Na Prulah stoji prav poseben vrtec; vrtec v dveh nadstropjih, a brez stopnic. Obe nadstropji namreč povezuje corbusierovska rampa, ki pa prej kot o vplivu modernističnega mojstra na naš prostor priča o poglobljenem, inovativnem razmišljanju o otrokovem grajenem okolju. Rampa pa tukaj ne nastopa le kot alternativen komunikacijski element, prilagojen premagovanju višinskih razlik najmlajših; klančina vsakodnevno prevzema vlogo tekaškega in vadbenega poligona, kjer otroci telovadijo, ob prireditvah in pevskih koncertih pa se ad hoc spremeni v večnivojski oder.

Klančina, osrednji element tega desetoddelčnega vrtca, pa še zdaleč ni edina prednost vrtca. Vrtec odlikuje zasnova brez hodnikov, pri čemer so vsi prostori prehajanj dodatno osmišljeni – vhodna avla kot garderobna soba, drugi predprostori pa kot podaljški matičnih igralnic. Vsi prostori imajo velika okna z zelo nizkimi parapeti, ki otrokom omogočajo poglede v okolico, okenske niše pa so spremenjene v sedalne okenske police. Igralnice za najmlajše v pritličju se odpirajo na manjše individualne zunanje igralne terase, nekoliko starejši otroci pa se igrajo na velikem skupinskem igrišču na severovzhodu. 

Foto: Peter Žargi

Vrtec je bil od končane gradnje leta 1962 tudi kar nekajkrat predelan oziroma pregrajen. Prva adaptacija se je zgodila zgolj osem let pozneje, leta 1970, ko so veliko pokrito zunanjo igralnico zaradi hitro naraščajoče potrebe po namestitvi vse več otrok zazidali v dodatno notranjo igralnico. Pozneje so v dodatno igralnico predelali tudi hišnikovo stanovanje. Rezultat je zelo nenavadna soba, ki omogoča natančno rekonstrukcijo tlorisa stanovanja, saj igralnico prekinjajo nosilne stene nekdanjega hodnika z odprtinami, skozi katere se je nekoč prehajalo v posamezne sobe stanovanja. Podobno humornemu, nelogičnemu momentu smo priča tudi v neki drugi, iz prej dveh ločenih prostorov sestavljeni igralnici, ki jo danes na sredini deli do polovice tlorisa segajoča stena.

Vsaj toliko kot sam vrtec pa je zanimivo dejstvo, da je njegova avtorica ne le širši, pač pa tudi strokovni javnosti skoraj popolnoma neznana. To je toliko bolj nenavadno, če navedemo podatek, da je Rotija Badjura, arhitektka tega vrtca, v Sloveniji zasnovala več kot 20 vrtcev, še dvakrat toliko pa na Hrvaškem in v Makedoniji. Omenjeni Vrtec pod gradom, nekoč imenovan Otroška ustanova Prule, je bil načrtovan leta 1961 in zgrajen leto pozneje. Ob realizaciji je bil eden prvih namensko grajenih objektov za varstvo otrok pri nas. Pred tem so bile podobne vrtčevske ustanove umeščene kar v adaptirane staromeščanske vile, igralnice pa običajno sestavljene iz več sob, povezanih med seboj. Ker normativi in smernice za vrtce v Sloveniji takrat še niso bili izdelani, se je Rotija Badjura pri zasnovi ravnala po lastnih empiričnih in analitičnih dognanjih na podlagi pogovorov z otroki in proučevanja njihove medsebojne interakcije ter interakcije s fizično okolico. 

Kdo je bila Rotija Badjura (1930), pionirka slovenskih vrtcev? Nedavno preminula arhitektka je na Fakulteti za arhitekturo diplomirala leta 1959 pri prof. Edvardu Ravnikarju, ki je po njenih besedah njeno delo močno zaznamoval. Prioriteta njenega dela so bile vzgojno-izobraževalne ustanove, predvsem za najmlajše, na kar nakazuje tudi naslov magistrskega dela s naslovom Življenjski prostor populacije starosti od 0 do 14 let v urbaniziranem okolju, ki jo je opravila leta 1983. Badjura je bila jugoslovanska predstavnica Mednarodne organizacije International Playground Association, pomemben, vseobsežen prispevek k slovenski arhitekturi vrtcev pa je imela tudi njena publikacija Tipski projekti vrtcev (1967). Publikacija je takrat predstavljala edino literaturo s smernicami za načrtovanje vrtcev, ki so bile ob takratni hitri gradnji velikega števila novih vrtcev nujne. Vse do leta 1982, ko je Skupnost otroškega varstva Slovenije izdala publikacijo Standardi in normativi za družbeno vzgojo, je Badjurina publikacija veljala za eno glavnih literatur na tovrstnem področju pri nas. 

Čeprav vrtci že samo s svojo kvantiteto v arhitektkinem opusu nesporno kraljujejo, še zdaleč niso njeni edini zgrajeni objekti; v Sloveniji je zasnovala tudi pet šol in nekaj samostojnih igrišč, med letoma 1970 in 1977 pa je pri Planinski zvezi vodila tudi odbor za gradnje v gorskem svetu.

Arhitektkin odnos do arhitekture in snovanja fizičnega prostora za najmlajše bi lahko povzeli s parafrazo njenih lastnih besed. V enem redkih intervjujev je omenila, da je bila vedno izrazito omejena s finančnimi sredstvi, obenem pa so ji naročniki neprestano govorili: »Želimo imeti tak in tak vrtec, za toliko in toliko otrok, pa seveda mora biti vrtec lep in dober, ampak denarja pa žal nimamo.« Badjura je na (arhitektom dobro znano) situacijo vedno skušala najti kreativen odgovor, neke vrste kompromis, ki bi omogočil brezkompromisno arhitekturo. V želji po finančni optimizaciji je bila konstrukcija vrtcev običajno betonska z jeklenimi nosilci, pogosto je uporabljala tudi opeko, stropi pa so bili zaradi ambientalnosti in akustike prostora običajno oblečeni v les. Podobno inovativno razmišljanje je mogoče zaznati tudi pri arhitektkinem snovanju igrišč, med drugim pri zasnovi velikega igrišča v Šiški – Badjura ga je zasnovala kar iz betonskih kanalizacijskih cevi različnih premerov, ki so ob gradnji soseske ostale neuporabljene. 

Kljub relativno agresivnim naknadnim spremembam namembnosti posameznih prostorov in številnim dodanim arhitekturnim intervencijam je vrtcu uspelo ohraniti prednosti originalne zasnove. Vseeno pa današnje stanje opozarja na nekaj neugodnih preteklih parcelacijskih potez, ki so privedle do gradnje dve nadstropji višjega vila bloka tik ob jugovzhodni fasadi vrtca. Tukaj parcelo vrtca, ki se prostorsko-urbanistično gledano sicer navezuje na širšo potezo vse od osnovne šole z velikim igriščem čez cesto, prekine majhna stanovanjska enklava z novim vila blokom, ki je nadomestil prejšnjo staro vilo, ki je nekoč stala na tej parceli. Ker je ta ena izmed glavnih fasad vrtca, od koder se na zunanje igralne površine podaljšajo tudi igralnice za najmlajše, bi parcela najbolje funkcionirala prav kot nadaljevanje več kot dobrodošlih, trenutno površinsko zelo skopih pomožnih zunanjih površin za najmlajše, ki se še ne morejo igrati na osrednjem vrtčevskem igrišču. Dodatne polemike sproža tudi višina vila bloka, ki glede na višine vseh okoliških stavb sama po sebi sicer nikakor ne izstopa – vendar pa izstopa v odnosu do precej nižjega vrtca. Kakorkoli, ker je rob te parcelne enklave tako blizu jugovzhodne fasade vrtca, se zdi, da bi bil katerikoli objekt – tudi precej nižji – s stališča programske rabe površin neoptimalen oziroma bi se lahko ta parcela bolj smiselno izrabila za potrebe vrtca.       

Tija Badjura

Piše: Eva Gusel
Fotografije: Eva Gusel 

Vsebine na spletu so drugačne od vsebin v tisku. Z naročilom revije prejmete odlične vsebine in omogočate nastajanje spletnih vsebin in vsebin za tiskano revijo. Hvala.