O tem, kako minljiva so človeška dela, smo na tej strani že pisali. Ob izumrtju človeške vrste bi menda po nekaj stoletjih le še s težavo našli ostanke človeške civilizacije. Tudi najmogočnejše konstrukcije, kot so Eifflov stolp, Hooverjev jez ali sodobni nebotičniki bi v nekaj stoletjih dočakali svoj konec.

Še slabše bi se pisalo krajinsko arhitekturnim ureditvam. Če se na prvi pogled zdijo »naravne«, je za videz naravnosti potrebnega kar precej človeškega napora. In če tega ni, se narava ne drži več željene oblike rasti. Umetelne peščene stezice že v sezoni ali dveh preraste plevel. Pušpani in drugo grmičevje se brez prirezovanja hitro razbohotijo. Da ne govorimo o »škodljivcih« … Narava nas potrebuje veliko manj, kot mi potrebujemo naravo.

Vendar da človeški dosežki izginejo, ni potrebno izumrtje vrste. Dovolj je le brezbrižnost iz lastniškega, ideološkega ali katerega drugega razloga. Srednjeveško mesto Radovljica je v zgodovinskem razvoju zaznamovala mogočna graščina grofov Thurn, ki so jo v 30. letih 18. stoletja prenovili v baročnem slogu. V tem času je bil zasnovan tudi grajski park – v klasičnem baročnem stilu, z osno simetrično zasnovo in cvetličnimi polji, “obrobljenimi” s pušpanom. Med njimi so bile peščene poti ter impozantni kipi. Obzidan park se je zaključil z glorieto, lesenim paviljonom, dvignjenim nad zid, ki je bil dostopen preko širokega stopnišča. Ob boku parka je stala oranžerija – rastlinjak, v katerem so tudi pozimi uspevale mediteranske rastline  zlasti pomarančevci in limonovci).

Franciscejski kataster, 1826

Nekdaj mogočnega parka danes praktično ni več. Ohranjen je le del obzidja, gabrov drevored, prosto zasajena drevesa in pet obeliskov v delu parka bližje mestu. Leta 1932 so glorieto podrli in na njenem mestu postavili hotel, delo arhitekta Vurnika. Spomin na park živi le v zgodovinskih virih in katastrih.

Od maja naprej zavod NaNovo  opozarja na pomanjkljivo podobo in funkcijo nekdaj mogočnega baročnega Grajskega parka v središču Radovljice z enostavno prostorsko instalacijo Moj grajski park. Monotono zelenico kosijo po baročnem vzorcu peščenih stez in pušpana. Sprehajalci lahko občudujejo in doživljajo fantomski baročni park. Z intervencijo želijo spodbuditi javnost k participaciji. Natisnili so informativne zloženke, kamor lahko vsi zainteresirani zarišejo ali napišejo svojo vizijo. Od 29.9. do 13.10.2016 bodo na različnih dogodkih spodbujali k debati o prihodnosti mesta. Zanimiv participativni projekt obeta novo prihodnost mesta.

Fantomski park, zarisan v divjo zelenico, odkriva izgubljen zgodovinski sloj. Odkriva ruševino baročnega parka. Kot je pred kratkim zapisal Miloš Kosec: »Ruševine imajo čudno in ne nadzorljivo pripovedno moč … Ne imeti niti ruševin pomeni ne imeti identitete.« Če je bil park na ideološkem prelomu, pred skoraj stoletjem, simbol družbene delitve, kjer je užitek v estetiki pripadal le visokim slojem, lahko fantomski park v Radovljici, razumemo kot željo oz. nujo po tem, da je estetski užitek pravica slehernika. Je lepota pot do boljše družbe? No, več o tem pa v naslednji številki revije Outsider!

Avtorji projekta Moj grajski park: Maj Juvanec, Aleša Mrak Kovačič, Peter Bulovec, Katja Remškar, Damijan Gašparič

Fotografije: Miran Kambič

Pripravil: Matevž Granda

Še to: veselimo se predavanja fotografa in arhitekta Mirana Kambiča: Sodobni slovenski ambient, ki bo 13.10.2016 v sklopu napovedanih dogodkov v Radovljiški graščini.