Poštar me je zbudil.

»Sem vas zbudil?«

Zmeraj mi je nerodno reči, če me kdo dobi med deveto in deseto, da ja, da me je zbudil, ker imam slabo vest, ker eni so že ob šestih, ko sem jaz komaj padala v REM-stanje, že kidali svoje avte izpod novih centimetrov zapadlega snega in oddelali že 4 ure šihta (pri čemer v tistem trenutku nerodnosti vedno pozabim, da po drugi strani jaz pogosto delam, ko drugi spijo). Čeprav mi je nerodno, priznam: »Ja, zbudili ste me,« rečem in si iz desnega očesa skopljem zaspanček.

Upam, da poštar, ki mi je nenadno postavil intimno vprašanje, z njimi ne bo nadaljeval, ker pred deseto nisem sposobna dveh koherentnih stavkov skup sestavit. Potem mi je pa še bolj nerodno ob svojem mencanju z besedami na stopnji otroka, nimam pa kakega orodja, ob takih ranih urah, da bi se lahko iz nerodnosti ven zvlekla.

»Evo, tuki podpište. Za kulturo je. Pa tle. Puste datum z besedo, bom že jaz napisal.«

Podpisujem in poštar zajema sapo, da bi še nekaj rekel.

»Vi ste eno knjigo napisali, ne?«

»Eee… ne… Mislim, ja… res je. Eno, ja…«

»Sem vas videl enkrat na televiziji. Saj se vas spomnim, prej sem vam pa tamle dol po ulici pošto nosil, prej ste tam živeli, ne?«

Dol po ulici… pa sem res.

Nočem razmišljat zdajle o tem.

Tam ni blo dobro.

»Sem, ja, prej sem tam živela,« že v tretje priznam nekaj, kar bi v tem trenutku, takole brez orodij za spopadanje z ljudmi, raje zamolčala.

»Ja, se spomnim,« še enkrat ponovi.

Jaz bi pa raje pozabila, še enkrat pomislim.

Čutim, da mu moram reči kaj prijaznega. Da ne bo videti, da ga ne maram, ko sem pa v resnici res samo zaspana. Ajde, daj, sestavi dva stavka skupaj, rečem sama sebi.

»Hvala za datum z besedo,« rečem.

»Ni za kej,« reče on. »Pa lep dan želim.«

Da bi kdo napisal datum z besedo namesto mene, razmišljam, ko skozi hodnik podrsavam nazaj proti zavetju postelje, česa tako prijaznega že dolgo ne.

Napisala: Dijana Matković

Ilustracija: Milanka Fabjančič

https://outsider.si/kontakt/