Levo je park Martina Krpana v Domžalah (avtorica fotografije: Nina Rogelja). Desno je pariški park Chemin de l’Ile (vir fotografije: Landezine). Pariški park je resnično bogat s krajinskimi motivi in omogoča uporabo vsem družbenim skupinam. 
S pojavom pandemije virusa Covid-19 in njenimi posledicami na vsakodnevno življenje, smo v preteklem letu na novo odkrili pomen javnega zelenja. Omejitve gibanja so prebivalce mest spodbudila k pogostejši uporabi parkov. Ker kot krajinska arhitektka ugotavljam, da je načrtovanje parkov v Sloveniji slabo, želim najprej osvetliti, zakaj parki obstajajo. Nato se bom lotila problematike njihovega načrtovanja.
Ob lepemu vremenu lahko opazujemo, kako kompleksna je družbena vloga parkov. Naj naštejem zgolj najbolj pogoste potrebe družbe po mestnem zelenju: psihološka potreba, tj. potreba po prostoru, ki omogoča beg iz vsakdanjih stisk in duševne utrujenosti, potreba po rekreaciji in športu, po prostoru za otroško igro, po prostoru za druženje in prireditvenem prostoru, po prostoru spomina in obeleženja zgodovine, po reprezentativnem in vizualno privlačnem prostoru ter nenazadnje potreba po prostoru, ki ga lahko uporablja vsak, ne glede na starost in družbeni status. Zelo pomembno je, da se potrebe družbe po mestnem zelenju opredeli v dialogu z lokalnimi prebivalci, v obliki fokusnih skupin, raziskav javnega mnenja, javnih razprav ipd.
Parki uresničujejo tudi ekološko vlogo, katere pomen zaradi grožnje podnebnih sprememb izrazito narašča. Večina klimatologov meni, da je treba do leta 2030 zmanjšati dvig globalne temperature. To je tudi razlog, da sodobni trendi v krajinskem oblikovanju težijo k zagotavljanju ekološke vloge parkov. Parkovna vegetacija pripomore k zmanjševanju onesnaženosti zraka in k samočistilni sposobnosti prostora. Zelo pomembna je absorpcijska sposobnost rastlinskega gradiva in zmanjševanje količine plinov onesnaževalcev. Parki v mestih nižajo temperaturo, zadržujejo padavinsko vodo in zmanjšujejo odtekanje odpadnih sivih voda. Predstavljajo zatočišče različnim živalskim vrstam, s čimer krepijo mestno biodiverziteto.
V zadnjih 10. letih se je strokovno relativno uspešno prenavljalo stara mestna jedra, žal pa podobnega ne morem trditi za prenovo obstoječih parkov in zasnovo novih. Pod »strokovno prenovo oz. zasnovo« ciljam na to, da se v prvi fazi izpelje javni, anonimni natečaj za prenovo oz. zasnovo zelenih površin. Kakovost natečajnih elaboratov naj ocenjuje komisija, ki ima izobrazbo in izkušnje s načrtovanjem odprtega zelenega prostora. V drugi fazi merim na strokovno izvedbo vseh stopenj projektne dokumentacije in ustrezno zastopanost odgovorne stroke pri načrtovanju.
Zelo problematično je število razpisanih javnih anonimnih natečajev, ki se nanašajo na prenovo obstoječih parkovnih površin ali pa zasnovo novih. Zadnji tovrstni javni natečaj je bil natečaj za prenovo Pekarskega potoka v Mariboru, leta 2018, kjer krajinska arhitektura, stroka, ki bi morala odločati o kakovosti natečajnih rešitev, v komisiji sploh ni bila zastopana. Ta natečaj je bil izveden brez sodelovanja Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). V zadnjih 10. letih ni ZAPS razpisal nobenega projektnega natečaja, ki bi se resno ukvarjal z načrtovanjem mestnega parka. Pri načrtovanju novega koprskega mestnega parka je bil denimo izpeljan vabljeni natečaj, kamor so povabili 5 arhitekturnih podjetij in nobenega krajinskoarhiturnega. Upam, da arhitekturna stroka danes, ko se s podporo krajinskih arhitektov bori za položaj odgovorne vodje projekta, bolje razume to problematiko.
Medprostor: Park Muste, foto: Virginia Vrecl
V slovenskih arhitekturnih revijah se je razpravljalo o tem, kako kakovostni so novi mestni parki, recimo park Muste v Ljubljani, pa tudi že prej omenjeni koprski mestni park. Z vsem spoštovanjem do avtorjev omenjenih zasnov, v evropskem merilu ti dve zasnovi ne predstavljata nobenih presežkov na področju krajinskega oblikovanja. Če obe zasnovi še upoštevata družbeno vlogo parkov, naravnost pogorita pri udejstvovanje ekološke, kar se najbolje izrazi pri skopi zasaditvi, ki bistveno ne pripomore k večanju biodiverzitete. Izbrani rastlinski sortiment je v obeh primerih izrazito monoton, problematična pa je tudi odsotnost sloja grmovnic. Glede na to, da se recimo koprski park nahaja ob glavni prometnici, bi se lahko del parka namenilo cestnemu odvodnjavanju, s čimer bi se bistveno zmanjšala količina sivih voda na območju. Sistem odvodnjavanja s pomočjo rastlin je lahko zelo lep krajinski element parka. Obe zasnovi sta šibki tudi pri ustvarjanju različnih in pestrih krajinskih motivov, ki privabljajo različne obiskovalce. Logično je, da sta bili parkovni zasnovi medijsko nagrajeni, saj je novih parkov v Sloveniji je tako zelo malo, da enostavno ni konkurence. V opisih rešitev in v poročilih za dodelitev nagrad je prevečkrat izpostavljena igra z oblikami. Načrtovanje parkov danes presega formalistična vprašanja in rešuje veliko večje ter kompleksnejše probleme.
Ti dve novi parkovni ureditvi sta vseeno protiutež vsem stihijsko prenovljenim parkom. Ti slabše uresničujejo tudi družbeno vlogo in so posledično obsojeni na slab obisk. Eden izmed takšnih primerov je domžalski park Martina Krpana. Ta park kaže, kako neživahno je lahko življenje v odprtem zelenem prostoru.
Za konec bi rada še enkrat poudarila, da je odprt prostor domena različnih strok in da sta dialog in odprto sodelovanje znotraj strokovnih krogov že v začetnih fazah projekta nujna in neizogibna. Samo tako se lahko zagotovi kakovosten poseg v prostor in ščiti javno dobro.
Piše: Živa Pečenko
