Scapelab ta hip gradi več ključnih projektov mestnega in nacionalnega pomena. V Ljubljani poteka zahtevna prenova nekdanje Cukrarne, kjer bo zaživelo novo kulturno prizorišče prestolnice. Na drugem koncu mesta se po njegovih načrtih pripravlja gradnja dveh stanovanjskih stolpnic v Šiški. Za nedavno dokončano poslovno stavbo ELES je biro letos prejel osrednje arhitekturno priznanje, Plečnikovo nagrado. V svojih pogledih so pri Scapelabu navdihujoče drugačni od ustaljenih prepričanj na arhitekturni sceni. Vodilne ideje studia so mobilni teritorij, ne mesto, procesi, ne forma, transformacije, ne kontekstualnost, trajnostnost, ne večnost. Vsekakor je njihova hiperaktivna zavzetost za arhitekturo v kontekstu sodobnega časa nalezljiva.
Pogovarjali smo se z ustanoviteljem biroja Scapelab Markom Studnom in pridruženima partnerjema Jernejem Šipošem in Borisom Matićem.

Že nekaj časa se sprašujem, zakaj se arhitekturni biroji imenujejo kot majhne zasebne banke ali odvetniške pisarne, najpogosteje gre za sestavljanke iz priimkov. Kako ste prišli do imena Scapelab?
Marko: S prijateljem Matejem Kučino, krajinarjem, sva se začela ukvarjati z javnim prostorom v času prvega vala privatizacije, konec devetdesetih. Pojem scape (iz besede landscape) je označeval matriko urbanizem/krajina/arhitektura, torej preseganje in brisanje meja med temi tremi pristopi, strokami. Iskala sva način, kako delovati v vmesnem merilu, ki vse tri povezuje. Tako sva naredila skovanko iz besed scape in lab – lab je skrajšava za laboratorij – za eksperimentalni, raziskovalni pristop. Takrat ni bilo nobenega pravega zanimanja za tovrstne projekte, ker je že potekala divja privatizacija vsega, kar je bilo skupno in tudi javno.
Razvijala pa sva zanimive projekte. Za ureditev Koseškega bajerja sva bila s triangulirano urbano površino do konca favorita, na koncu so izbrali bolj »ziheraško« tradicionalno rešitev. Na natečaju za območje Pekrskega potoka v Mariboru, kjer sva si delila prvo nagrado, sva predlagala krajinsko-urbanistični »patchwork«, ki bi ga izvajali različni biroji, tako da bi se izognili enoglasju, eni pripovedi, želela sva ustvariti multivokalni prostor. Takratni župan je projekt ustavil – ni razumel, kaj je cilj, in še iz Ljubljane sva prihajala. Nesprejemljivo, to morajo delati Štajerci. Po tej najini ideji so potem tacali lokalni »arhitekti« in še danes od parka ni nič. Bojda po petnajstih letih ponovno razpisujejo natečaj. Kako predvidljivo.

Tehnološko središče Eles, površina območja: 7200 m2, lokacija: Beričevo, leto projekta: 2014 – 2019 

Tehnološko središče Eles, galvno stopnišče

Kako ste se učili arhitekture?
Jernej: Jaz sem začel tam pri šestih letih, ko so moji starši gradili samograditeljsko hišo, potem po ustaljenem postopku, po fakulteti pa improvizacija (smeh).
Boris: Neprestano se učiš. Vsaka hiša, ki jo ustvariš, te udari po glavi, če je zamisel preambiciozna. Umetnost je, da ne dovoliš izzivom, da bi te obrusili, preplašili. Ne glede na neprijetne izkušnje in težave ostaneš ambiciozen. Pri celotnem procesu učenja se mi zdi najtežje to, da si sposoben iz spomina izbrisati slabe izkušnje in graditi svojo pot samo na najboljših. Sicer je v nemogočih razmerah, v katerih poskušamo delati arhitekturo, zelo preprosto vreči puško v koruzo.
Marko: Učenje? Živo se spomnim potovanja po Nizozemskem, ko sem s pomočjo vodnika po arhitekturi obiskal in si ogledal 120 hiš vseh zgodovinskih slogov. Enako sem naredil v Parizu in v New Yorku.
Tudi Kristlova predavanja in njegov izpit iz stanovanjske gradnje so mi ostali v spominu. Izpit je bil: nariši mi tloris berlinskega bloka, pa še stanovanje, pa vogalno stanovanje hiše v Parizu, stanovanje v južnem Amsterdamu, v barcelonskem bloku itd. Na pamet smo znali vse tlorise. Potreboval sem dve leti, da sem jih naštudiral.
In seveda študij na Columbia University, Bernard Tschumi, Steven Holl, Stan Allen, Greg Lynn, vse skupaj podčrtano z miselnimi eksperimenti Gillesa Deleuza.

Najbrž se v šoli niste naučili, kako narediti tehnološko središče? Kaj je posebnost tehnološkega središča ELES? Kakšna so bila izhodišča za zasnovo arhitekture?
Boris: Tehnološko središče je naprava za transformacijo delovanja podjetja. To je vprašanje preobražanja in procesa, ki nas kot arhitekte vedno znova zanima. ELES je trenutno razpršen na več lokacij in ima več izobraževalnih centrov po Sloveniji. Želeli so združiti vse programe na eni lokaciji, naknadno so ugotovili, da bo proces potekal v korakih.
Temeljno vprašanje za nas je bilo, kako vzpostaviti identiteto podjetja, ki odraža proces. Za tem, da do vtičnice pride elektrika, ki ima konstantno 220 V in 50 Hz, je ogromno truda. Kako torej ustvariš središče, ki odraža identiteto stabilnosti in zanesljivosti, za tem pa skriva zelo različne postopke, od poslovnih programov, centra za nadzor omrežja, upravljanja visokih tehnologij energetskih polj do urgentnih vzdrževalcev, ki odhitijo na teren, ko pride do žleda, in s tras daljnovodov žagajo zamrznjena drevesa? Kako vse to zaobjeti in z arhitekturo ustvariti popolno funkcionalnost in hkrati posebnost, prepoznavnost? Stavba je rezultat iskanja odgovorov na ta vprašanja. Ne glede na to, da je na zunaj sestavljena iz ponavljajočih se horizontal in vertikal, je ovoj dinamičen, fasada se spreminja s spremembo položaja opazovalca. Ovoj združuje vse programske faze pod skupno identiteto in omogoča gradnjo v korakih. Vedno se trudimo, da so rešitve večplastne, zato ovoj ni samo vizualno orodje, ampak tudi energetsko orodje, zunanje senčilo, in deluje tudi kot ograja.

Tehnološko središče Eles, galvno stopnišče, detajl

Poudarjate pomen procesa zasnove poslovnega objekta. Kako je ta potekal v primeru zasnove Cukrarne?
Boris: Živo se še spomnim obupa ob pogledu na obstoječe načrte – stropne višine od 2,10 m do 2,20 m, etaže, pregrajene na polovici oken, opečnata stena v izredno slabem stanju. Kaj sploh lahko narediš?! Najbolje bi bilo vse skupaj zbrisati! To je vse za stran! Od obstoječega stanja, ki ni ponujalo nobene prostorske prednosti, do praznega parterja in programa galerije je bila dolga pot. Program Cukrarne v natečajni nalogi ni bil predpisan, niti ni bil zahtevan s strani investitorja. Sami smo se odločili predlagati dejavnost, ki se nam je zdela smiselna. Minilo je nekaj let, da so MOL in ostali deležniki podprli naš predlog.

Zmagali ste s projektom celotnega območja. Predlagali ste, da se stara Cukrarna izvotli in nameni kulturnemu programu. V tem je vaš predlog odstopal od ostalih. Kot samostojen objekt ste predvideli administrativno središče prestolnice. Pa bo to tudi izvedeno? Se bodo uradi zgostili na območju prenovljenega kompleksa ob Cukrarni?
Marko: Ta del projekta je sicer zapisan v IPN, vendar je »na čakanju«. Ne vemo, ali se bo premaknil naprej. Projekt »Enahiša« je pokazal na globoko strukturno neskladje občine in države. Prvič, ugotovili smo, da so uradi razpršeni po Ljubljani in da najemajo ali kako drugače zasedajo prostore na 32 lokacijah. Če bi bili koncentrirani na eni lokaciji, bi prišlo do racionalizacije. Ko smo naredili energetsko bilanco stavb, ki gostijo urade, smo ugotovili, da bi imeli z novim objektom za četrtino manj energijske porabe, kar je na letni ravni 900.000 evrov prihranka. Če prištejemo še strošek najemnin, se ta številka skokovito poveča. Govorimo o 10 milijonih evrov letnih stroškov, ki bi jih s predlagano prostorsko organizacijo lahko prihranili. Torej, projekt je absolutno smiseln in na pravi lokaciji. Tudi tipološko je pravi – Ljubljana nima javnih stavb z velikimi javnimi volumni.
Ko s tako idejo drezaš v veliko birokracijo, hitro ugotoviš, da je najhujši odpor pri financah, ker povzroči izgube najemnih pogodb. Drugič, odpre nepriljubljeno temo presežnih delavcev – trenutno ima namreč vsaka lokacija svojega vratarja, IT-jevca, vzdrževalca in tudi direktorja. Torej arhitekturno-urbanistični predlog postane politično vprašanje; kdo ima s kom podpisane najemne pogodbe in kdo si upa racionalizirati stroške – beri: tudi priznati presežke delovne sile. Jasno, projekt je za vse akterje politično tvegan, torej se projekt ustavi. Potiho. V Sloveniji je vse politika. Vsi se spoznamo na nogomet in vse je politika. Tudi arhitektura je politika. In arhitektura je tudi nogomet.

Galerija Cukrarna, površina območja: 3200 m2, površina gradnje: 1900 m2, lokacija: Ljubljana, Slovenija, leto projekta: 2014

Zakaj ohranjamo Cukrarno? Opečnate stene so zakrite z novo betonsko steno, notranjost stavbe je popolnoma spremenjena.
Jernej: Kompleksno vprašanje. Bistveni deležnik pri ohranjanju kulturne dediščine je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ta zahteva, da se stene ohranjajo, sanirajo, konservirajo na kraju samem, točno tam, kjer so, in nikakor drugače. Ne tako, da se odstranijo in na novo pozidajo, ne tako, da se preprosto samo odstranijo, pa se vzpostavi nov objekt enakega gabarita. Zahtevajo, da se opeka ohrani tam, kjer je, takšna, kot je, z vsemi potrebnimi konservatorskimi in gradbenimi posegi, ki so za to potrebni.
Boris: Dejstvo je tudi, da so ljubljanske industrijske stavbe iz 19. stoletja večinoma uničene. Od Mesarske je ostal stolp, izgubljen v času in prostoru, od Kolizeja ni ostalo nič, od Tobačne sta ostala dva objekta, ki bosta preglašena s stanovanjsko sosesko. Ko so delali Fabianijev most, so obljubili, da bo ohranjen objekt nad mostom, po podobni logiki, kot je cesta na Karlovški ulici speljana skozi ločno odprtino v stavbi. Mislim, da je zaradi izvedbe tovrstnih nadomestnih ali delnih prenov zavod vztrajal, da se pri Cukrarni zavaruje tisto, kar je bilo pri drugih objektih uničeno. To je odločitev zunaj naše domene, pogoj, s katerim delamo od prvega trenutka.
Marko: Pri Cukrarni je šlo za kompromis med tem, kar je predpisal zavod za varstvo kulturne dediščine, in tem, kar lahko kot arhitekt sploh narediš, da lahko rečeš, da gre za arhitekturno ambiciozen projekt, in ne zgolj za korektno prenovo. Vprašanje je, kako bo ta kompromis med dvema pogledoma deloval, če prvi pogled želi rekonstruirati preteklost, drugi, naš, pa želi iti v prihodnost. Uspeh je, da smo dosegli dogovor, da se ohrani zunanji obod, notranjost pa se v celoti odstrani in nadomesti z novo strukturo. V določenem trenutku so se na zavodu zavedeli, da investicije v stavbo, ki je ni mogoče rekonstruirati v celoti, ne bo, če ne privolijo v radikalno odstranitev celotne notranjosti. In so se odločili, zelo pragmatično, da zaščitijo samo lupino.

Upravni center Ljubljana, združitev občinske in državne uprave bo meščanom omogočila, da vse administrativne opravke uredijo na enem mestu.

Upravni center Ljubljana, osrednji prostor je notranji pokriti trg.

Polemičen je tudi vaš predlog ureditve širšega območja, ki odstrani Severjeve garaže. Zakaj Cukrarno ohraniti, Severjevih garaž pa ne?
Marko: To je bila škandalozna poteza – da smo si drznili podreti Severjeve garaže. Ostale so sicer prisotne kot praznina znotraj novega objekta. Neverjetno je, da smo kljub takemu »krivoverju« še vseeno zmagali.
Boris: Zmagali smo zaradi Cukrarne. Zaradi izpraznjenega notranjega volumna Cukrarne.
Marko: Severjev objekt je fascinanten, je pa slabo izveden in nepovratno poškodovan zaradi značaja arhitekturne rešitve, ki je varčevala z debelinami betona in materialom. Smiselna sanacija je nemogoča. Analiza betona je pokazala zelo majhno trdnost, ker so beton mešali s pepelom. Zaščitna plast betona se je hitro predrla in armatura je začela rjaveti, predvsem zaradi pretanke plasti betona. Stavba je na podirajočih se mestih že delno »sanirana« s karbonskimi vlakni, videti je kot pokrpan zombi. Ne živa ne mrtva. Ne vem, kako prenoviti ta materialno podhranjeni modernizem, ki je do skrajnosti racionaliziral porabo materiala, ne da bi ga v iskanju novodobne funkcionalnosti in sledenju evrokodom popolnoma popačili.
Jernej: Garaža je objekt, ki je popolnoma izgubil svojo funkcijo. Sodoben avto z 2,5 t ne more biti več parkiran v njej, ni statično ustrezna Ta objekt ne služi več svojemu prvotnemu namenu – in nikoli več ne bo. Lahko ga ohranimo kot velik kip. Ali kot veliko praznino znotraj novega objekta. V obeh primerih ostaja prisotna, mar ne?
Marko: Po eni strani prenavljamo Cukrarno, tako da ohranjamo samo lupino, po drugi strani zanikamo prenovo Severjevih garaž. Na videz kontradiktorno. Pri Cukrarni je mogoče izbrati in poustvariti določen zgodovinski trenutek – ustvariš lupino, zamenjaš okna. Fasada ostane ujeta v zgodovinskem trenutku, notranji prostor pa je sodoben. Ta napetost med sodobnim notranjim in historičnim zunanjim bo ustvarjala zanimivo razmerje. Pri Severju sem videl mnoge predloge, a je eden bolj nesmiseln od drugega, ker popolnoma spremenijo objekt, njegovo logiko. Izmaličenje do neprepoznavnosti.
Zgodba Severjevih garaž kaže tudi na to, da smo statična, v preteklost obrnjena družba, ki se težko poslavlja od zgodovine, težko pozablja, predvsem pa ne mara sprememb. Mi vedno gradimo za večnost, kar je zgrešeno. Če že ne zaradi drugega, tudi v luči globalnega segrevanja in novih usmeritev EU – pri stavbah bomo v fazi načrtovanja ocenili, koliko stane njihova razgradnja. Kako bomo Slovenci razmišljali o razgradnji, če gradimo le hiše za večnost? Ali je res potrebno, da je garaža, ki je narejena na centimeter po diagramu gibanja avtomobilov, ki so bili leta 1970 zares majhni, večna? Videl sem pasti večje mojstrovine.

Galerija Cukrarna, Parter je zasnovan kot pokrit trg, povezan z zunanjim prireditvenim prostorom ter promenado ob Ljubljanici.

Na Akropoli ne častimo več grških bogov, pa hram še vedno stoji. Pri primeru Učnih delavnic smo Severjevo arhitekturo zamenjali s Hoferjevo pločevinko. Hofer mesto razgrajuje, Severjeva arhitektura mesto gradi.
Marko: To je kar pogumno – primerjava Akropole in Severjevih delavnic … Vendar imaš prav. Za primer – ikonična stavba nizozemskega strukturalizma, Orphanage arhitekta Alda Van Eycka, je bila v devetdesetih pred rušitvijo, rešili so jo donatorji. Ko arhitektura ni več ekonomična, nekdo plača račun. In če ne najdemo ekonomske sile, ki je pripravljena vlagati, arhitektura pade in zgodi se nekaj novega, da, lahko tudi Hofer. Kdo bi si v Sloveniji privoščil prenovo Cukrarne z lastnimi sredstvi? To lahko naredi samo politika, ki prepozna pomembnost projekta za javno sfero – in gre potem za vlaganje javnega ali evropskega denarja. Pri prenovi lahko kvadratni meter stane do šestkrat več kot pri novogradnji. Pomislimo na ljubljanski grad – popolna ruševina, pri kateri je trajalo dve desetletji, da je zaživela. Si lahko predstavljate danes Ljubljano brez gradu? Ne samo Ljubljane, Slovenijo? Na letošnji proslavi ob dnevu državnosti je bila silhueta ljubljanskega gradu v ozadju kot znak naše prestolnice, počasi postaja tudi prepoznavna entiteta naše države.

Le da nas ta logika pripelje do prevlade izključno zasebnih interesov pri oblikovanju in urejanju prostora. Javni prostor se nikoli ne splača. Kakšna je razlika med javnim prostorom, ki ga ustvarjate v Cukrarni, in javnim prostorom, ki nastaja v Rogu?
Marko: Rog ni javni prostor. Rog je mestna lastnina, gre za nasilno privatizacijo mestne lastnine. V Berlinu sem živel pri skvoterjih – mesto je zapuščene stavbe s pogodbo za eno marko preneslo na uzurpatorje, v pozitivnem smislu. Tisti, ki so prostore zasedli, so se zavezali, da jih bodo prenovili, vzdrževali in ponujali javni servis. Nastale so učilnice, delavnice, prodajalne koles, majhni vrtci, knjigarnice, ateljeji. To še danes deluje. Šlo je za dogovor med mestom in nekom, ki je nasilno zavzel prostor – da postane lastnik in skrbi za opravljanje javne funkcije. Pri Rogu gre za last mesta in za najemnika, ki se je odločil, da bo začasno pravico do uporabe tega prostora raztegnil v neskončnost, torej postal lastnik. Resnično problematičen odnos, ne glede na to, kako kulturno pomemben je najemnik.
Jernej: Kaj se dogaja v Rogu? Kulturna produkcija? Ali je to res prostor, ki je dostopen komurkoli? Skupnost Rog ne plačuje najemnin, elektrike, vode, vse to pokriva MOL … Zares pa ne vidim njihovega prispevka k dogajanju v Ljubljani. Organizirani so bili neki koncerti, razstave … Ja, seveda, vsaka generacija želi ustvariti svojo Metelkovo.
Boris: Metelkova? Ravno tako kot si kapitalizem prilašča javni prostor, kar nas moti, si tudi alternativna kultura prilašča javni prostor. Na Metelkovi ne moreš dobiti ateljeja, ustanoviti kluba, organizirati dogodka z lastno finančno konstrukcijo. Metelkova je privatiziran prostor. V tem primeru alternativna kultura deluje po enakem modelu kot kapital, ki prilašča mestni prostor. Moraš poznati prave ljudi, moraš biti povezan na sceni … Rog je enak Metelkovi, je enak plakatom Europlakata v starem mestnem jedru. Isti princip. Zavzamem prostor, opravljam dejavnost, enkrat za 1000 evrov na oglas, enkrat zato, da se izognem plačevanju najemnine 1000 evrov na mesec.
Jernej: Meni se zdi, da je, z nekaj izjemami, katerikoli institucionaliziran nominalno javni prostor bolj javni prostor od prostora v Rogu. Kar želim povedati, če karikiram, v Švicariji imam vsaj razpis, proces, možnost, javno znan sistem korakov, kako do pravice uporabe prostora sploh pridem. Kako bi prišli do tega, da bi imeli denimo mi pisarno v Rogu? Če je prostor poln, koga vržem ven? Trenutno ni nobenih kvalitativnih meril za dostop do prostora v Rogu. Zakon močnejšega in tistega, ki je bil tam pred tabo.
Marko: Projekt prenove Roga načrtuje kulturno institucijo, ki z razpisi dodeljuje pravico do uporabe javne dobrine in izvajanje projektov za javnost. Ne vidim nevarnosti gentrifikacije, v smislu, da bi projekt izrinil nezanimivo, neekonomsko publiko in privatiziral prostor z visoko donosnimi nepremičninami. Sploh ne! Gre za kulturno institucijo, ki je vpeta v kulturno mrežo mesta – Kino Šiška, Španski borci itd. Takšen prostor je seveda nadzorovan z mehanizmom razpisov in podeljevanja pravice do financiranja in prostora. Toda mesto je javna institucija in je hkrati nabor posameznikov, ki znotraj dogovorjenih norm odločajo, kako bodo razporedili svoj prostor in imetje ter razpolagali z njima. Mesto ni to, da vsak vzame tisto, za kar misli, da mu pripada.

Galerija Cukrarna, Ljubljana bo pridobila nove razstavne prostore s skupno površino 5400m2.

Čeprav tako ustvarjamo ekskluzivne prostore, prostorski elitizem. Današnji prostor ali kupiš ali najameš. V Rogu si v prostoru na drugačen, nereguliran način.
Spet pa imaš prav, ko poudarjaš pomen prostorov brez vladavine, brez nadzora, ker so ti prostori nujni za vitalnost mest. Leta 1995 sem prišel iz Ljubljane v New York in se sprehajal skozi brezhibno urejen park. Dve ulici stran pa zapuščena parcela s brezdomci. »To!« sem si rekel. »Kapitalizem je tik pred propadom!« Čez pol leta sem razumel, da je nenadzorovan prostor nujen. Pomeni nekakšno stanje urbane presnove, ponazarja napetosti v družbi, ki jih v Sloveniji zelo radi zakrivamo. Vsi kontrasti in nasprotja v naši družbi se v Ljubljani krasno prekrijejo z »bjutifikacijo« ulic in trgov. Včasih diši po Potemkinu.

Torej bodo lahko brezdomci z Ambroževega trga prosto vstopali v Cukrarno?
Marko: Ja! Nimam nič proti. Tudi v Palais de Tokyo so brezdomci. Sicer jih občasno nežno umaknejo. In recimo Seattle Library, kjer je Koolhaas zahteval prost vstop za javnost, za vso javnost, vključno z brezdomci. Na vhodu ni vstopnin in preverjanja kartic. To je Koolhaas zahteval. Ko se po tekočih stopnicah pripelješ v najvišje nadstropje, kjer je javni prostor, na počivalnikih najdeš brezdomce. Po določenem času jih zaprosijo, naj zapustijo prostor, vendar imajo možnost vstopa v stavbo. To je za razslojeno Ameriko radikalno, v večini mest tega ne bi tolerirali. Seattle je dovolj »kul«, da se obiskovalcem javne knjižnice to zdi pogojno normalno. S poudarkom na »obiskovalcih javne knjižnice«, ki nikoli niso pripadniki bogatejših slojev.
Jernej: Parter Cukrarne je zasnovan kot pokrit podaljšek javnega mestnega parterja. Ideja je, da je parter vedno brezplačen in vedno dostopen javnosti. Vsej javnosti. V parterju so tudi klub, hrana, glasba, projekcije. Za nas je bilo pomembno, da institucija odpre vrata, da se javni parter podaljša vanjo in da vstop ni plačljiv. Kaj je bolj javnega od tega?
Marko: Pogovarjamo se kot ujetniki neskončnega javnega prostora utopičnih socialistov – tako kot pri Superstudiu ali nizozemski De Dragers, kjer arhitekti naredijo samo konstrukcijo, ljudi pa si složno razdelijo in uredijo prostore. Zveni čudovito, toda tega neskončnega prostora, o katerem sanjaš, ni! Pokaži mi ga, povej, kje je? Mi smo v regulirani družbi, pri evrokodih, zahtevah po požarni varnosti …

Spektra, Dva zlata stanovanjska stolpa, Ljubljana, Slovenija, 2019

Ko smo že pri neskončnem prostoru: dve zlati stolpnici na Celovški cesti stojita nasproti Arnautovićevih blokov, ki so umeščeni v javni prostor modernističnega zelenja. Arnautovićevi bloki ustvarjajo drugačno mesto od stolpnic Spektra?
Marko: Le Corbusierov model mega bloka v zelenju konceptualno ima smisel. Modernistično zelenje pri Arnautovićevih blokih je zaradi majhnega merila zgolj njegova karikatura. Ni ne pravega bloka ne pravega zelenja. Minimundus.
Pri stolpnicah na Celovški smo vsaj pri dimenzijah, ki so mega, gargantovski. Spreminjajo silhueto mesta, spreminjajo »cityscape«. Ilustracijo zelenja smo položili na streho pritličja, kjer smo projektirali poljavni prostor za lastnike stanovanj – »manikiran« park in otroško igrišče. To je omejen vrt, ki je zgolj ilustracija narave, nima pa zares povezave z neskončnim parkovnim prostorom modernizma.
Boris: Kje je v berlinskih Hofih modernistični zeleni prostor? Na sredini. Za stanovalce. Kje je v Barceloni? Na sredini, za stanovalce.
Marko: Pravzaprav gre dostikrat samo za pogled, ne za uporabo. Uporaba teh atrijev je pogosto moteča. V Milanu je vrt v osrednjem atriju stavb organiziran izjemno delikatno. Ljudje se tu ne zadržujejo. Gre samo za možnost pogleda na urejeno zelenje.
Boris: Zelena streha na stolpnicah je zame odraz vrta, ki ga ima berlinski ali milanski kare, ki je internega značaja. Drugo, predpostavka, da se moraš navezovati na preteklost, je zame problematičen aksiom. Aksiom je: moram se navezovati na okolico. Kaj je v tej okolici kakovostnega? Kaj je referenčno tkivo na robu obvoznice, ob Celovških dvorih, ob Sparu? Kaj v tem posturbanem golažu ima tolikšno kakovost, da bi to posnemali?

Slovenska cesta: Vizija osrednje ulice v glavnem mestu, Scapelab, Dekleva Gregorič Arhitekti, Katušič Kocbek Arhitekti, Sadar + Vuga

Kontekst se najbrž z arhitekturo šele ustvari. Ne gre za posnemanje obstoječega.
Boris: Seveda. Pri projektu Slovenske ceste je bila ta dilema najbolj izrazita. Arhitekti se prehitro vprašamo, kaj je kontekst, le redko se vprašamo, kaj je manifest. Strokovno javnost je zanimal prostor kot posnemanje, ne prostor kot postajanje. Slovenska cesta pa je prostor postajanja, ne prilagajanja. Na Slovenski smo si drznili postaviti Nebotičnik, kopijo Le Corbusierovega marsejskega marsejskega bloka – Kozolec, Slovenska je torej prostor, kamor postavljamo nosilce luči, prihodnosti. Zakaj bi se pri oblikovanju zgledovali po zgodovini? Sledili smo tistemu, kar bi ta prostor lahko postal. »Shared space«, skupni javni prostor z najbolj »instagramabilno« pojavnostjo. Tega v Slovenji ni bilo še nikjer, še v zakonodaji ne.

To vam je uspelo tudi s projektom mestnega kina v podhodu Ajdovščina. Zakaj projekt ni izveden?
Marko: Kino v podhodu Ajdovščina smo predlagali na delavnici za Slovensko cesto, mesto je idejo prevzelo kot svojo in zdaj bo razpisalo javni natečaj. Mi kot avtorji ideje nismo niti vabljeni, kar bi bilo še higienski minimum. In smo kot avtorji ideje že izbrisani. Hvala, kolegi. Hvala, ZAPS. Klanjam se. Bomba prihaja.

Kino minipleks, Mestni kino v podhodu Ajdovščina, Zasnova, 2014

Kako je to mogoče? Ne morete uveljavljati avtorskih pravic?
Boris: Ne. Ideja o kinu v podhodu ni avtorsko delo. Avtorsko delo je samo načrt. Torej lahko tožim nekoga, ki bi izrisal načrt, če bi bil ta podoben našemu. Lahko tožim kolega arhitekta, ki zmaga na natečaju, ker prerisuje moje načrte, ne morem tožiti mesta, ki se je zahvalilo za idejo in jo večkrat uporabilo za lastno promocijo, ne da bi nas navajalo kot avtorje. Ni težko izrisati. Težko se je spomniti. Ni težko zrisati štirih dvoran, težko se je spomniti primernega programa za tako specifičen prostor. To je izum. V dvajsetih letih neskončnih preveritev se tega ni spomnil nihče. Samo mi smo se tega spomnili.

Zakaj arhitekti ne stavkamo?
Marko: Če boš organizirala kaj takega, nas takoj pokliči. Mi smo za.
Jernej: Meni se zdi, da če bi arhitekti kolektivno nehali delati, bi povzročili resno gospodarsko krizo. In tega se ne zavedamo – namreč, da imamo poleg vedno večje odgovornosti, ki nam jo nalaga zakonodaja, tudi resno politično moč.

Pogovarjala se je: Danica Sretenović
Foto: Miran Kambič

Intervju je bil objavljen v Outsider #18, poletje 2019