Ob 6.02 zjutraj sem na železniški postaji v Trstu stopil na Rdečo puščico, ki je obljubljala, da bo ob 11.56 na postaji Termini v Rimu. Šest ur miru v ritmu železnih koles s časopisi na mizici. Z vlakom se drugače potuje kot z letalom. Letalo te prestavi z ene točke na drugo, vmes si na vesoljski ladji sredi niča. Vlak te vedno nekam pripelje in ti na poti skozi okna kaže pokrajino, ki beži mimo njega. Ko se ustavi, veš, da si prišel. Čas ni tekel v prazno. 

Na postaji v Trstu je bil odprt bar, kjer naredijo najboljši espresso v Italiji. 

»Ni odvisno samo od kave,« mi je povedal tržaški veletrgovec s kavo, ko sem se pritožil, da drugje kava ne diši in tudi okus ni primerljiv s tistim, kar ti v steklen kozarček stisnejo v Trstu. »Tudi ne samo od stroja. Kava je povsod enaka, stroji tudi. Treba je imeti roko.« 

Okus dajo izkušnje barmana, ki je napolnil filter, skrbnost, s katero je nastavil pritisk pare, oko, s katerim je ocenil čas, in ljubezen, s katero je postavil kozarček na pult. Barmanova roka sredi noči naredi kavo, vredno človeka. V teh štirih potezah je smisel njegovega življenja od šestih zjutraj do tedaj, ko pospravi umite skodelice, pobriše pult in ugasne gaggio. Barman, ki da nekaj nase, ni industrijski delavec za strojem, ampak pripadnik svobodnega poklica, ki svojo veščino nosi s seboj. In vsako kavo skuha tako, da njegovemu poklicu dela čast. 

S časopisi je enako. Medij je inštrument, skozi katerega družba komunicira sama s seboj. Velja za vse medije, časopisni papir je samo najbolj otipljiv med njimi. Najbolj se mu vidi, ali je roka vedela, kaj dela, ali samo udarjala na slepo. Tako kot kava tudi časopisi ne dišijo povsod enako. Ko pa zadišijo, je tiste trenutke zelo težko pozabiti.

V trafiki poleg bara sem v Trstu kupil Repubblico in Corriere della sera. Dva velika italijanska dnevnika, ki skupaj z družbo, v kateri izhajata, delita dobre in slabe čase. V tradiciji časopisnega žurnalizma je, da čase vedno prikazuje kot slabe, vendar se časopisu v resnici vedno pozna, kako je z družbo, v kateri živi. 

Ko se je vlak premaknil, sem odprl Repubblico. To je svobodomiseln levi časopis, ki je v komentarjih vedno veliko bolj razumevajoč do levih vlad kot do desnih, v poročanju pa se bolj ali manj drži ideje, da mora biti tisto, kar piše, res. Če se zmoti, se opraviči brez prevelikega okolišenja. Prebral sem ga od prve do zadnje strani. Od šokantnih političnih novic na prvi strani čez notranjo politiko, zunanjo politiko, ekonomijo, kroniko, kulturo, modo do zgodb iz vsakdanjega življenja, vključno z vsemi oglasi. Nekje pri Bologni sem prebral vremensko napoved na zadnji strani in vzel v roke Corriere.

Potovanje z vlakom ti da priložnost, ki jo imaš malokje drugje. Da ti čas, da časopis ne samo prelistaš, ampak prebereš od prve do zadnje strani, medtem ko država, ki jo opisuje, teče pod oknom vagona. Repubblica se je po formatu že v sedemdesetih letih rodila kot sodoben tabloid, v berlinskem formatu s šestimi stolpiči, ki ga je lažje obvladati. Corriere se je v devetnajstem stoletju rodil kot rjuha in je sto let vztrajal pri grozečih devetih stolpcih širine, dokler se pred nekaj leti ni tudi sam odločil za lahek berlinski format. Z vsemi prilogami pa pri polni sapi še vedno vrže na mizo pol kilograma papirja. Naprej od Firenc sem se utapljal v ekonomskih komentarjih, ki so se prepletali z dramatičnimi zgodbami o begunskih ladjah v Sredozemlju, spektaklom ameriške politike in zgodbicami iz lahkotnega življenja v zabaviščnih četrtih Milana. Corriere se hvali, da je največji italijanski časopis, in ti vsak dan pokaže vse, kar se v Italiji zgodi. V komentarjih je bolj konservativen od Repubblice, v novicah pa bolj izčrpen. Ko sem prišel na Termini v Rimu, sem imel prebrano tudi njegovo vremensko napoved, ki se ni veliko razlikovala od napovedi v Repubblici. Obe sta napovedovali modro nebo brez oblačka in mehko vreme. To, kar Rim dela lep.

Oba časopisa sem na peronu vrgel v najbližji koš z dobrim občutkom, da razumem Italijo. Ta občutek ti morata dati dva osrednja časopisa – levi in desni – spodobne države. Če ju prebereš skupaj, moraš vedeti, kaj se v državi dogaja, o čem se boš pogovarjal z ljudmi, ki jih boš srečal, kateri politiki so priljubljeni in kateri zavrženi, katera napoved skorajšnjega konca sveta je ta dan najbolj verjetna, kateri film je treba pogledati, v katero gledališče stopiti in katero knjigo kupiti. Ko se družba pogovarja sama s seboj, ti mora o sebi povedati vse. Ali vsaj vse, kar potrebuješ, da se tisti dan v njej znajdeš. Vsaka ima vsaj dva velika časopisa. Eden je bližji političnim silam, ki zahtevajo spremembe, drugi je bližje konservativcem. Oba pišeta o istih dogodkih, vendar jih včasih postavita v nekoliko različno luč. Ne preveč različno. Žurnalizem ne mara light-showa. Svetloba mora biti bolj ali manj naravna.

Po vsem svetu to deluje. V New Yorku vzameš New York Times in Wall Street Journal in v obeh najprej pogledaš, kje so celostranski oglasi za razprodaje. Potem pa, kaj je tisti dan naredil Trump in zakaj so demokrati videti tako nebogljeni. Oba ti morata tudi povedati, v katere restavracije v Brooklynu je treba iti, da se lahko okoli hvališ, da mesto zate nima nobenih skrivnosti. V Franciji se boš z Libérationom in Le Figarojem v roki enako dobro znašel kot z Daily Nationom in Sub-Saharan Informerjem v Keniji.

Vsi časopisi imajo nergajoče urednike, ki morajo zaupati svojim novinarjem. To je edina formula, ki deluje. Uredniki zaupajo svojim novinarjem, da bodo naredili prav, novinarji pa potem upravičijo zaupanje in naredijo prav. Vsi dobijo v roke enaka poročila, vsi gredo na iste kraje, pogosto govorijo z istimi ljudmi in se izgubljajo na istih brezpotjih. Na koncu pa vsak napiše članek, ki ga lahko napiše samo on. Vsak je enkraten in je v njem skrita celotna biografija pisca, z njegovim naborom izrazov in razumevanjem labirintov njegovega jezika. Pameten urednik da začetniku, ki krpa agencijske novičke, prav tak občutek veličine, kot ga deli s piscem poglavitnega uredniškega komentarja o najbolj usodnem dogodku leta. Oba pišeta s strastjo, ki jo velja posvetiti avtorskemu delu. Ko je delo končano, da obema vedeti, da sta napisala še en članek, ki bo naslednji dan pozabljen in ga bo veter premetaval po opustelih cestah. Delo je efemerno in velja samo za en dan. V tem je njegova lepota. Časopis je praznovanje minljivosti.

Kadar deluje, deluje tudi v jezikih, ki jih ne razumemo. Na Kitajskem sem vzel v roke časopise, kjer ne samo da nisem razumel besed, nisem znal razbrati niti, kaj so črke in kaj besede. Pa je bilo videti, da znaki govorijo o istem svetu, v katerem tudi sam živim, čeprav ga morda razumejo bolj togo, kot bi bilo meni všeč. V Kartumu sem na uredništvu islamistične El Risale sedel skupaj z novinarji, ki so v diktaturi pisali pod težo politične cenzure, v času, ko so bila njihova življenja manj vredna od papirja, na katerega so pisali. Pa vendar so tolkli po tastaturah s samozavestjo ljudi, ki vsak dan pišejo zgodbo o svojem življenju. Treba je imeti roko.                                            

Napisal: Ervin Hladnik Milharčič
Naslovna fotografija: K67, 1966, arhitekt Saša J. Mächtig 

Zapis je bil prvič objavljen v Outsider#20
Na spletu le izjemoma objavljamo vsebine iz tiskane revije. Z naročilom revije prejmete odlične vsebine in omogočite njihovo nastajanje na različnih kanalih.