Advertisement
DSC_9329
Tomaž Krištof: Štirje stebri arhitekture

Arhitekturno oblikovanje, kakovost zgradb, njihova usklajenost z okoljem, spoštovanje naravne in mestne krajine ter javna in zasebna dediščina so v Evropski uniji zadeve javnega interesa[1], zato je znanje, ki ga mora arhitekt pridobiti tekom študija, določeno z direktivami EU, kar poleg arhitekture velja le še za zdravstvene poklice. A če pri slednjih ni težav z opredelitvijo poklicnih nalog, je narava arhitekture veliko bolj fluidna in težje opredeljiva. Po načinu svojega dela smo arhitekti nedvomno inženirji, kot znanstvena disciplina arhitekturno raziskovanje spada med družboslovne znanosti, največji dosežki arhitekture pa veljajo za umetniška dela. Kaj je torej arhitektura?

Arhitektura kot disciplina temelji na štirih stebrih: inženirstvu, prostoru, kulturi in človeku. Vsi štirje so prepleteni med seboj, vplivajo en na drugega in delno celo izvirajo en iz drugega. Prispodoba stebra je vzeta iz sveta arhitekture; arborist bi morda raje govoril o štirih drevesih, ki že stoletja ali tisočletja rastejo skupaj s prepletenimi vejami in koreninskim sestavom.

Prvi steber: INŽENIRSTVO. Arhitekt je inženir, njegova orodja so podobna kot orodja ostalih inženirjev, ki sodelujejo pri načrtovanju objektov. Večina del na gradbiščih stavb se izvaja neposredno po načrtih, shemah, detajlih in tehničnih navodilih, ki jih poda inženir arhitekture. Zato mora arhitekt obvladati tehnično projektiranje, poznavati materiale in tehnologijo gradnje, vse potrebne pravilnike, norme in standarde, pa tudi osnove ostalih povezanih in pri načrtovanju stavb nepogrešljivih strok, kot so gradbeno inženirstvo, požarno inženirstvo, strojništvo in elektrotehnika, da lahko z njimi sodeluje in njihove rešitve vključuje v svoje načrte.

Drugi steber: PROSTOR. Objekti so umeščeni v prostor, vplivajo na prostor in ustvarjajo nov prostor, pri čemer sta mišljeni tako fizična kot tudi okoljska komponenta prostora. Snovanje stavb mora že od vsega začetka upoštevati kontekst lokacije, prva odločitev pri načrtovanju večine stavb pa večinoma pomeni prav odločitev o njihovi umeščenosti. Arhitekt mora zato biti opremljen z znanji za branje prostora in odzivanje na različne prostorske pogoje, hkrati pa tudi s poznavanjem vpliva objektov na okolico in okolje v vsej njihovi življenjski dobi.

Tretji steber: KULTURA. Arhitektura predstavlja izraz kulture časa, družbe in prostora. Noben, še tako anonimen objekt, ni kulturno nevtralen, noben tudi ni prost simbolnih pomenov. Arhitekt mora v kontekstu prostora in časa, v katere umešča stavbo, prepoznati kulturne komponente in stavbo oblikovati v skladu z njimi, ob tem pa upoštevati tudi povratni vpliv, ki ga bo njegovo delo imelo na obstoječ kontekst. Arhitektura je umetnost, ki se ji ne da izogniti, zato mora biti arhitekturno oblikovanje toliko bolj kvalitetno in odgovorno.

Četrti steber: ČLOVEK. V središču arhitektovega ustvarjanja je človek. Stavbe so namenjene ljudem in imajo neposreden vpliv na bivanje, počutje in zdravje ljudi. Biti morajo funkcionalne (uporabne), racionalne in nuditi čim kvalitetnejše bivalne pogoje svojim uporabnikom, osnova arhitekturnega načrtovanja pa je prav ustvarjanje prostorov, ki to omogočajo. Pri tem je potrebno upoštevati tudi družbene dejavnike – arhitekt mora razumeti odnos med ljudmi in zgradbami, med zgradbami in njihovim okoljem ter razumevanje potrebe, da se zgradbe in prostori med njimi prilagodijo potrebam ljudi in njihovim medsebojnim razmerjem[2].

Stavbe so vedno namenjene ljudem. Arhitekt nima toliko poglobljenega znanja o konstrukciji ali o inštalacijah kot inženirji posameznih specialističnih strok, zato je njihovo sodelovanje pri načrtovanju nepogrešljivo. Vendar pa stavb ne gradimo zato, ker so trdne ali ker so lepe. Gradimo jih zato, da bodo ljudje v njih bivali. V stanovanjskih stavbah bodo ljudje stanovali, v družbenih se zbirali, zabavali, ali izobraževali, v poslovnih in industrijskih pa delali. In stavbe niso zgolj zgrajene. So tudi nekam umeščene in imajo vpliv na svojo okolico tako v prostorskem kot tudi kulturnem smislu.

Narava arhitekture je zato generalistična. Arhitekt mora imeti sposobnost povezati vsa potrebna inženirska znanja, torej tako lastna kot tudi znanja specialističnih inženirskih strok, z znanji o vplivu stavb na prostor, kulturo in ljudi, da bo lahko zasnoval trden, skladen, lep in uporaben objekt, ki bo ljudem omogočal kvalitetno, udobno in zdravo bivanje. Čeprav je po naravi dela arhitektura inženirska obrt in čeprav njena produkcija predstavlja izraz kulture časa, družbe in prostora, je v svojem globokem bistvu arhitektura predvsem humana dejavnost. Dobra arhitektura je arhitektura za ljudi[3].

Naloga arhitekta kot vodje projekta je tudi stalno preizpraševanje projektne naloge naročnika. Na ta način grajeno okolje lahko sledi tudi družbenemu razvoju in ne le razvoju tehnike. Razumevanje odnosa med ljudmi in zgradbami, razumevanje potrebe, da se zgradbe prilagodijo potrebam ljudi in njihovim medsebojni razmerjem, ter razumevanje družbenih dejavnikov spadajo pod obvezen kurikulum fakultet za arhitekturo po Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES o priznavanju enotnih klasifikacij; temu sta prilagojena kurikuluma obeh arhitekturnih fakultet pri nas.

Vizualizacija nove trgovine Ikea na Dunaju arhitekturnega biroja Querkraft

Ker arhitektovo delo v veliki meri temelji tudi na lastni intuiciji, ne le normah in izračunih, je eno osnovnih orodij arhitekturnega ustvarjanja dvom. Arhitekt pri svojem delu nikoli ne stoji na trdnih temeljih; arhitekturno ustvarjanje je prežeto z lovljenjem ravnotežja, iskanjem odgovorov, dvomom o smislu lastne dejavnosti. V pamfletu skupine Soba 25 študentje arhitekture sprašujejo svoje profesorje: ALI POSTAVITEV PARTHENONA ODTEHTA NADČLOVEŠKI NAPOR ENEGA SAMEGA SUŽNJA?

Na sliki: AA bilten sobe 25, avtorjev študentov Sobe 25 (1969-1973), avtorji niso podpisani, fotografija z razstave Edu.Arh v Muzeju arhitekture in oblikovanja v Ljubljani.

[1] Neposreden prepis Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES.

[2] 46. člen Direktive, točki D in E.

[3] »Arhitektura za ljudi« je tudi ime dokumenta arhitekturne politike, nacionalnega arhitekturnega programa, ki ga je vlada RS sprejela leta 2017 (https://www.gov.si/teme/arhitekturna-politika/).

Besedilo: Tomaž Krištof
Foto: Jana Jocif

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.