Skupina Items je kolektiv, ki deluje na stičišču oblikovanja, filma, animacije in ilustracije. Skupino so ustanovili študentje arhitekture Jan Krek, Žan Šabeder in Gregor Vidmar ter ilustrator Jure Brglez. Ob tem poudarjajo, da je ključno izhodišče njihove dejavnosti povezovanje z zunanjimi sodelavci. Med svoja prepoznavnejša dela uvrščajo predstavitev izbranih projektov biroja Dekleva Gregorič arhitekti in video o ljubljanskem Islamskem versko-kulturnem centru biroja Bevk Perović arhitekti. Pogovarjali smo se z Žanom in Janom.

Zakaj ime Items?

Žan: Ime izhaja iz vedno ponavljajoče se situacije, ko te nekdo vpraša, kaj počneš, s čim se ukvarjaš, in odgovoriš, da se ukvarjaš z različnimi stvarmi. Odgovor se tu lahko konča ali pa se poglobi. Tako širok spekter, v katerem deluješ, je težko opredeliti z eno samo besedo. Vprašanje, kaj počneš, terja bolj kompleksen in poglobljen odgovor, kot se morda zdi na prvi pogled. Nikoli na primer ne odgovorim: »Delam arhitekturo.« Z uporabo angleške besede »items« smo poskusili z enim izrazom zajeti raznolikost dejavnosti, s katerimi se ukvarjamo.

Jan: Zagotovo gre tudi za določeno mero anonimnosti, pozicijo, nasprotno pogosti praksi, kjer se delovanje celotnega biroja trži pod imenom ene osebe. V našem primeru pa se za anonimnostjo skriva več posameznikov, ki se javnosti predstavljajo pod skupnim imenom. Odločitev za soustvarjanje pod enim imenom je bila delno tudi povsem praktične narave. Štirje ljudje lahko producirajo več, in če se predstavljamo pod istim imenom, ima to dosti večji doseg, kot če bi se vsak individualno predstavljal na svoji platformi. Gre za idejo povezovanja.


Kako opredeljujete hierarhijo različnih predstavitvenih tehnik na področju arhitekture (fotografija, video, maketa, vizualizacija)?

Jan: Osebno se mi ne zdi, da bi imel en format prezentacije večjo težo od drugega. Za vsak projekt poskušamo poiskati najprimernejši medij predstavitve. Veliko je odvisno od specifike projekta, dosti pa tudi od preferenc naročnika. Mi predstavimo svojo vizijo, na koncu pa ima zadnjo besedo naročnik.

Kako pa je z animacijo in ilustracijo, kot ste jo na primer uporabili v projektu UNPLUG: Take 5 (or 10) and appreciate your surroundings? V svetu arhitekturnih predstavitev se takšna oblika ne pojavlja. Prepoznavate potencial rabe takšne oblike animacije pri predstavitvah arhitekturnih projektov v prihodnosti?

Žan: Animacija ima zagotovo velik potencial. Prvo naročilo Cankarjevega doma smo prejeli ravno na podlagi projekta UNPLUG: Take 5 (or 10) and appreciate your surroundings. V novoletno voščilnico so želeli vključiti svojo stavbo. Všeč jim je bil Juretov slog ilustracije, pa tudi splošni pristop k prikazu arhitekture v naših projektih. Tako smo dobili prvo naročilo, ki ni prihajalo iz arhitekturnega biroja. Juretove ilustracije so zelo vsestranske. Voščilnica Cankarjevega doma je dober primer, kako lahko ilustracijo in animacijo uporabimo tudi za prikaz arhitekture.


V vizualizacijah arhitekturnih projektov posnemate materializacijo maket. Zakaj ravno tak slog predstavitve?

Jan: Na našem trgu kot medij predstavitve prevladuje fotorealistični render, ki naj bi prikazoval končno stanje arhitekture. Takšna predstavitev je na koncu skoraj vedno precej drugačna od fizične realizacije arhitekture in je v resnici lahko zelo zavajajoča. Vizualizacija, kjer posnemamo materialnost makete, je tako preprostejši prikaz, kjer do izraza pride ravno koncept, ideja projekta, ki s posnemanjem realnosti ne zavaja. Kljub temu pa ne zavračamo uveljavljenih predstavitvenih tehnik, tudi sami delamo fotorealistične vizualizacije. Z odstopanjem od tega zgolj raziskujemo in ponujamo različne možnosti.

Kako poteka produkcija arhitekturne videopredstavitve? Kako pri tem poteka dialog med skupino Items in arhitektom, kako med skupino Items in uporabnikom arhitekture?

Žan: Najprej pridobimo vse informacije, ki so dosegljive na spletu. Nato sledi obisk lokacije. Fotografiramo ambiente, zabeležimo tiste, ki izstopajo. Šele po tem sestavimo storyboard, snemalno knjigo, ter razdelamo vizijo in cilj predstavitve. Storyboard predstavimo naročniku in ga skupaj uredimo. Nekatere elemente izločimo, druge dodamo. Pomembno je, da pokažemo rabo prostora, ne le analitično posnamemo konstrukcijo. Zdi se mi, da nam je to zelo dobro uspelo pri snemanju islamskega verskega centra.

Jan: Nočemo posegati v obravnavani prostor, pomembno je, da ohranjamo spoštljivo distanco tako do arhitekture kot do njenih uporabnikov. Cilj ni zgolj estetski izdelek, trudimo se ujeti samo življenje prostora in njegovo rabo. To je eden od vidikov, ki jih želimo vedno prikazati.

Pri videopredstavitvah projektov dosledno namenjate pozornost tako širšemu kontekstu lokacije kot detajlu, tako oblikovni anonimnosti kot življenju, rabi uporabnikov. Kako pri produkciji poiščete ravnotežje med temi skrajnostmi?

Jan: To, kar pride v končni rez, temelji na občutku, da noben element ne zasenči drugega. Projekt obravnavamo od največjega do najmanjšega merila, torej od detajla do umestitve v širši kontekst. Ne gre pa za kako vnaprej določeno formulo, po kateri bi se ravnali, vse skupaj je bolj spontano.

Arhitekti pri predstavitvah arhitekture navadno nimajo priložnosti za vključitev zvoka, kljub znanemu dejstvu, da pri zaznavi prostora vid ne deluje izolirano, temveč so vsa čutila interaktivno povezana. Kako torej kot avtorji videa ravnate z zvokom v odnosu do arhitekturne identitete objekta?

Jan: Zvok se mi zdi pri zaznavanju prostora izredno pomemben. To je verjetno tudi največja prednost video dokumentacije pred fotografijo. V arhitekturi se na splošno namenja preveč poudarka vizualnemu dojemanju prostora in premalo ostalim čutom – za zvok, dotik in vonj. S pomočjo zvoka lažje razumemo ambient prostora, njegovo razsežnost in hkrati tudi obliko in materialnost, saj ta vpliva na širjenje in odboj zvoka.

Žan: Naš prvi naročnik je bil Aljoša Dekleva iz biroja Dekleva Gregorič arhitekti; poudaril je, da si ne želi videa, kjer bi glasba zasenčila prikaz prostora. Sami glasbe sploh ne bi vključili, vendar sva se z Janom vseeno odločila, da dodava subtilno glasbeno podlago, ki video poveže v zaključeno celoto. Na koncu je bil s to odločitvijo zadovoljen tudi Aljoša. Vključitev zvokov, prisotnih v prostoru, je bila pomembna iztočnica, saj zvok odpre novo dimenzijo – tako prostora kot videa. Kar pa zadeva samo glasbeno podlago, zelo dobro sodelujemo z Oskarjem Cafnikom in Blažem Avsenikom. Tu do izraza pride prej omenjeni vidik povezovanja s sodelavci zunaj skupine Items.

 Na kateri stopnji pa v proces produkcije vključite avtorje glasbe oz. zvoka?

Jan: Ko je narejena groba montaža, izdelek predamo glasbeniku, da dobi občutek za sekvence, ritem videa. Pri sami montaži videa je podobno kot pri zvoku – pojavi se tempo sekvenc, ki je izjemno pomemben, še posebej za glasbenika. Vnaprej določimo idejo prikaza prostora, potem pa se skozi proces projekt organsko formira.

Žan: Samo pri produkciji hiše XXS sva se že v samem začetku odločila, da želiva vključiti jazz, in tako smo k sodelovanju povabili glasbenika Jakoba Žerdina. Tudi Marko Dekleva, uporabnik hiše, je ljubitelj jazza, tako da se je vse nekako sestavilo v logično celoto. Na splošno je vsa vključena glasba avtorska, narejena za vsak video posebej.


Kako se razlikujeta pristop in priprava predstavitve projekta velikega merila, kot je versko-kulturni center biroja Bevk Perović arhitekti, v primerjavi s hišo XXS biroja Dekleva Gregorič arhitekti?

Jan: V grobem se produkcija ne razlikuje, gre za podobne korake in sistem dela. Pri manjših projektih zagotovo pride bolj do izraza intimna izkušnja samega uporabnika prostora. Pri večjem projektu smo načeloma postavljeni v ozadje kot pasivni opazovalci dogajanja brez direktne interakcije. Malo tudi zato, ker gre za večjo maso ljudi in je težje vzpostaviti stik z uporabniki prostora. Glavna razlika je torej v komunikaciji in interakciji z uporabniki med snemanjem.

Žan: Tudi v primeru snemanja verskega centra je bila naša izkušnja intimna, toda bolj v odnosu z arhitekturo kot z ljudmi. Opazna razlika je bila, da smo bili pri pripravi kadrov v tem primeru sami, pri snemanju hiše XXS pa so bili starši Aljoše ves čas prisotni in smo se do konca dneva že spoprijateljili.

Jan: Džamija je bila zanimiva, ker smo snemali med »lockdownom«. V času snemanja so se molitve izvajale v zelo majhnih, omejenih skupinah. Čeprav je IVKC javni prostor in smo imeli možnost dokumentirati samo molitev, smo ohranjali distanco, opazovali iz ozadja. Pri hiši XXS smo imeli drugačno interakcijo, saj te nekdo gosti v svojem domu – svojem najbolj osebnem prostoru. Zagotovo je privilegij dokumentirati tako oseben prostor, kot je dom posameznika, pa tudi prisostvovati pri verskem obredu.


Kako prepoznavate razmere na področju predstavitvenih tehnik v slovenskem arhitekturnem prostoru? Kakšno vlogo po vaši izkušnji pri tem igra Fakulteta za arhitekturo?

Žan: Kot sva že prej omenila, na trgu vsi poskušamo slediti ustaljenim smernicam predstavitvenih tehnik, kar po navadi pomeni predstavitev projektov s pomočjo fotorealističnih renderjev. Velikokrat se to pričakuje tudi pri oddaji natečajnega gradiva in lahko odstopanje od ustaljenih smernic negativno vpliva na izbor projekta.

Jan: Vsekakor bi si želeli videti malo več drznosti in raznolikosti, še posebej pri projektih na Fakulteti za arhitekturo. Študij pomeni idealen čas in prostor za eksperimentiranje in preizkušanje različnih načinov predstavitve del, vendar je velikokrat tudi to težko izvedljivo, saj rigidnost študija tega v veliki meri ne dopušča. Če vzamemo za primer seminarsko delo, se od študentov na koncu pričakuje oddaja poenotenega gradiva, ne oziraje se na vsebino projekta. Na takšen način že v zgodnji fazi zaviramo kreativni potencial vsakega posameznika.

Mogoče je težava tudi v tem, da se predstavitev projektov navadno izdeluje zadnje dni pred razstavo, da skoraj vedno pride na vrsto čisto na koncu?

Jan: Res se namenja premajhna teža načinu predstavitve; ta bi moral biti vključen v sam proces dela že pred končno podobo oziroma oddajo. Projekt se zdaj razvija ločeno od končne reprezentacije, v smislu »saj vem, kaj moram narediti na koncu za predstavitev za razstavo«. Predstavitvena tehnika ni nekaj, čemur bi namenjali premislek med razvojem projekta. Zdi se mi pomembno, da se sprašujemo tudi o tem. V našem prostoru na splošno pogrešam več igrivosti, preizkušanja.

Spletna stran: www.items.si
Instagram: https://www.instagram.com/collect.items/

Pogovarjala se je: Manca Košir

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja