Zakaj se zanimamo za stavbe, ki niso povezane neposredno z našo preteklostjo? In zakaj prezremo stavbe, ki so povezane z našo sedanjostjo? Zakaj je generiranje osebnega spomina bolj pomembno od identificiranja osebnega modusa vivendi?

Ta vprašanja sem si zastavila v mestu, kjer sem odraščala in v katerem imam od 2010 atelje: Kočevju. V Kočevju je moj trajni ustvarjalni motiv odkrivanje tistega v sedanjosti, česar nismo več sposobni živeti in lahko obstaja le še kot spomin. V sedanjost Kočevja vstopam arheološko, z opazovanjem tabel, kontur arhitekture, vizur v mestu, ulic … in s konstruiranjem predstave o njihovi funkciji. Pri tem se ukvarjam z veččasovnostjo, saj se funkcija spreminja skozi čas. Zanima me, kako je nekoč in kako zdaj ta funkcija prispeva h konstituiranju skupnosti, ki živi v mestu.

Dimnik tovarne Melamin v Kočevju (foto: Lela B. Njatin)

Želim si, da bi bilo v preteklosti še kaj nedokončanega, nedorečenega, nepočrpanega. Ker se tako upiram naporu, s katerim želimo dokončati, doreči in počrpati sedanjost. Spominjanje tako ni priklicovanje, ampak načrtovanje. Ustvarjam mentalne ambiente, ki ljudi postavljajo na kraje, kjer jih nikoli ni bilo, in kjer se lahko izrisujejo načrti prostorov, ki jih samo mislimo. To je moje, individualno spominjanje. Želim ga preko umetnosti povezati z individualnim spominjanjem drugih in tako kanonizirati skupnost. Ljudje v Kočevje prihajajo, tukaj rodovi nastajajo, ostajajo, največkrat pa odhod prekine že eno samo generacijo. Vojne. Gospodarska nihanja. Osebne zgodbe. Zato je spominjanje fragmentizirano in podložno režimu prevlade velikih zgodb.

V dimenzijsko fluidni mreži sedanjosti, kjer je zaradi zgoščevanja hitrosti življenja čas toliko kot kraj, ostajajo nedorečena zabrisana sporočila urbane krajine. Sredi Kočevja je ob vodnjaku deklica s piščalko, dolga desetletja edina umetniška plastika v mestu. Nad osrednjim prireditvenim odrom v Kočevju je naslikan citat iz literature in prestreljen. Globoko v kočevskih gozdovih, nedostopnih zaradi vojaških prepovedi in naravovarstvenih režimov, je bunker. Kdo jih je zasnoval? Kdaj? Zakaj? Ni nujno, da to vedo vsi Kočevci. A le nekateri nimajo spominov na nobenega izmed teh ikonografskih pomnikov urbane krajine. Po tem spominjanju sem kakor drugi Kočevci, v tem sem z njimi. S kolektivnim kontekstom dopolnjujem svoj individualni spomin.

S svojimi umetniškimi akcijami, deli in razstavami v Kočevju ustvarjam priložnosti za aktiviranje spominjanja. Skulpturo Stanislava Jarma Deklica s piščalko, ki je del Mestnega vodnjaka, sem začela obravnavati 2011. V nizu akcij, ki so sledile, je performans za simbolizacijo deklice Kulturna identiteta Kočevja. O umetnosti v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Del performansa je bila 3D vizualna poezija Deklica s piščalko. Rojstvo simbola iz duha moderne. Skupaj s časovnico kulturnega razvoja Kočevske, ki jo je v ta namen pripravila Nadja Kovačič, je tvorila instalacijo Kulturni center Kočevja.

Na spomeniško zaščiteno naslikavo citata iz drame Hlapci Ivana Cankarja v Šeškovem domu, ki sta jo med 2. svet. vojno ustvarila partizanska vojska, s streli pa poškodovala okupatorska, sem se prvikrat navezala 2014. Za umetniško akcijo Beseda velja sem poustvarila tipografijo citata in povzela njeno barvo, da sem naslikala besedo SMISEL na slikarsko platno. Abstraktno besedo, ki ji vsak bralec dodaja pomen po lastni presoji. Tako nastalo sliko sem izpostavila v oknu svojega ateljeja, medtem ko sem se pod oknom vsak dan pogovarjala s po enim izmed naključno mimoidočih o smislu bivanja v skupnosti. 2017 sem vključila nekdanji telelogistični bunker pri Škrilju, drobec urbanega v neukročeni naravi, v svojo instalacijo Past besed. Instalacija je z vizualnim inicirala izkušnjo potencialnosti zdrsa v past lagodnosti, da bi to umetniško delo sprejeli na tradicionalni način preko posredovane fabulativne interpretacije, namesto da bi ga realizirali na sodoben način, preko lastne izkušnje.

Mestni vrh. Fiksiranje točke II (foto, oblikovanje in sken oglasa: Lela B. Njatin)

Nazadnje sem od 31. maja do 1. junija letos v pop-up galeriji Nonstop z razstavo Mestni vrh predstavila dve izmed kolektivno prepoznavnih točk ikonografije Kočevja ter jima pridružila še eno osebno. Prva je vrh hriba nad Kočevjem, ki se dejansko imenuje Mestni vrh. Druga je dimnik tovarne Melamin, ki je bil dolga desetletja najvišja točka v mestu. In tretja je terasa stavbe, v kateri imam atelje. Razstavljen pa je bil tudi sam prostor pop-up galerije, pritličje stoletne večstanovanjske meščanske stavbe. Že več let v njej ne živi in je ne uporablja nihče. Temu, da je zdaj njeno pritličje sicer nedostopno javnosti, sem zoperstavila poimenovanje pop-up galerije, saj je bila v njem nekoč trgovina, brez prekinitve odprta od jutra do večera.

V mentalnem ambientu preteklost ni statična. Posameznik v njem ustvarja napetost med sedanjostjo, preteklostjo – in prihodnostjo. Hierarhija trenutkov te veččasnosti se praviloma ne ujema s historičnimi razmejitvami. Posameznik kolektivno določene spomine obarva s svojimi doživetji. Dinamično riše načrt transcendiranega veččasovnega prostora. V Kočevju Mestni vrh kot del narave doživljamo kot večen. Terasa nad mojim ateljejem je za druge točka, kjer čas stoji, saj je za zaklenjenimi vrati in ni vključena v potek njihovega življenja. Doba dimnika tovarne Melamin, postavljenega pred natanko 100 leti, pa je zamejena kot individualno življenje – med odprtjem razstave Mestni vrh je direktor Melamina Srečko Štefanič razglasil, da ga morajo podreti zaradi dotrajanosti. Namesto njega bodo postavili novega.

Dimnik v Kočevju leta 1937 (vir: wiki commons)

V svoji izvorni podobi se bo obdržal v kolektivnem spominu. Kot seštevek množice individualnih. Pa tudi kot rezultat mojih umetniških akcij Mestni vrh. Fiksiranje točke, predstavljenih v okviru razstave. V njih sem ga, s pozivi prebivalcem k skupnemu zavestnemu opazovanju dimnika, 2015 in 2016 fiksirala v kolektivni spomin. Na razstavi se je ta spomin prepletal s spomini na prostor pop-up galerije in druge umetniško parafrazirane točke ikonografije urbane krajine Kočevja.

Lela B. Njatin

Naslovna fotografija: Mestni vrh, Fiksiranje točke I (foto: Lela B. Njatin)

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja