Funkcioniranje sheme je zelo preprosto: v tlorisu velik in v prerezu nizek objekt, ki ga seka križišče dveh cest. Nastanejo štirje kvadranti, ki zelo ustrezajo tematikam muzeja, ki so ga želeli, in njegovim zbirkam. Res je, da zasedemo vso parcelo, a res je tudi, da stavba dodaja vrednost celoti. Mislim na ves Kulturforum, ne samo na stavbi Miesa in Scharouna, tudi muzeja pred piazzeto, ki je srce območja. Na lokaciji je ogromno odprtega prostora, a nobeden od teh prostorov ne funkcionira kot piazza, kot prostor za druženje, tam ni nikogar. Piazzeta, ki je trenutno sredi prostora, je mrtev prostor. Zato smo menili, da ne bi bilo smiselno, da bi dodali še en dvoumen odprti prostor. Križišče znotraj muzeja, ki ljudi spodbuja k sprehodu skozenj, je mogoče večja vrednost. S tem, da zavzamemo celo parcelo, res ne dodajamo novega urbanega prostora trgov, a hkrati okrepimo in dodamo pomen tistim odprtim površinam, ki tam že so.

Se kot biro vključujete v javne debate?

Ne. Vključujemo se v debate z naročnikom, nadaljujemo projekt, ki bo šel v izvedbo. Vedno smo odprti za pomisleke. Ravno dvom je najbolj značilen za naše delo. To morda ni jasno navzven, ker smo za medije praviloma zaprti. Zelo težko se dobi pogovor z nami, po eni strani smo skrivnostni. Zato tudi do nedavnega sploh nismo imeli spletne strani in še zdaj je zelo skromna. Naročnik, s katerim smo v stalni debati, pa je vključen v javne debate. Upoštevamo pripombe javnosti; konkretno pri berlinskem projektu v smislu distance do cerkve, tudi samega footprinta. Poznamo prednosti svojega projekta, vemo, zaradi katerih kvalitet je zmagal, a upoštevamo tudi kritiko, da znova preverimo rešitve in jih prilagodimo, če res pripelje do boljše rešitve za prostor.

Ena izmed tvojih nalog je sprejemanje novih sodelavcev v biro. Kakšne lastnosti iščeš pri mladih kandidatih?

Portfolii so pogosto videti kot knjige ljudi, ki bi bili v praksi že 20 let, vse je videti tako napihnjeno, bleščeči renderji. Zdi se mi, da je videz preveč pomemben, da se nekateri preveč intenzivno prodajajo, zmanjka pa ideje, vsebine. A pomembnejše je, da lahko zamisel opišejo v enem stavku. Arhitekti smo vendarle intelektualci in glavno vodilo je vedno jasna misel. Zamisel.

Kako razbereš miselni potencial kandidatov?

To je zelo težka naloga. Včasih dolgo tuhtam po sestanku in si mislim; če nisem povsem gotova, potem raje ne, ker prošenj dobivamo ogromno. A nočem prehitro reči ne, da ne bi nekomu odvzela možnosti, ki bi si jo zaslužil. Najprej HR pogleda portfolije, naredijo prvo selekcijo in ta izbor pride do mene. Ko iz te selekcije izbiram kandidate za intervju, iščem predvsem drugačnosti, nestandardna odstopanja. Poskušam videti za renderjem ali maketo. Če se mi zdi zanimivo, povabim na intervju. Takrat spoznam osebo in iščem, s čim bi lahko doprinesla k projektu. Kje ni čisto gotov vase? Ali ni nadut? Ali je naučen? Tukaj so najbolj očitni američani, po prezentacijah. Vedno iščem nekoga, ki je poseben. Študentka iz Italije ni imela nobenega renderja, ampak samo kolaže, naivno, skoraj otroško izdelane, a pri vseh je bila ideja zelo jasna. To je zanimivo.

Ti si zdaj Associate – kako si prišla do te funkcije?

Mi smo tisti, ki jih Pierre in Jacques imenujeta family. Zelo smo vključeni v delovanje biroja, kje se lahko izboljšamo. Zelo smo vpleteni v izbiro novih sodelavcev, ob nakupih novih strojev, mi poznamo potrebe biroja bolje kot Jacques in Pierre. Mi smo povezava med njima in splošnim delovanjem biroja.

Pri Sao Paolu projektu sem imela ekipo 45 ljudi. To je bil prvi projekt, ki sem ga vodila. V nekem trenutku me je skoraj uničilo … Iz dneva v dan, se učiš, poskušaš, kdaj ti tudi ne uspe. Že nekajkrat v teh letih sem jima rekla, da ne zmorem, da rabim pomoč. Da nima smisla, da je na meni takšna odgovornost. In prav ta prošnja jih je prepričala, da sem dovolj dobra, da sem del njihove družine. Vsak, ki pride v naš biro ima močan ego in je kompetitiven. Ko sem priznala, da potrebujem pomoč, naj mi dodajo nekoga, ki bi vodil z mano, sem pokazala ta dvom, za katerega menim, da je zelo pomemben v našem biroju. Pa tudi način dela biroja meni zelo ustreza.

Koliko vas je v biroju?

V biroju nas je 450, 40 pa nas je članov family, associate.

Je to, da si ženska, kakorkoli relevantno v tvojem delu?

Ljudje bodo rekli, da ne, ampak bom iskrena. Mislim, da je. Že podatek, da je izmed nas, associates samo 20% žensk, in med 5 partnerji sem edina ženska, je poveden. Sicer nas je v biroju enako moških in žensk, na vodilnih položajih pa takšna razlika.

Trgovina Miumiu, Prada, v Tokiu, 2016

Vidni var na fasadi trgovine Miumiu

Misliš, da lahko najdeš odgovor, zakaj je tako?

Ne vem zakaj. Zagotovo vpliva vloga v družini, ta vpliva na izbiro prioritet. Ampak mislim tudi, da ženske nismo priznane v arhitekturi tako, kot so moški. Na gradbišču te gledajo drugače, najtežji je prvi vtis, ko greš skozi to, te sprejmejo, a na začetku je težko.

Najtežje je bilo na Japonskem, kjer so veliki tradicionalisti. Pogovarjali smo se o izvedbi fasade in potrditi sem morala vzorec jekla. Želeli smo, da se ob stikih vidi var. Namen mojega potovanja je bil, da odobrim ali zavrnem njihove vzorce. Prišla sem v tovarno, kjer so me pričakali moški stari med 50 in 60 let, ki se z jeklom ukvarjajo že vsaj 30 let. Ko sem jim morala reči – žal, to ni dovolj dobro, bi se najraje vdrla v zemljo, ampak to je bila moja naloga in morala sem povedati svoje mnenje. Bila sem skupaj s konzultantom naročnika, ki je bil tudi Japonec, naklonil mi je pogled, s katerim je sporočal – tebe zagotovo ne bo več nazaj sem.

Seveda so profesionalni in nadaljevali smo pogovor, zakaj ni dovolj dobro, a naučila sem se, da je zelo pomembno, kako poveš kakšen komentar. Odprtost, drznost v komunikaciji na Japonskem ni najbolj zaželjena.

In drugo – kot žensko so me gledali, kot da tam nimam kaj početi, kako bi sploh vedela, kaj je jeklo, kaj šele o lastnostih in zmožnostih. To je bilo zame zelo težko, ne samo na gradbišču, nasploh v poslu z Japonci. Pri njih nikoli ne smeš izreči tistega, kar želiš povedati, vedno moraš trikrat zaviti, galantno skriti sporočilo, drugače, kot v Evropi ali Ameriki, ni takšnega dialoga. Kulturne razlike so zelo velike in čeprav povsod velja, da so vsi vpleteni tam vprid projektu, si s pristopom lahko zelo otežiš ali olajšaš komunikacijo.

Zelo si predana delu. Se  tudi ustaviš, odmakneš od arhitekturnega ustvarjanja?

Pri projektu Berlin je že bilo tako, da smo se dobivali tudi ob nedeljah, ampak tudi Jacques in Pierre. Včasih se je težko ustavit, ker me pritiska stalen dvom, ali lahko najdemo boljšo rešitev. Zato je arhitektura dolgotrajen proces, ni končnih odgovorov. Ko začneš projekt, veš, da ga boš gradil šele čez 10 let. To je težko, sploh če projekt ne pride do izvedbe, hkrati pa da možnost stalnih izboljšav.

Je takšna stalna mentalna prisotnost v projektu običajna za vaš biro?

Ko sem nekoč letela v Sao Paolo z Jacquesom Herzogom, let traja 12 ur, je sedel nekaj vrst pred mano. Med letom sva se tudi pogovarjala. Bil je nočni let, pustila sem svojo ekipo v Švici in na letalu vso noč delala. Ob izstopu iz letala sva se srečala in rekel mi je – Veš, zelo si neprofesionalna. Bila sem šokirana. Rekel je, delala si celo noč in si utrujena, pred tabo pa je pomemben sestanek. In drugo – nima nobenega smisla, da si ne vzameš 12 ur na dan za spanje, počitek, za karkoli. Zdaj se poskušam tega držati. Včasih grem iz biroja prej domov, da z distance razmislim o strateškem delu, kaj je res najbolj pomembno za projekt. Kaj je res vprašanje tega tedna, kje je naš fokus, ne pa samo produkcija. Priznam, da še nisem ujela pravega ravnotežja med delom in življenjem. Dvom mi ne da miru.

Kako gledaš na Slovenijo? Bi se kdaj vrnila, te (neizkoriščeni) potencial tega prostora vznemirja?

Ena stvar je ljubezen. In služba, ki je velik izziv in dovolj dobro plačana, potem splošni standard življenja v Švici. Slovenija ni v krizi, a rekla bi, da tudi ni izven krize.

Ko sem vmes 6 mesecev vodila seminar na Fakulteti za arhitekturo me je sicer spodbudilo, da bi se nekoč vrnila. Delati s študenti je bilo izjemno, pa tudi Ljubljana je krasen prostor. Standard bivanja je izredno visok. Mislim, da se tam ljudje ne zavedamo, kako dobro okolje je to. Ne vem pa, če je to dovolj, da bi se vrnila. Bistveno, kar me zadržuje, je strah pred mentaliteto, ki vlada v Sloveniji in mi še danes ni všeč. Verjetno krivično posplošujem, kar ni dobro, a vedno imam občutek, da so ljudje nesrečni. Ne vem zakaj, saj mislim, da imajo boljše življenje kot jaz vsaj v smislu udobja. V trgovinah so vsi zoprni, vsem se mudi, so neprijazni, čeprav imajo vsi svoj avto, ki ga jaz nimam, svoje stanovanje, ki ga jaz nimam, in tudi veliko več prostega časa, ki ga jaz nimam.

Arhitekti v času mojega odhoda niso bili cenjeni kot stroka in to me je zelo motilo. Nihče ni razumel, zakaj bi plačeval arhitekta, če lahko po svoje zida. To, da se moram boriti z naročniki, ki ne cenijo arhitekturnega dela, je bilo zame izredno kontraproduktivno.

Sao Paulo Cultural Complex Luz, Sao Paulo, Brazil, 2009-2013

V Švici ni tega nezaupanja? Si morda v tem smislu v prilivigirani poziciji, saj sodeluješ samo z naročniki, ki so si vas želeli, ki vas dobro plačajo, in ki ste jih sami izbrali izmed množice kandidatov.

Res je, šele ko projekt pride na mizo, se jaz soočim z naročnikom. Pa ne glede na to, so boji vseeno veliki. Kako prepričat naročnika, da bo nekaj več stalo. Zelo smo omejeni z budgeti. Mislim, da je vloga arhitektov, da to sprejmemo kot potencial. Danes tudi naročniki, ki jim je najbolj pomembna podoba, ki se želijo izpostaviti z arhitekturo, tudi ti imajo omejitve v sredstvih, kaj šele javne zgradbe. Mislim, da je to konstanta v današnjem svetu in da je naloga arhitektov, da to sprejmemo. Ni nujno, da kupiš drago fasado, če lahko iznajdeš nek nov način. Izumljanje in iskanje, to je čar mojega dela.