Pisalo se je leto 1999. V zraku je bilo čutiti prijetno vznemirjenje. Množica se je zbirala že od zgodnjih jutranjih ur in se nastavljala toplim majskim žarkom, ki so naznanjali, da se letos obeta še eno vroče poletje. Brenčanju množice se je pridružil mehak zvok drobnih valovov, ki so udarjali ob lesene pomole. Naenkrat je završalo in množica se je umirila v tihem pričakovanju. Zrak je napolnil čisti zvok trobent, ki so se iskrile v soncu. Počasi so se jim je pridružilo petje neštetih gondoljerjev. Ko je spev dosegel svoj vrhunec, so v zrak slovesno spustili na tisoče belih golobic. Na oder se je povzpela igralka Sofija Loren in se nasmehnila zbrani množici. Potem se je počasi spustila po stopnicah in se pridružila Sheldonu G. Adelsonu, direktorju hotela The Venetian, v prvi motorizirani gondoli. Z Doževo palačo, trgom Sv. Marka, stolpom Kampanile, mostom Rialto, kipom beneškega leva in Sv. Teodorja je zaživelo takrat najdražje letovišče The Venetian v Las Vegasu, vredno 1.5 milijard dolarjev.

Izgradnja kopije Benetk v “svetovni prestolnici zabave” ne priča le o priljubljenosti tega več kot 1200 let starega mesta, temveč vse bolj napoveduje njegovo zloveščo prihodnost – prihodnost, v kateri so Benetke le še razvedrilo za turiste. Na letni ravni je razmerje med turisti in stalnimi prebivalci Benetk naraslo že na zaskrbljujoče število 25.000 proti 1. Zaradi negativnih posledic množičnega turizma večina preostalih prebivalcev načrtuje selitev na celino, kamor so se že preselile vse neturistične mestne dejavnosti. Masovne turistične križarke, ki ne rušijo občutljivega vodnega ekosistema samo v Benetkah, temveč vse bolj tudi v hrvaškem Dubrovniku in črnogorski Boki Kotorski, vsak dan iz sebe bruhajo nepregledne množice, ki hodijo občudovati krhko lepoto mesta, ki tone. Številne civilne iniciative, kot so We are Here Venice se že leta borijo proti temu, da njihovo mesto ne postane kamniti Disneyland za množice.

Manjša mesta s starim mestnim jedrom še posebej občutijo vpliv masovnega turizma. V Ljubljani je potrebnih le nekaj turističnih avtobusov, da povsem napolnijo glavne ulice in trge z množico ljudi in onemogočijo normalno gibanje prebivalcem mesta. Že tako slabo reguliran slovenski trg najemniških stanovanj je s prihodom Air bnb celotne stanovanjske objekte spremenil v neformalne hotele. Vse več prebivalcev se začenja zavedati, da tudi Ljubljani grozi, da se bo nekoč spremenila v turistično kuliso. Hudo obremenjene so tudi naravne znamenitosti Slovenije. Turisti se kopajo v zaščitenih jezerih, gorske poti so spremenile v čakalno vrsto za dostop do vrha in z vsako objavo o “skritem naravnem evropskem biseru” v tujih medijih, se lokalni prebivalci bojijo povečanega obiska, ki presega zmogljivosti krajev.

O vplivu množičnega turizma v Benetkah in Ljubljani bomo 15. 10. 2019 spregovorili tudi na letošnjem filmskem festivalu EDO. Po ogledu filma The Venice Syndrome bo sledil pogovor z urbanim sociologom Marjanom Hočevarjem.

EDO poteka oktobra – v Mesecu prostora. Organizator festivala je prostoRož.

Avtorica prispevka: Klara Otorepec

Dodatno branje:

Standis D., (2011), Venice in Environmental Peril? Myth and Reality

Settis, S., (2016), If Venice Dies

Celoletna naročnina

Ena misel na “EDO festivalske beležke: Beneški sindrom

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja