Naj bo socialno stanovanje arhitekturno zasnovano enako kot tisto za na trg in naj ga ločuje le režim dostopnosti, najema oziroma ugodnega nakupa? Ali pa bi moralo biti socialno stanovanje služiti samo kot prehodna in zato pravzaprav asketska, minimalna bivalna enota, ki bi stanovalce spodbujala k proaktivnemu iskanju boljšega ekonomskega statusa? So minimalne, asketske bivalne enote, če jih gradijo zasebniki za trg, lahko obenem tudi socialna stanovanja? Kaj sploh pomeni socialno stanovanje v dobi »javno-zasebnega« partnerstva in drugih znakov umika (izgona?) države iz regulacije trga? Nekaj podobnih vprašanj je v zvezi s specifično slovensko situacijo pred kratkim na naših spletnih straneh načel že Srđan Nađ v članku Stanovanjski sklad Marije Antoanete. Tu pa kot razširitev debate omenjam še nedavno objavljene načrte londonskega župana Sadiqa Khana, ki je začel omenjati podporo gradnje t.i. golim stanovanjem in hišam.

vir: OMMX architects

Post-Brexitovski London plava na oblaku negotovosti v zvezi z ravnokar napovedanimi volitvami, v zvezi pogajalskimi procesi z Unijo, ki jim bodo sledili, in predvsem v zvezi z njihovimi neznanimi učinki na gospodarstvo. Zdi se, da so edina res zanesljiva in stabilna informacija, ki vztraja ne glede na vse, cene nepremičnin. Čeprav si nihče ne upa napovedati, kako se bodo obnašale po brexitu (kako le, saj si nihče ne upa napovedati tudi, v kakšni obliki bo brexit na koncu potrjen), zaenkrat še trdno držijo tempo bolj ali manj stabilne rasti. Zato je eno osrednjih vprašanj vsakokratne londonske administracije strategija boja za zagotovitev vsaj malo bolj dostopnih stanovanj v mestu, ki ga ekstremno visoke cene zaznamujejo menda že od nekdaj. Ne pozabimo, da sta se na primer Sherlock Holmes in Dr. Watson Arthurja Conana Doyla že pred skoraj stoletjem in pol spoznala in skupaj vselila v stanovanje na Baker Street natanko zato, ker je bil najem lastnega stanovanja zaradi visokih cen za oba nemogoč . Pri tem ne pozabimo, da sta njuna poklica (uspešen zasebni detektiv in vojaški zdravnik) če ne ravno pogosta, pa vsekakor tipična za dovolj dobro preskrbljen srednji razred.

vir: OMMX architects

Khan se najnovejšemu eksodusu srednjega razreda iz britanske prestolnice poskuša upreti tudi z gradnjo asketskih bivalnih enot – golih hiš in stanovanj – ki bi namesto standardnih dokončanih bivalnih enot z vgrajeno kuhinjo in kopalnico ter parketi, ometi in stavbnim pohištvom ponudile le neobhodno nujne sestavine doma. Te naj bi sestavljal stavbni ovoj, minimalni kopalniški blok in pomivalno korito nekje ob steni glavnega bivalnega prostora. Odpadejo torej stroški za materiale in vgradnjo, ki po navadi spremljajo finalizacijo bivalnih enot. Administracija računa, da bi bilo možno takšne enote poceniti za do 40%, tako da bi stale le dobro polovico njihove siceršnje prodajne vrednosti. V Londonskem kontekstu to še vedno pomeni nekaj stotin funtovskih tisočakov, kar pa je pri povprečni ceni londonskega doma (ta je sedaj menda 580.000 funtov, torej okrog 700.000 eurov!) še vedno neprimerno bolj ugodno.

vir: OMMX architects

Seveda imajo načrti tudi nekaj manj privlačnih sestavin. Vsekakor ne gre za socialna stanovanja v klasičnem smislu, saj so usmerjena na srednji, pogosto predvsem t.i. »kreativni« razred. Za resnično depriviligirane družine je najem kredita za 200.000 funtov podobno nedosegljiv kot oni za pol milijona. Poleg tega so se pojavili očitki, da se špartanski asketizem trži kot »dodana vrednost« stanovanja – da se iz prihranjenih funtov (ki bi bili nenazadnje omogočeni tudi z javnimi sredstvi, županovimi subvencijami)  služi na račun »hipsterizacije« arhitekture. Res je, da so po eni strani iz takšnih asketskih nepremičninskih prodajnih katalogov izgnani belež, drage vgradne kuhinje in parketi iz eksotičnega lesa; naenkrat pa se v »prvinski in surovi« notranjosti pojavijo nonšalantno parkirano kolo in orodje »naredi si sam«. Da ne gre le za prilagoditev trženja stanovanj milenijski generaciji, ki pa ji je vizualni jezik asketizma in improvizacije omogočil pritegniti še javna sredstva? Gre za špartansko redukcijo ali za voajeristično, seksi slačenje? Droben tisk nas opomni še na eno resno pomanjkljivost: cene so znižane tudi zaradi tega, ker zemljišče ni všteto v nakup. Zaradi specifičnega britanskega pravnega sistema bo zemljišče ostalo v javni lasti, lastniki pa bodo zanj plačevali letno najemnino.

vir: OMMX architects

Vendar pa so vprašanja, ki jih odpira javna debata o »golih hišah« (ki drugod sicer niso nikakršen nov koncept) vredna omembe tudi v našem kontekstu. Po premisleku, koliko let službe je potrebnih za odplačilo kredita za vse vgrajene dodatke od kuhinje do kopalnice in dragih parketov, ki so po navadi v enaki meri generični in zaznamovani s specifičnim okusom, ki je po navadi že ob izgradnji iz mode, bi se verjetno marsikdo raje odločil za surovo, osnovno, »špartansko« stanovanje. Morda pa ne gre niti samo za stvar socialne države in subvencij, ampak samo za zdravorazumski princip nakupa nepremičnin in opremljanja bivalnih prostorov prihodnosti.

Miloš Kosec

https://outsider.si/kontakt/