“Težko je oblikovati prostor, ki ne bo privlačil ljudi. Naravnost neverjetno je, kolikokrat je bilo to doseženo.” Po tem, ko je ameriški sociolog William H. Whyte dolga leta opazoval javne prostore ameriških mest, je zgrožen ugotovil, da so se nekateri arhitekti resnično potrudili in z odliko opravili izpit iz hostilnega dizajna. Whyte si je v 70-ih letih prejšnjega stoletja zadal fantastično nalogo: z ekipo sodelavcev je opazoval javne prostore, ploščadi in trge v New Yorku in drugih ameriških mestih. Gledal je ljudi. Opazoval je, kje sedijo, kako se premikajo, kdaj se smejijo in kaj počnejo. Da bi preprečil nastajanje novih javnih prostorov, ki niso namenjeni ljudem, je napisal knjigo in posnel dokumentarec The Social Life of Small Urban Spaces, ki je izšla l. 1980. Iz nje smo izbrali sedem izjav, ki dokazujejo, da jo je treba brati še danes, 40 let po prvem izidu.

“Izgleda, da ljudi najbolj privlačijo drugi ljudje.”

Ankete pogosto kažejo napačno sliko, opozarja Whyte. Nihče ne bo odgovoril, da rad sedi sredi gneče. Pa vendar – če opazujemo, kako ljudje uporabljajo javni prostor, bomo videli, da uživajo v družbi drugih ljudi. Če bi se res želeli odmakniti, bi se lahko. Poleg tega je pomemben še en podatek. Če je žensk v javnem prostoru bistveno manj, kot bi jih proporcionalno moralo biti, je z javnim prostorom verjetno nekaj narobe. Ženske imajo jasnejšo predstavo o tem, kje želijo sedeti, in kaj jih moti.

“Na večini robnikov je možno sedeti. Z malo iznajdljivosti in z nekaj dodatnimi stroški lahko sedenje onemogočimo.”

Veliko robnikov, škarp in izložb v mestu že omogoča udobno sedenje. Poleg tega so takšna sedišča umaknjena ob rob, kar je dobro, saj imajo ljudje radi zaščiten hrbet. Ograje, izbokline in preozke dimenzije lahko uničijo možnost za sedenje, ki se je ponujala sama po sebi. Največji oblikovalski flop so zagotovo robniki, ki z različnimi ovirami namenoma preprečujejo zadrževanje ‘neželenih’ obiskovalcev.

“Klop je oblikovalski objekt, ki je uporaben le za punktuacijo arhitekturnih fotografij.”

Whyte klopi ne ceni preveč visoko: zdi se mu, da niso udobne, da so preveč izolirane ena od druge, da so povsod razporejene enako. Najbolj ga moti, da so klopi večinoma zabetonirane na enem mestu in jih je zato nemogoče premakniti drugam, če ugotovimo, da je njihova trenutna lokacija slaba. Namesto tega se sociolog zavzema za premične stole, za stopnice, na katerih se lahko sedi, ali pa vsaj – za širše klopi.

“Možnost izbire je dobrodošla, čeprav za to ni nobene funkcionalne potrebe.”

Dober javni prostor mora ljudem omogočiti, da izbirajo. Da so lahko na soncu, če želijo, in se umaknejo, če si želijo več zasebnosti. Premično urbano pohištvo obiskovalcem omogoča, da ga prestavijo, kamorkoli želijo. Ko je Whyte snemal, kako ljudje premikajo stole, je ugotovil, da jih večinoma niti ne premaknejo daleč, temveč jih le nastavijo in obrnejo po svojem okusu.

“Voda mora biti dostopna, tudi za dotikanje in pljuskanje.”

Najboljša značilnost vode je, da je prijetna na dotik. Whyte zato opozarja, da morajo načrtovalci ljudem dopustiti, da se vodi približajo in se je dotaknejo, če to želijo. Voda ni zanimiva samo zato, ker jo lahko gledamo, ampak tudi zato, ker jo lahko poslušamo. Zvok tekoče vode ustvarja beli šum, zaduši zvoke mesta in ustvarja občutek, da smo na bolj intimnem prostoru, saj drugi ljudje ne slišijo naših pogovorov.

“Najpomembnejša značilnost javnega prostora je njegova povezava z ulico.”

Whyte in njegovi sodelavci merili številne elemente v javnem prostoru – prostor za sedenje, količino sončne svetlobe, dreves, prisotnost vode in možnosti za nakup prigrizkov. Kljub temu je uspeh javnega prostora primarno odvisen od tega, kako je umeščen v mestno tkivo. Ključno je, da je javni prostor dobro dostopen z ulic, ob katerih leži. Vse ostale elemente je možno dodati kasneje.

“Najboljši način za obvladovanje ‘neželenih oseb’ je, da prostor naredite privlačen še za vse ostale.”

Upravljavci javnih prostorov brezdomce, narkomane in ostale ljudi s socialnega roba pogosto odganjajo s hostilnim dizajnom. To so na primer klopi, ki so prekratke za spanje, robniki, opremljeni z bodicami, varnostne kamere, ograje. Whyte takšnim ukrepom odločno nasprotuje – namesto, da javni prostor vse bolj ščitimo in zapiramo, bi ga morali odpirati. In se truditi, da bo prijazen za vse.

Film The Social Life of Small Public Spaces je bil na ogled na filmskem festivalu EDO v petek, 18.10. ob 19h v pritličju Metalke.

EDO poteka oktobra – v Mesecu prostora. Organizator festivala je prostoRož. Projekt podpira Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije.

Avtorica prispevka: Zala Velkavrh / prostoRož

Dodatno branje

Kako se v resnici obnašamo v javnem prostoru l. 2019?
Javni prostor, protest in telo: Judith Butler

Protiteroristične ovire – najbolj depresivno urbano pohištvo

Nabor neprijetnega urbanega oblikovanja

Podprite Outsider z naročilom!