Urbano življenje v današnjem času ni omejeno samo na metropole; s pomočjo brezžičnega interneta in drugih povsod prisotnih nevidnih valov in signalov smo lahko s svetovnimi dogodki, prijatelji in sorodniki enako na tekočem v alpskem gorovju ali afriški puščavi kot v New Yorku ali Pekingu. Delo se vedno bolj osvobaja tovarn in pisarn velikih populacijskih središč ter se z nami, v dobrem in slabem, seli skupaj s prenosnim računalnikom in telefonom. Mesta za delovno aktivno populacijo tako postajajo vedno manj nujen kraj bivanja; zato pa s svojo koncentracijo in pisanostjo prebivalcev še vedno skrbijo za nekaj naključnih užitkov, na katere prav gotovo ne moremo naleteti v pragozdu, gorah ali puščavi. V raznolikem urbanem kontekstu so takšna naključja podobna nenačrtovanemu obisku knjižnice, med katerim z očmi drsimo po hrbtih knjig v oddelku, kamor sicer nikoli ne bi zašli. Podobna so naključnemu srečanju z znancem, ki ga nismo videli že leta; to so naključja, ki jih lahko proizvede samo dovolj gosta koncentracija različnih oblik življenja, tako kot lahko kemično reakcijo sproži samo na primerno temperaturo ogreta in zgoščena zmes raztopin. Mesto in naključje gresta z roko v roki že od Baudelairovega pariškega pohajkovalca brez vnaprej določenega cilja in od večerne londonske sprehajalke Virginie Woolf.

Ker se naš čas tudi izven tradicionalnih delovnih mest vedno bolj »optimizira« (beri: izrablja), so naključja in brezinteresni trenutki vedno redkejše razkošje. Eden izmed redkih časovnih oddelkov vsakdana, ki še ni popolnoma vprežen v vnaprej določena opravila in dolžnosti, je javni prevoz. V gosto poseljenem območju pogosto predstavlja najhitrejšo in zato nujno obliko premika od ene dolžnosti k drugi: od ene zaposlitve k drugi, od doma do službe, od sestanka do družine, od računalniškega namizja do domače mize. Čas, ki je potreben za premik iz točke A do točke B, je v nekem smislu popolna potrata: mestni avtobus ali vlak sta v življenju večine njunih uporabnikov vnaprej izgubljen čas, ki je pač potreben za prostorski premik. V  obdobju, ko je izguba časa postala razkošje, pa zato ravno avtobusni sedež poskrbi za urbano naključje, izpraznjeni in za koristna ter dobičkonosna opravila neuporaben čas.

Mimo za trenutek odsotnega potnika hiti družbeni prerez nekega mesta: pešci in kolesarji, psi na povodcih, avtomobili z naveličanimi vozniki, drevesa in v bron ulite skulpture. Mimo pa hitijo tudi največje in najvztrajnejše meščanke vsakega mesta: hiše. Skozi osvetljena okna za trenutek razkrijejo navadno z opeko in betonom skrbno varovane skrivnosti. Precej vsaj nekoliko vznemerljivih stvari se drži rahlo nespodoben sloves: s škiljenjem v tuja stanovanja je vsekakor tako. Razumljivo: dejavnost, ki je v veliki večini primerov omejena na nedolžno radovednost, ki jo razsvetljena dnevna soba in razstrte zavese za nekaj mimobežnih desetink sekunde zapeljeta proti njeni volji, lahko pri manj nedolžnem in bolj vztrajnem pogledu privedejo do sodnih posledic. Če pa gledalec sedi na avtobusu, je vsaka skrb odveč. Sedež ob oknu je namreč skrbno kurirana opazovalska točka, ki nas zaradi nenehnega premikanja in nepredvidljivega ustavljanja vnaprej odvezuje nespodobnih namenov. Kurator premikajoče se urbane galerije trgovin, pisarn, dnevnih sob, kuhinj in spalnic je kar voznik mestnega prometa, vstopnina pa je enaka voznini.

Kadar se prepustimo nenačrtovanemu avtobusnemu popotovanju po mestu, je samoumevno, da predstavo narekuje predvsem naša vozeča voajerska platforma. Stari mestni avtobusi v Ljubljani so bili s svojimi za tri visoke stopnice dvignjenimi podi za gibalno ovirane ljudi nadvse neprimerni, so pa opazovalcem tujih stanovanj nudili precej drugačne pogoje, kot jih novejši, nizkopodni avtobusi. Sedeči potnik je na slednjih nižji od večine pešcev, kaj šele od okenskih parapetov visokopritličnih stanovanj. Svojo pozornost je tako prisiljen omejiti na pritlične izložbe in sem ter tja na kakšno stanovanje, ki so ga neuvidevni arhitekti kljub prometni cesti zasnovali na nivoju pločnika. Povsem drugačna pravila urbanega galerijskega ogleda pa veljajo v Londonu. Častitljiva tradicija dvonadstropnih avtobusov ima med drugim tudi nadvse ugodne posledice za opazovanje hiš in dogajanja v njih. Na rdečem potujočem dvonadstropnem opazovališču si lahko potnik sam izbere, katero nadstropje mimobežne arhitekture ga zanima: pritličje ali prvo nadstropje. To pa še ni vse: če ima srečo, se lahko usede na enega izmed prednjih sedežev v zgornjem nadstropju, ki so umeščeni previsno nad voznika. Tu je dokončno izbrisana iluzija, da nas na ogledu urbane galerije kdorkoli vozi in usmerja: nad kaotičnimi londonskimi ulicami plujemo, kot da bi nas od okna do okna vodilo čisto urbano naključje. Med neizogibnimi zastoji velemesta se lahko prepustimo obzirnemu škiljenju v pisani utrip onkraj opečnatih zidov in se ravno še prepričljivo otresemo dvomljivega slovesa urbanega voajerja.

Miloš Kosec

Radovedni? Privoščite si letno naročnino!

Outsider #19

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja