Spet zamujam, pomislim, ko vijugam po ovinkasti cesti proti Luciji. Z avtom prispem do danes praznega parkirišča, ki ima poleti vseh šest parkirnih mest zasedenih z vozili. Še preden do konca ustavim, jo zagledam, čakajočo zunaj na invalidskem vozičku, na vročem poletnem soncu, obdano s pepelniki, ki jih nikoli ni potrebovala. Skupaj z dvema neudobnima stoloma zaseda vrh strme dvojne klančine, po kateri jo bom morala peljati. Ko opazi, da iz avta izstopim sama, in me na glas vpraša zakaj s seboj nimam psa, ki ji popestri dolge in samotne dneve, me hkrati preplavita žalost in jeza. Borba z vsemi urbanimi ovirami okoli vhoda v zgradbo, tj. izredno visokimi robniki pločnikov, estetskimi gredicami z rožami in grmovjem, bližnjo cesto in strmim klancem brez sence, je pač nemogoča z veselim terierjem in starejšo, na voziček prikovano osebo.

Brez psa jo tako odpeljem po klančini navzdol in jo močno držim, da naju pri tem ne odnese do sredine ceste. Ko jo po pločniku peljem ob bloku Centra za starejše občane Lucija z zeleno obrobljenimi balkoni, ponovno pomislim na prostorsko umeščenost samega objekta. Obdan je z asfaltom, plačljivimi parkirišči in trgovsko poslovnim centrom Lucija na severovzhodu, v katerem ima kar nekaj barov poleti glasbene koncerte dolgo v noč. Dostop do barov pa je z vozičkom na lep sončen dan zaradi visokih robnikov prava pustolovščina. Center nudi razgled na bivše zapuščeno območje za karting, ki je bilo leta 2014 preurejeno v park Sonce (arhitektura: Scapelab) in je služilo kot eksperiment v nizkocenovnem oblikovanju javnega prostora. Danes je park še vedno videti kot karting steza z dodanimi belimi pikami, za katere se lahko vsak posameznik pri sebi odloči, če dejansko čemu služijo ali ne.

Park Sonce, ki ga je leta 2014 uredil Scapelab za 240.000 evrov. Foto: Bor Dobrin

Po desetminutnem sprehodu skozi kamp končno prideva do morja, kjer z malo sreče najdem nezasedeno klopco. Zaradi epidemije ne moreva ostati na letnem vrtu Centra, ki je najbolj uspešen del zgradbe, saj so tam zdaj organizirani obiski pod strogim nadzorom marljivih medicinskih delavcev. Vrt je vizualno privlačen, vendar ima podoben problem kot preostala zgradba – zvok. Kombinacija materiala in vzporednih golih sten, tako na vrtu pod nadstreškom kot tudi v notranjosti (recepcija, avla, jedilnica, hodniki) povzroča stalni zvočni odmev. Vemo, da sluh z leti slabi in če upoštevamo, da je večina prebivalcev Centra starejših od 65 let, je tak pojav izredno neprimeren. Pogovor v takšnem okolju, s povečano medosebno razdaljo na 1,5 metra, je praktično nemogoč brez kričanja. Starejše osebe ne zmorejo slediti pogovoru, kar povzroči dodaten umik v osamo. Zvok očitno ni bil ključen v procesu zasnove, vendar bi trenutne težave lahko vsaj delno rešili z dodajanjem blaga ali drugačne zvočne izolacije na stene.

Vhod v Center za starejše občane Lucija. Foto: CSOL

Na poti nazaj proti Centru, ko me roke od vztrajnega potiskanja vozička že rahlo skelijo, razmišljam, kako je naša zmožnost gibanja v prostoru negativno sorazmerna s starostjo – življenjski prostor se nam z leti krči. Raziskave kažejo, da je starejše pomembno aktivno vključiti v družbo in ne potisniti na rob, pri temu pa je izbira okolja za domove in centre bistvenega pomena. Dobro načrtovana okolica, ki nudi dovolj sence, zunanjih sedišč in odprt ali zanimiv razgled, ter dobra prostorska povezanost, ki omogoča dostop do raznih ustanov in narave, skrbijo za telesno in duševno zdravje. Zasnova stavb v te namene bi torej morala hkrati delovati kot spodbuda in vzor, ne pa kot dodatna ločitev. Glavna fasada Centra, ki je obrnjena proti cesti, z ozkimi železnimi stopnicami in začasnimi mizicami odvrača prišleke in izgleda zgolj kot pomožni vhod za osebje, ki je pristal na napačni strani. Visoko postavljena in nedosegljiva okna so čisto zgrešila svoj namen, saj javnost in razne storitve v notranjosti (frizerski in kozmetični salon) dodatno ločujejo, namesto da bi strankam omogočila ‘ulično’ povezanost z zunanjim svetom. Pred klancem se ustavim, nadenem si masko in zajamem zalet za vzpon do vhoda, kjer jo moram v času epidemije tudi pustiti.

Piše: Eva Tisnikar
Naslovna fotografija: Glavna fasada Centra z visoko postavljenimi okni. Foto: GoogleEarth

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja