Pred kratkim je znani švicarski arhitekt Valerio Olgiati na Instagram storyju izrazil ogorčenje nad Hedi Slimanom, kreativnim vodjo francoske modne verige Celine, ki naj bi nameraval »uničiti interier njegove trgovine«. Gre za trgovino Celine v Miamiju, zgrajeno leta 2018, katere strop, tla in stene so v celoti obložene z modrim marmorjem. Menim, da je izjava prej kot za postavljanje vrednostnih sodb o omenjenem interierju relevantna zaradi svojih implikacij o snovanju komercialnih interierjev nasploh. Odpira namreč polemiko, širšo od specifičnega projekta, s katero naslavlja vprašanja o statusu interierja kot nečesa efemernega in hitro spreminjajočega, ki je pri komercialnih interierjih še bolj očiten. Obenem spodbuja k premisleku o različnih principih, s katerimi je k takšnim projektom mogoče pristopiti navkljub temu statusu – ali prav zaradi njega.

Da bi sploh lahko začrtali implikacije izjave, se moramo najprej seznaniti s projektom Celine. Olgiati je obstoječo dvonadstropno konstrukcijo z notranje in zunanje strani ovil v kamnito lupino. Intervencija temelji na izstopajočem modro-zelenem marmorju, iz katerega so izdelani tako fasada kot tudi vsa tla, stene in stropi. Marmor Pinta Verde iz Brazilije tako vzpostavlja intenzivno atmosfero, abstrakten prostor, ki v dihotomiji s svojo okolico spominja na nekaj nad-realnega, na nebesa. Če je okolica banalna in vsakdanja, smo v trgovini Celine soočeni z alternativnim univerzumom, ki obstaja vzporedno s svetom, kot ga poznamo. Poleg izrazite materialnosti prostorska artikulacija trgovine temelji na razgibani artikulaciji stropa obeh nadstropij, ki na skrbno izbranih mestih zavzame obliko kamnitega baldahina ali šotora; tkanina, reinterpretirana v kamnu, projektu poleg izkustvene obogatitve sicer precej abstraktnega prostora doda tudi nekaj dvoumnosti.

Totalni interier

Olgiatijev pristop k oblikovanju interierja Celine bi lahko kategorizirali kot totalni, njegov rezultat je totalni interier. Takšen interier je v celoti in do zadnjih detajlov zasnovan in izdelan po meri ter do potankosti prilagojen specifični dejavnosti. Predstavlja zaključeno celoto, ki ji ne moremo spremeniti posameznih delov, ne da bi jo pokvarili. Znotraj principa oblikovanja totalnih interierjev poleg Olgiatijeve trgovine Celine med drugim najdemo tudi trgovine modne znamke Valentino angleškega arhitekta Davida Chipperfielda. Chipperfield podobno kot Olgiati obstoječo stavbo vzame kot grob volumen, ki jo z dodanimi plastmi spremeni v čisto nov, samostojen univerzum. Vse površine trgovin Valentino so oblečene v plošče iz teraca, iz istega materiala pa so narejene tudi stopnice in stopniščne ograje.

Snovanje totalnih interierjev omogoča nastanek arhitekturno izjemno artikuliranih, kvalitetnih in celostno zaključenih prostorov. Specifičnost in edinstvenost takšnih interierjev prav tako jasno izraža identiteto dejavnosti. A prednost je tukaj obenem tudi slabost; totalni interierji so bili narejeni z enim namenom, za eno samo dejavnost, za enega naročnika. Vsaka sprememba in poseg v tak prostor predstavljata degradacijo njegove celovitosti, posledično pa takšni interierji pogosto ne omogočajo enostavnih adaptacij za nove programe. Nezaščitene se jih največkrat »olupi« in odstrani, ko se zamenja dejavnost. To za komercialni interier konkretno pomeni, da ima zaradi dinamike trga in dejavnosti zelo kratko pričakovano življenjsko dobo; pogosto manj kot desetletje, včasih samo nekaj let.

Če se totalni interier predstavlja kot solist, ki v vsem blišču uživa življenje, dokler traja, je zelo smiselno navesti dva alternativna pristopa k oblikovanju komercialnih interierjev s potencialno daljšo življenjsko dobo. Zavoljo primerljivosti so vsi izbrani interierji komercialni interierji znanih modnih verig.

Interier v dialogu

Interier trgovine Acne Studios v Stockholmu, ki ga je leta 2020 zasnoval arhitekturni studio Arquitectura-G, temelji na pristopu, ki bi ga lahko imenovali dialog oziroma dialoški pristop. Trgovina, umeščena v nekdanjo poslovno stavbo banke z začetka 20. stoletja – sicer anonimen institucionalen objekt v središču mesta, je leta 1973 postala famozna zaradi oboroženega ropa s talci. Ta dogodek je pri nekaj žrtvah sprožil močno psihološko reakcijo, ki so jo na podlagi tega primera kasneje diagnostično opredelili in poimenovali stockholmski sindrom. Vsaj toliko kot je objekt zanimiv zaradi svoje neslavne zgodovine, je zanimiv tudi zaradi svojih arhitekturnih kvalitet. Te so bile pred prenovo zakrite z več zaporednimi plastmi prejšnjih prenov in popolnoma nevidne. Arhitekti so dodane plasti postopoma odstranili ter pokvarjeno konfiguracijo in materialnost stavbe vrnili v prvotno stanje – razkošen neoklasicističen interier z dorskimi stebri in tlemi, oblečenimi v marmor Ekeberg.

Prenova interierja v komercialen interier Acne Studios je originalno materialnost prostora dodatno potencirala z ometom in stensko barvo, ki imitirata marmor dorskih stebrov. Prostorska artikulacija je celostno zaključena z novo kolonado stebrov, ki razstavni prostor trgovine ločuje od garderob. Ti stebri, izdelani iz kamna, podobnega marmorju Ekeberg, so za razliko od prvotnih abstrahirani in ne posnemajo nobenega specifičnega historičnega sloga. Njihova vloga ni dekorativna, pač pa prostorsko konstitutivna, saj artikulirajo tako obstoječo prostorsko zasnovo kot nov program trgovine Acne Studios. Intervencija v prostor je onstran skrbnega razkritja prvotnega interierja minimalna in temelji na dveh elementih: obešalnih palicah iz inoksa in razstavnih mizah oblikovalca Maxa Lamba, oblikovanih iz kosov marmorja, ki imitirajo videz obstoječih kamnitih oblog. Za razliko od brušenih in popolno obdelanih kamnitih oblog so mize rudimentarne, skoraj primitivne, na kar nakazuje tudi metoda »zlaganja« enega kosa odlomljenega kamna na drugega brez vidnega tehnološkega spajanja, ki kamnite plošče spremeni v uporabni objekt. Takšen interier z obstoječim prostorom vzpostavlja dialog in se nanj odziva z jasnimi, novimi intervencijami, pri čemer izhaja iz materialne in prostorske logike, ki jo ponuja sam prostor.

Interier iz kovčka

Diametralno nasproten pristop od snovanja totalnega interierja trgovine Celine ali Chipperfieldovih trgovin za Valentino predstavlja zasnova interierja pop-up trgovine Vetements v veleblagovnici Harrods. Tukaj je interier same trgovine težko ločiti od interierja veleblagovnice, saj prostor trgovine definirajo zgolj štiri preproge in pet odprtih garderobnih omar, ki zamejujejo gabarite trgovine in ustvarjajo specifičen karakter prostora. Če je trgovina z oblačili v svojem poenostavljenem bistvu pravzaprav soba z omarami, polnimi oblačil, Vetements Harrods predstavlja nekonvencionalen odvod te koncepcije, ki iz enačbe izključi sobo, eno izmed njenih (edinih) dveh sestavin. Trgovina namreč sestoji iz omar, ki tvorijo sobo. Prostora trgovine tako ne ustvarjajo tipično arhitekturni elementi, pač pa skupek objektov, uporabljenih na arhitekturen način, ali drugače povedano – arhitektura je zgrajena s pohištvom, celota pa prej kot na trgovino spominja na gledališko sceno.

Čeprav ima »interier« Vetementsa zelo izrazit karakter, z ničimer ne posega v interier veleblagovnice. Svojo identiteto izgrajuje s pohištvom, ki mu dodeli funkcijo osrednjega gradnika prostora, obstoječi prostor pa ostane nedotaknjen. Takšen interier za sabo ne pušča nobenega odpadka; ko se trgovina izseli iz veleblagovnice in preseli na novo mesto, se z njo preselijo tudi omare. Interier tukaj zavzame vlogo obiskovalca, ki s svojim vstopom v trgovino napove tudi svoj gotovi izstop.

Življenjska doba verige Acne Studios in Vetements je drugačna in vzpostavlja drugačen odnosom do obstoječega prostora. Dialog, ki ga z obstoječim prostorom vzpostavi Acne Studios, se nanaša na specifike in potenciale obstoječega prostora neodvisno od blagovne znamke oziroma investitorja, po drugi strani pa z dodanimi, samostojnimi elementi prostor reartikulira v novo celoto. Tak pristop presega vsakokratno dejavnost in odpira več možnosti za kasnejšo adaptacijo. To mu uspe z iskanjem simbioze med posegi, ki ga delajo specifičnega in zaradi katerih je prepoznaven kot interier neke blagovne znamke, in posegi, ki izhajajo iz logike obstoječega prostora in bodo zaradi tega to specifičnost preživeli. Na pol sprijaznjen, a s kančkom upanja, za sabo pušča prostor, uporaben tudi za druge. Po drugi strani se je interier iz kovčka že povsem sprijaznil s svojo efemernostjo, ki je tukaj vzeta celo za izhodišče zasnove. Ker se zaveda, da bo tukaj le začasno, v obstoječi prostor ne posega.

Implikacija zapisa ni, da je totalni pristop k oblikovanju interierjev a priori napačen. Ravno obratno, Olgiatijev interier Celine in Chipperfieldov interier Valentino sta primera izvrstnih interierjev z jasnim konceptom, premišljenimi detajli, vrhunsko izvedbo in izrazitim karakterjem. Implikacija pa je, da se niti takšni, arhitekturno gledano izvrstni totalni interierji ne izognejo realnosti hitre menjave, značilni za potrošniško družbo. Najprej bi se zato lahko vprašali, ali in v katerih primerih bi bil sistem zaščite sodobnih totalnih interierjev smiseln in mogoč – ne na ravni osebne odgovornosti prihodnjih lastnikov in arhitektov, da se potrudijo kvalitetne totalne interierje kolikor je mogoče ohraniti, pač pa sistemsko. A izjemni totalni interierji predstavljajo manjšino. Pri vseh ostalih »dekoracijskih« totalnih interierjih nekajletno prenavljanje in spreminjanje pomeni predvsem veliko materialnega odpadka brez vizije o kontinuiteti prostora. Implikacija zapisa je tudi nekaj drugega. Predstavljene alternative in bolj trajnostni pristopi z vzpostavljanjem kvalitetne arhitekturne podlage, neodvisne od naročnika in dejavnosti znotraj te krute realnosti, interierju omogočajo daljšo življenjsko dobo. Namesto totalnih interierjev ustvarijo takšen prostor, ki je sposoben učinkovite adaptacije brez večjih sprememb ali pa se v prostor naselijo kot vljuden gost v tranzitu. Slednji v obstoječi prostor sploh ne posega in se ob koncu svoje življenjske dobe brez odpadka preseli na drugo lokacijo. Predstavljena pristopa arhitektom tako odpirata nove možnosti alternativnega delovanja, ki omenjene problematike ne ignorira, pač pa se nanjo kreativno odzove.

Napisala: Eva Gusel

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in mogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini (povezava) ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala.