Selitev žerjavov sem prvič videl na velikem platnu. Nomadi neba je bil naslov francoskega filma in star sem bil deset, morda enajst let. V kino sem hodil že nekaj časa sam in na tisti matineji sem bil edini gledalec, kar je vse skupaj naredilo še bolj magično.
Ptice sem bil vajen opazovati na nebu od spodaj, kot zelo majhne leteče pike. Takrat pa so se mi prvič prikazale v novi perspektivi. Kamera se je različnim pticam selivkam približala v zraku in letela tik ob njih. Jaz pa z njimi. Včasih tako blizu, da sem imel občutek, da bodo robovi kril izstopili iz platna in se me dotaknili. Žerjavi so name naredili še poseben vtis. Vedno morje ptic v zraku in glasna kakofonija klicev, ki je spominjala na orkester trobent. In na tleh – stoječi na dveh dolgih nogah, skoraj človeške višine – med paritvenim plesom, ki je bil s svojimi skoki in eleganco pravzaprav balet. Nekaj človeškega je žarelo iz teh ptic. V živo mi jih potem nikoli ni uspelo videti.
Nato sem pred nekaj leti srečal Borisa. To je bilo eno izmed tistih srečanj, ki se zgodijo po okornosti in po vseh zakonitostih vesolja ne bi smela trajati dlje od utrinka na nebu, ampak se po nekem čudnem naključju spremenijo iz vljudnosti v valovanje. Spoznala sva se na predbožični večerji enega izmed kolidžev v Cambridgeu, ko sem po svojem sposojenem fraku še pred glavno jedjo polil portovec. »Od belega metuljčka do indijskega žerjava v manj kot sekundi,« se je zasmejal nekdo, sedeč na drugi strani mize. Že v očeh se mu je videlo, da je poln zgodb, ki samo čakajo, da bodo zletele na plano. Iz suknjiča je potegnil beležko, jo odprl na strani s skico čudovitega žerjava in s prstom pokazal na del vratu s kožo kričeče rdeče barve. »Antigone antigone v latinščini,« je pojasnil. »Po Sofoklejevi Antigoni. Ki se je seveda obesila,« je dodal. Tri kozarce portovca kasneje sem izvedel, da je Boris v Rusiji rojen Francoz, ki si je kot otrok prav tako ogledal Nomade neba in si želel samo eno – preučevati žerjave in z njimi leteti. Zdaj je delal doktorat o vplivu podnebnih sprememb na njihove selitvene poti. »V tvojih krajih so bili še nedavno redkost, zdaj pa se tam redno ustavljajo,« je namignil. Torej jih bom lahko končno videl, sem bil navdušen, in večerjo je končala obljuba, da greva na pomlad skupaj opazovat selitev žerjavov.
Ni nama uspelo, in ko sem zapustil Cambridge, se je najino srečevanje razredčilo na kratka mobilna sporočila. »55.625, Linum. Pridi!«, kar je pomenilo petinpetdeset tisoč šeststo petindvajset žerjavov, naštetih na močvirnatih ravnicah ob majhni nemški vasi po imenu Linum. Včasih je bila pripeta še fotografija. »162.456, narodni park Hartobágy. Poglej ta sončni zahod.« In pa seveda lanskega novembra: »268.120, jezero Der-Chantecoq. Rekord! Kje si?!« Po navadi sem na taka sporočila odgovoril s »Pripravljen na vzlet« ali pa »Že letim!«, čeprav sem vedel, da je Borisa zelo težko uloviti. Ko sem letošnjega marca prispel v Pariz, ki bi moral biti samo vmesna postaja na poti v Pireneje, me je že prvi dan v posteljo položila vročina. Zoprn prehlad je bil in v uteho so mi bili samo še strešni golobi in vrane, ki sem jih začel iz dolgčasa šteti. Številke sem seveda za šalo začel pošiljati Borisu – »13 vran in 66 golobov, strehe Montmartra« – in ko sem po nekaj dneh iz sebe odžarčil še zadnje ostanke glavobola, sem hrepenel samo še po naravi. Dovolj mi je bilo malega podstrešnega kurnika, želel sem pobegniti iz mestnih okovov. »Jezero Der-Chantecoq, jutri? Žerjavi se vračajo,« mi je odgovoril Boris. In tako so me ptičji bogovi spet vzeli pod svoja krila.
Z neučakanimi koraki, a previdno, ker je bila še vedno noč, sem stopal po razmočenih peščenih tleh in sledil Borisu, ki je pot poskušal osvetliti z lučko mobilnega telefona. Ptičji napev je postajal vedno bolj glasen in skozi brezlistno grmovje sem opazil gladino jezera, ki je žarelo v nenavadni modri barvi. Znašla sva se na sipinastem obrežju in kmalu sem opazil, da na drugi strani jezera kot kresnice utripajo luči naglavnih svetilk. Gruče gledalcev so se usule z vseh strani. Čeprav se še ni začelo svitati, je bilo vzdušje res podobno tistemu trenutku pred začetkom gledališke predstave, ko luči zlagoma ugasnejo in vsi nestrpno čakajo na dvig zastora.
Še preden so se na obzorju začeli kazati prvi obrisi polmraka, so moje oči zaznale postave dvonožnih bitij. To pred nami ni bila sipina, ampak skupek spečih žerjavov! Svit jih je nato začel razkrivati v tisočih in odsev na gladini je dajal občutek, da jih je še več. Prebujali so se in trobentljanje se je spremenilo v hrup.
Na vzhodu se je končno pojavil krajec sonca in nato se je začelo.
Vzleteli so, ko da bi jih nevidna vrv začela vleči proti nebu.
Oranžno nebo je zdaj prekrilo mravljišče ptic. Česa takega še nikoli nisem videl.
Ta omotični, a tudi vsepomirjajoči občutek, s katerim pozabiš nase, sem doživel le še v gorah. Boris mi je ponudil čokolado, a me mešanje astralnega, ki me je prevzelo, s sladkorjem ni zanimalo.
Ko so na obzorju izginili še zadnji leteči obrisi, smo vsi opazovalci še malce postopali, kot da bi čakali še na bis, in nato počasi izginili z obrežij. Nazaj v resnični svet pristriženih kril.
Naslednje jutro so časopisi poročali o nenavadno gosto stkani megli, ki se je z vzhoda prikotalila v Evropo. Zajela je tudi Pariz, ki je bil videti kot potopljen v mleko. Na vlaku proti Pirenejem sem, še vedno notranje pretresen, razmišljal o doživetju prejšnjega dne. V daljavi sem uzrl jato žerjavov, ki se je spuščala proti polju, verjetno na poti proti jezeru Der-Chantecoq. Njihov pristanek z nerodno bingljajočimi nogami je bil videti, kot bi se ljudje, boječi se višine, pravkar usuli z neba z nevidnimi padali in komaj čakali na dotik trdnih tal. Boris mi je večkrat pripovedoval, da so žerjavi nezaupljivi do nejasnosti na obzorju. Megla jih bo povlekla k tlom in letenju v noči se raje izognejo. Misel, da tudi te krilate svobodnjake na nebu, ki so že videli, kako rastejo gore in padajo civilizacije, včasih kaj prizemlji, je delovala razsvetljujoče. Ta absurdnost, da jim prizemljenost obljublja tudi ponovni vzlet, je delovala zelo človeško. Morda pa jim zato tudi že tako dolgo uspeva. Leteti namreč.
Piše: Edo Džafić
Ilustracija: Milanka Fabjančič
Prispevek je bil objavljen v Outsider#20 (gostujoči urednik: Tadej Zupančič)