah, izhaja iz evolucijskih pritiskov in preteklih okolij, usedlih v konfiguraciji naših teles. Naša telesa so oblikovale pretekle situacije daljnih prednikov; morda čedalje bolj redek gozd, ki je zahteval tek med drevesi; morda brodenje po močvirjih in potokih. Toda način, kako hodimo, je tudi odziv na današnjo pokrajino, na okolje, na druge stvari, ki jo naseljujejo poleg nas.

Hoja je telesna, samodejna, nezavedna dejavnost. Temelji na številnih avtomatizmih, na instinktih, navadah in na telesnem spominu. Večina odločitev, ki jih sprejmemo med hojo (kdaj raztegniti to mišico, kdaj sprostiti drugo), temelji na naučenih odzivih, sedimentiranih v telesu, ki se sprožijo kot odziv na srečanje z okolico.

Kajti površine, po katerih hodimo, svet okoli nas, krajina, niso niti ravne niti homogene. So polne oblik, tekstur in stvari, ki jih zaznavamo in z njimi komuniciramo s telesom. Hoja je interakcija s površino, je srečevanje s spreminjajočo se okolico. Med hojo telo prevzame nadzor, se odziva na okolico, sprejema odločitve, še preden se jih zavemo.

In ker je gibanje večinoma preddiskurzivno, smo ljudje mobilizirali močne zaveznike, ki gibanje usmerjajo, ga omogočajo, olajšajo in vodijo. Gibanje ni mogoče brez nepremičnih, stabilnih stvari; brez infrastrukture, brez različnih konfiguracij teles in predmetov, ki, spletene skupaj, ustvarjajo ustaljena okolja, ki omogočajo vrsto različnih rutiniziranih gibanj brez stalnega razmišljanja, odločanja in preudarjanja. Hodimo po ustaljenih, uhojenih poteh, kolovozih, cestah, ulicah in pločnikih; zidovi, plotovi in ograje nam gibanje omejujejo, usmerjajo; vrata, lese in duri kontrolirajo prehajanje. Vse to nam omogoča, da se premikamo po pokrajini brez nenehnega iskanja, navigiranja, razmišljanja in iskanja poti. Oblikujemo svet, ki misli namesto nas.

Materialna kultura in tehnologije so naši partnerji v gibanju. Način, kako se telo spoprijema s teksturo tal, je odvisen od tega, kakšne čevlje nosimo. Obutev popolnoma spremeni način hoje; radikalno poveča možnosti, kam lahko hodimo; z gojzarji lahko pridemo na Mangart, bosi pač ne.

Kako drugačno je šele premikanje na konjskem hrbtu, na vozu, vpreženem za parom volov, na kolesu ali za volanom avtomobila!

Infrastruktura, materialna kultura in tehnologije omogočajo rutinirano gibanje po pokrajini; so matrica za rutino vsakdanjega življenja. Ljudje se ne gibljemo popolnoma naključno ali kakor bi si sami želeli. Materialni svet, zgodovinska konfiguracija negibnih stvari, naše okolje navad in rutin gibanje omejuje in nadzoruje. Avtomobil tako ne osvobaja našega gibanja; prav nasprotno, z avtomobilom se lahko premikamo le tam, kjer je zanj pripravljena infrastruktura.

Vse to pomeni, da ima tudi človeško gibanje zgodovino. In to zgodovino lahko preberemo v sledeh.

Ljudje puščamo sledi, ko se gibljemo naokrog. A ljudje nismo edina bitja, ki puščamo sledi. Ontološko ni razlike med človeškimi sledmi, potmi, stezami in cestami ter živalskimi sledmi: stopinjami, ki jih pušča jelenjad, ali feromonskimi potkami mravelj. Sledi povedo marsikaj o obnašanju organizmov, načinu gibanja, počitku, paši, prehranjevanju in bivanju v pokrajini.

Sledove človeškega gibanja lahko razumemo kot materializirano zgodovino, kot način, kako ljudje v določenem zgodovinskem obdobju živimo v svetu.

Pred asfaltiranimi cestami, pred avtomobili, pred javnim prevozom in pred poštnimi kočijami s postajami za izmenjavo konj in gostilnami je bil edini način premikanja peš. Hoja je bila vsakdanja, vsakodnevna dejavnost, del življenja, del vsakodnevne rutine, še eno opravilo v zaporedju opravil, kot so molža, delo na polju, prenašanje suhljadi iz gozda, romanje …

In te interakcije s svetom so spreminjale površje, puščale sledi. Teptanje tal spremeni fizikalne lastnosti tal; jih zbije, mendra rastje. V sušnem obdobju teptanje izpostavi zemljo, ki jo ob nalivih spere dež. Steza tako postanejo struga, po kateri teče blatna voda in jo poglobi. Ljudje si ne želijo umazati nog, uberejo alternativno pot; to ponekod vodi do oblikovanja prepleta poti, ki se razvejajo in zlivajo. To niso grajene steze ali poti, temveč sledovi, rezultat delovanja ljudi in vremena.

Hoja, od opravila do opravila, od kraja do kraja, je bila način življenja v svetu. To gibanje je ustvarilo vzorec prepletenih poti; preplet črt, vzdolž katerih se je odvijalo življenje ljudi, ko so hodili na pašnike, na polja, v gozd; v ritmu menjave dni in letnih časov. Ta preplet poti je tekstura, ki so jo ljudje (skupaj s sopotniki) tkali, ko so naseljevali svet; niso načrtovane, so rezultat življenja v krajini, ustvarjen s ponavljanjem in improvizacijo; so morfogenetske figure, vznikle v času in prostoru.

Površje Slovenije je polno sledov, raz, vtisnjenih v površje. Kot žarki se širijo iz naselij, tečejo po grebenih, se izogibajo močvirnih dolin potokov, se razpršijo po pobočjih in spet zlijejo skupaj na prelazih ali prehodih čez reke. Ti sledovi so pozabljeni in zaraščeni, le še stvar arheologije.

Potovanje, kot način človeškega gibanja, drugačen od vsakodnevnega gibanje od opravila do opravila, se je pojavilo šele okoli 18. stoletja. Potovanja so bila dejavnost premožnih, ki si niso mogli privoščiti, da bi hodili naokoli, ampak so morali nekam priti. Potovanje je iznajdba kapitalizma, ko čas postane denar. Potovanje je usmerjeno k cilju, je najučinkovitejši način, kako priti od izhodišča do cilja. Čas, porabljen za potovanje, je zgubljen čas in ga je treba zmanjšati. To zahteva novo infrastrukturo (ceste, prevprežne postaje, železnice, mostove, viadukte) in novo materialno kulturo (vozove, vlake, avtomobile) in ustvarja vzorec zasnovanega in načrtovanega omrežja križajočih se prometnih poti, cest, avtocest, železnic. Omrežje infrastrukture in materialna kultura gibanja zaznamuje današnjo krajino, današnje življenje. Svet, v katerem živimo, je urejen za potovanja. Je svet, v katerem je čas denar.

Ta infrastruktura usmerja in oblikuje nove vzorce gibanja. Gibanje tako ni več le individualno gibanje; to novo gibanje, če ga opazujemo od daleč, oblikuje vzorce. Prostorsko-časovne vzorce, zlasti če jih gledamo zelo dolgo, lahko opišemo kot tokove. Pomislimo le na bibavico avtomobilov in ljudi, ki se zjutraj iz zaledja, iz predmestij vali proti središču mesta in se popoldan, predvidljivo in redno, dan za dnem (razen za praznike) vali nazaj.

Hoja, gibanje, premikanje ni nikoli nevtralno. Gibanje, hoja kot osrednja aktivnost našega življenja, ima moč strukturiranja naših življenj in sveta okoli nas. Ko se premikamo skozi življenje, sodelujemo v celoti družbenih in materialnih gibanj; hoja, premikanje, naše gibanje ne poganja le naših življenj, temveč družbo kot celoto. Gibanje kreira zgodovino. Zato je gibanje lahko najbolj radikalna stvar. Hoja lahko spreminja svet.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik