Ne glede na to, kako so nam pri srcu, so mesta pandorina skrinjica neštetih težav. Če se omejimo samo na okoljske, je seznam že dolg: od potratne rabe energentov, onesnaženega zraka, kontaminirane zemlje do neverjetne količine odpadkov, ki jih pridelamo njihovi prebivalci. Pogosto se zdi, da mestne skupnosti v svojih naporih niso dovolj napredne, da bi lahko karkoli resno spremenile. Probleme večinoma rešujejo parcialno, v skladu s finančnimi, političnimi in prostorskimi zmožnostmi, ki so jim na voljo. Včasih pa se v zgodovini pojavi trenutek in kraj, ki se zdi pravi za bolj pogumen, totalen poskus. Takrat zrastejo urbane utopije.
Utopij, ki so na novo osmišljale sobivanje mestnega človeka in narave, ni malo. Številne so ostale zgolj na papirju. Mesti, ki sta si jih zamislila Frank Lloyd Wright (Broadacre City) in Buckminster Fuller (Triton City), nista bili nikoli zgrajeni. Med utopičnimi poskusi, ki niso dočakali izgradnje, je tudi Minesotta Experimental City (MXC), ki si ga je zamislil geofizik, oceanograf in futurist Athelstan Spilhaus. V 60-ih letih prejšnjega stoletja bi moralo sredi Minnesote zrasti novo mesto, ki bi s pomočjo znanosti in tehnologije rešilo večino težav urbanih naselij tistega časa. V Eksperimentalnem mestu so načrtovali manj površin za motorni promet, recikliranje vseh proizvedenih odpadkov ter uporabo hišnih računalnikov. 10-milijardni projekt, ki sta ga podprla tako država kot zasebni kapital, je v središču mesta med drugim predvidel jedrsko elektrarno, avtomatiziran transportni sistem in geodezično kupolo, ki bi prekrivala mesto. Še preden so Eksperimentalno mesto začeli graditi, se je peščica lokalnih prebivalcev tako ostro uprla novemu mestu, da se gradnja nikoli ni začela.
Nekatere utopije se kljub temu zgradijo, a ne izpolnijo svojih lastnih velikih obljub,.
Uresničeno in zgrajeno je bilo vrtno mesto, kot si ga je zamislil Ebenezer Howard. Vrtna mesta nikoli niso povsem uresničila vsega, kar je obljubljala inovativna koncentrična zasnova sedmih povezanih mest, obkroženih z zelenjem. Ena od zelenih utopij, ki trenutno raste v puščavi ob Abu Dhabiju, je Masdar, naselje, ki so ga zasnovali Foster in partnerji . Pametno mesto prihodnosti bi moralo imeti ničelni izpust toplogrednih plinov, a so se načrtovalci že dve leti nazaj sprijaznili s tem, da bodo izpusti nižji za zgolj 50%. Dokončano ni niti “najpametnejše mesto na svetu”, korejski Songdo, ki še ni uspel privabiti dovolj prebivalcev, da bi zapolnili nova stanovanja in orjaške aleje, na katerih ne bi smelo biti avtomobilov (pa so).
V načrtovanje trajnostnih mest prihodnosti so se v zadnjem času vpletli tudi tehnološki velikani. Ena od najbolj zanimivih, a tudi najbolj problematičnih utopij, je nova soseska, ki jo v Torontu želi graditi Google. Sidewalk Labs, Googlovo hčerinsko podjetje za pametna mesta, se trenutno poteguje za javno odobritev načrta za gradnjo. Vizija za novo sosesko je utemeljena na ugotovitvah priljubljenih urbanih mislecev, kot sta Jan Gehl in Jane Jacobs: spodbuja hojo, zagotavlja zgoščeno poselitev in mešano rabo, veliko zelenja, učinkovito rabo energije, leseno gradnjo in dostopna pritličja. Zrasel naj bi kraj, ki bo na ljudi osredotočen urbani dizajn združil z najnovejšo tehnologijo in tako postavil nove standarde trajnosti, dostopnosti, mobilnosti in ekonomskih priložnosti. Googlova zelena utopija ima zanimivo premiso: mesto bodo zgradili “od interneta navzgor”. V praksi to pomeni, da bo nova soseska omrežena in opremljena s številnimi senzorji, ki bodo merili vse od kakovosti zraka, količine smeti, potovalnih časov in zdravstvenega stanja prebivalcev. Kritike načrtov so številne in ostre, in se nanašajo na nejasno varstvo osebnih podatkov, dejstvo, da je v 1500-stranskem predlogu “družbeni infrastrukturi” namenjena le 1 stran in strah, da Googlov tip urbanizma družbo vodi v vse večjo odvisnost od tehnoloških velikanov.
“Ljudje si ne morejo privoščiti čakanja, da bo digitalni napredek izboljšal urbano okolje, Zato ustvarjamo nov kraj,” piše na spletni strani Sidewalk Labs. Tako kot Minesotta Experimental City, Masdar in druge urbane utopije pred njim tudi najnovejši poskus optimistično verjame v moč tehnološkega napredka in inovacij. Pogosto do te mere, da pozabi na ljudi, ki bodo v mestu dejansko živeli – če bo to sploh zgrajeno.
O urbanih utopijah bomo 17.10. spregovorili na filmskem festivalu EDO. Ogledu dokumentarca The Experimental City bo sledil pogovor z Niko Mahnič.
EDO poteka oktobra – v Mesecu prostora. Organizator festivala je prostoRož. Projekt podpira Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije.
Avtorica prispevka: Zala Velkavrh / prostoRož
Dodatno branje:
Kaj je problem s pametnimi mesti?
Masdar, Združeni arabski emirati
Kritike Sidewalk Labs soseske v Torontu: 1, 2, 3, 4
Podprite Outsider z naročilom!
