Včeraj se je z dobro obiskanim uvodnim dogodkom odprl slovenski paviljon na 15. Beneškem arhitekturnem bienalu. »Doma v Arzenalu« oziroma [email protected], kot sta paviljon poimenovala kustosa Tina Gregorič in Aljoša Dekleva, je lesena prostorska instalacija, ki bo v naslednjih mesecih postala knjižnica, prireditveni prostor in diskusijska  soba. Slovenski paviljon se podobno kot nekateri drugi nacionalni paviljoni na krovno temo letošnjega bienala »Poročilo s fronte« navezuje s preizpraševanjem, kaj danes pomeni dom in kako se v informacijski dobi nastajajoč koncept doma razlikuje od tradicionalnih arhitekturnih in družbenih vzorcev; ti navsezadnje še vedno prevladujejo tako na nepremičninskih straneh, v arhitekturnih birojih in , kar je najpomembneje, v predstavah in sanjah posameznikov.

Kot sta izjavila kustosa v pogovoru za revijo Outsider v času snovanja paviljona, »arhitektura za bivanje predstavlja prevladujoč segment grajenega okolja. Zato imata kakršna koli sprememba in napredek znotraj stanovanjske arhitekture izredno daljnosežne posledice.  Dom poskušamo razumeti znotraj trenutnih družbenih in tehnoloških razmer. Sodobna družba je prežeta z digitalizirano informatiko, ki nam omogoča medsebojno povezanost in komunikacijo od kjerkoli in v vsakem trenutku – svoj obstoj na nek način nosimo s seboj v žepu. Posledično je postala poudarjena mobilnost posameznika del njegovega vsakdanjika. Zato se sprašujemo: kaj je tisto, kar danes definira dom?«

Izhodišče kustosov je postalo osebno vprašanje: »Ali je dom tam, kjer je knjižnica, ali je knjižnica tam, kjer je dom? Gre za najino osebno izhodišče, seveda pa lahko gre za kakršno koli zbirko osebnih fizičnih predmetov. Ko jih prestaviš, se z njimi preseli tudi tvoj dom. Tudi pri najini osebni izkušnji seljenja v London in nazaj je bilo izpostavljeno vprašanje doma. V  trenutku, ko sva knjige zložila v škatle, sva ugotovila, da v Londonu nisva več doma,« kot je koncept instalacije artikulirala Tina Gregorič. Parametrično oblikovana lesena knjižnica je umeščena pred eno izmed velikih oken starega beneškega ladjedelniškega kompleksa. Zato se zdi, kot da je votlino iz lesene gmote izdolbla svetloba sama. Sestavni deli transparentne in obenem introvertirane kompozicije, ki majhen bralni prostor oddvoji od pretočne in po navadi množično obiskane glavne promenade Arzenala, so obenem knjižne police, stopnice, sedišča, ležišča in avditorij. Pravzaprav ne gre toliko za večnamenski prostor, ampak bolj za nenamenski prostor, torej prostor, v katerem arhitekturno dejanje ne implicira že vnaprej predvidenih možnih namenov, ampak samo oblikuje dovolj variiran in specifičen volumen, ki omogoča različne oblike naselitve – po možnosti tudi take, na katere ustvarjalci sicer ne bi niti pomislili.

Slovenski paviljon se na videz distancira od izrazito aktivistične osrednje note Bienala, ki jo je zakoličil Alejandro Aravena in ki so ji sledili tudi mnogi nacionalni paviljoni (sicer z izrazito različnim dometom in uspehom; o osrednji Aravenini razstavi, ki je po mnenju pisca deloma problematično artikulirana, in nekaterih bolj uspešnih nacionalnih paviljonih bomo na spletni strani Outsider pisali v naslednjih dneh) – vendar pa ne moremo reči, da ne dreza v ustaljene arhitekturne konvencije in pričakovanja. Še posebej zanimiv je vpogled v intelektualno ozadje trenutne uveljavljene in aktivne arhitekturne scene, ki ga omogoča kurirana knjižnica znotraj paviljona. Knjige v paviljonu (kakih tristo jih je) so namreč na temo domovanja izbrali vabljeni arhitekti in teoretiki. Če je bil še pred nekaj desetletji teoretska temelj delujočih arhitektov sicer variiran, a dokaj enovit, je danes arhitekturna realnost (podobno kot vse druge) pluralna; zato na policah srečamo zelo raznolike pričakovane, pa tudi manj pričakovane knjižne naslove. Nekateri se večkrat ponovijo, spet drugje bode v oči njihova odsotnost – zanimiv je manko leposlovja. Prerez kurirane knjižnice je tako tudi intimen vpogled v intelektualno-ideološki temelj aktivne arhitekturne scene, ki je le redko na očeh.

Sodelujoči arhitekti in teoretiki, ki so v knjižnico v Arzenalu prispevali knjige po svojem izboru, so: Stephen Bates, Matija Bevk , Vasa J. Perović, Tatiana Bilbao, Jan Boelen, Dominique Boudet, Arno Brandlhuber, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Sofia von Ellrichshausen, Mauricio Pezo, Jesko Fezer, Konstantin Grcic, Juan Herreros, Tomaž Krištof, Jan Liesegang, Hrvoje Njirić, Michael Obrist, Rok Oman, Špela Videčnik, Marjetica Potrč, Pascale in Christian Pottgiesser, Alice Rawsthorn, Emmanuel Rubio, Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Irénée Scalbert, Brett Steele, Yui Tezuka , Takaharu Tezuka, TYIN tegnestue, Aleš Vodopivec in Maruša Zorec. Sicer pa se življenje slovenskega paviljona šele pričenja; v času poteka festivala se bodo v njem odvijali številni dogodki in pogovori, po novembrskem zaključku beneške prireditve pa se instalacija seli v ljubljanski MAO, enkraten razstavni vložek pa se bo tako podaljšal v trajni prispevek k slovenskemu arhitekturnemu izobraževanju.

Miloš Kosec