Že v starodavnih naseljih je obstajal večji odprt prostor oziroma predhodnik prostora, ki ga danes imenujemo trg. Različne parafraze prostora, kot sta grška agora ali rimski forum, verjetno lahko najdemo v večini kultur po svetu, v vseh primerih pa je ta prostor pomenil središče gospodarskega, družbenega in političnega življenja. Prostor, ki je bil zaradi svoje narave prizorišče srečevanja skupnosti, je zrcalil in soustvarjal družbenopolitične razmere ter bil nosilec duhovnega in socialnega vzdušja kraja. Pred razmahom časopisja in drugih množičnih medijev pa je bil tudi najpomembnejši vir novic. Naše moderno pojmovanje mesta se je razvilo prav okoli tega prostora trgovanja. Tudi v pravnem smislu je imel živilski trg pri oblikovanju mesta pomembno vlogo, saj je sejmarska dejavnost, predhodnica živilskega trga, v srednjem veku ob pomembnih fevdalnih in cerkvenih institucijah pomenila tretji pogoj za pridobitev mestnih pravic oziroma statusa mesta.

V Ljubljani se je tovrstna oblika živilskega trga razvila v srednjem veku; ob koncu 19. stoletja je imel svoje središče pred mestno hišo. Po letu 1901, ko so prek Mestnega trga speljali tramvaj, so del trgovanja preselili na Pogačarjev trg, leta 1903 pa je kot trgovsko središče zaživel še Vodnikov trg, kjer je do potresa leta 1895 stala stavba frančiškanskega liceja. O tem nazorno priča spomenik Valentina Vodnika, ki je nekdaj stal v osi liceja, danes pa trgu kaže hrbet. Z rastjo mesta je rasla tudi tržnica, pokrite tržne prostore so zagotovili v pritličju semenišča, nehigienične mesarske lope pa leta 1944 nadomestili s Plečnikovim dodatkom, za katerega so žrtvovali obrečni drevored, ki se je raztezal na mestu nekdanjega mestnega obzidja. Plečnikov podolgovati objekt je vzdolž Adamič-Lundrovega nabrežja zamejil in vizualno povezal vse prostore tržnice ter ljubljanskemu »trgu« zagotovil podobo, ki jo poznamo še danes. »Trg« je v tem času odigral pomembno vlogo pri preoblikovanju Ljubljane iz provincialnega mesta v urbano prestolnico, pri povezovanju delov rastočega mesta in vzpostavljanju skupne mestne zavesti.

Tržnica najbolj zaživi ob sobotah, ki veljajo za dan kolektivnega in skoraj ceremonialnega obiska prebivalcev iz vseh koncev mesta. Ko sem bil še otrok, smo s starši in sestro ali pa z babico in dedkom tudi mi ob sobotah hodili »na trg«, kjer smo nakupovali živila, posedali na kavi in gostem soku s smetano, a predvsem srečevali sosede, prijatelje in znance, četudi nihče od nas ni živel v mestnem središču. Iz meni neznanega razloga so se naši obiski tržnice naenkrat nehali. Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da gre razloge iskati v porastu nakupovalnih središč in posameznih živilskih trgovin ter vedno bolj zapletenem prevozu. Ker sem v osnovni šoli in ob začetku srednje šole mestno središče obiskal le redko, so bili redki tudi moji obiski tržnice. V zadnjih letih srednje šole in z začetkom študija pa je bilo časa, ki sem ga preživel v mestu, vedno več. Tržnica je do takrat sicer izgubila nekaj tistega čara, ki ga je imela v mojih otroških očeh, v svojem bistvu pa se ni kaj dosti spremenila. Običajno ponudbo živil in izdelkov, ki se menjujejo glede na letni čas, pod Plečnikovimi kolonadami dopolnjujejo kičasti in udobni lokali, ali bolje, »pajzli«, v katerih se poleg obiskovalcev tržnice vedno najdejo tudi dolgoletne redne stranke in mestni posebneži, ki še danes krojijo vzdušje tržnice.

V zadnjih nekaj letih pa se ljubljanski »trg« počasi spreminja. Še zmeraj ponuja pestro izbiro in privlačno izkušnjo nakupovanja, za razliko od odtujenega konzumiranja v nakupovalnih središčih, a to si lahko privošči vedno manj ljudi. Še zmeraj velja tudi, da se na »trgu« zrcali družbeno in socialno vzdušje mesta. Ker tržnica velja za obvezen postanek na turističnem ogledu vsakega mesta, se v prostoru kaže vztrajna turistifikacija. Arhitektura Jožeta Plečnika, ki je že sama po sebi prvovrstna atrakcija mesta, pa zagotovi, da si jo ogleda prav vsak obiskovalec Ljubljane. Tako postane vloga razporeditve prostora to, da obiskovalca tam zadrži kar največ časa in mu na vsakem koraku omogoči, da zapravi kar največ denarja. To se kaže v vse večji ponudbi bolj uglednih in prefinjenih, a dražjih lokalov, ponudbi raznovrstnih spominkov in naboru ekskluzivnih dogodkov, kot je Odprta kuhna. Prav tako se kaže v prostoru, kjer naše premikanje usmerjajo in upočasnjujejo številni prostorski elementi. To je najbolj razvidno, če se s Stritarjeve odpravimo po Adamič-Lundrovem nabrežju mimo Pogačarjevega trga in semenišča. Del prostora je zaseden s številnimi stojnicami, ki se v turistični sezoni močno namnožijo, a glavno vlogo ima zagotovo nepregledna množica miz in stolov. Neprehodno gmoto gostinskega pohištva lahko zaobidemo pod arkadami, a tudi do njih je treba po obvozu mimo novega otoka omizij lokalov, ki se počasi širijo proti Tromostovju. A tudi pot pod arkadami je spretno zablokirana s stoli in mizami ter natakarji, ki ti namenijo jezen pogled vsakič, ko ti prečkajo pot. Ozek prehod, ki še ostane, pa se odlično polni s skupinami turistov, ki se zaradi sočasnega ogledovanja ponudbe in arhitekture premikajo izjemno počasi in ustvarjajo človeške barikade. Kolesarji, ki bi v prostor vnašali še večjo zmedo, so sicer prepovedani, verjetno zato, ker bi upočasnjevali strežbo in bi to vodilo v nezadovoljstvo gostov. Očitno prebivalcem mesta ne preostane nič drugega kot to, da se sprijaznijo s stanjem, se na tržnici odpovejo premikanju v normalni hitrosti in se prilagodijo »avtentičnim« (u)porabnikom prostora ter ga pričnejo uporabljati kot turisti.

Napisal: Blaž Šenica

Nova številka je tik pred izidom! Pokukajte vanjo in naročite svoj izvod ali sklenite letno naročnino