Moja najljubša scena v drugi sezoni HBO-jeve nadaljevanke Big Little Lies je, ko Amabella, ena od otrok glavnih junakinj, v šoli omedli od napada tesnobe. Slednjega naj bi zakrivil pouk, pri katerem obravnavajo okoljske probleme: seznanjajo se s posledicami, ki nas čakajo, če bomo ekološko stvarnost še naprej ignorirali, ter se učijo, kako živeti po načelih trajnostnega razvoja.

Zbor staršev je ogorčen, ker učitelji otroke spravljajo v tolikšen stres, a očitno je, da je tovrsten pouk bodočim odraslim potreben. Večina med nami se je z okoljskimi problemi srečala bolj ali manj globoko v odrasli dobi. Bivanja na kar naenkrat krhkem in ogroženem planetu se še vedno počasi učimo, še naprej odpravljamo trdovratne slabe navade in se jih trudimo zamenjati z bolj okoljsko odgovornimi. Morda bo današnjim otrokom, ki so se v svet okoljske krize rodili, to lažje. Morda bodo znali o okoljskih problemih bolj jasno misliti, ne bodo se jih lotevali tako negotovo, celo s skepso. Morda bo izobraževanje od malih nog v kali zatrlo občutek nemoči, ki ga čutimo, ko beremo o še eni izumirajoči vrsti ali gledamo slike ogolelih pljuč brazilskega tropskega pragozda.

Z drugimi besedami: morda bi vsake toliko kak otrok pri pouku omedlel od groze, ko bi slišal za tropsko ptico, ki jo bo iz obstoja dobesedno odplaknila toksična voda iz tovarne, kjer izdelujejo naše telefone. A formalno izobraževanje bi ustvarilo emancipirane bodoče odrasle, ki se jim odrekanje v dobrobit okolja ne bi zdela žrtev, pač pa edini pravi način, nekaj, kar je od vedno bilo in za vedno bo. Nekaj samoumevnega.

Okoljska problematika nam povzroča stres, ker ne gre za en sam problem, ki bi se ga dalo lokalizirati in obvladati, pač pa za vrsto povezanih problemov: segrevanje ozračja, vremenske spremembe, izumiranje vrst, onesnaževanje zemlje in oceanov z odpadki, prenaseljenost planeta. Za obvladovanje stresa je pomembno, da preudarimo, kaj je vsem tem problemom skupno.

Vse naštete probleme povezuje isti vzrok. Vzemimo za primer pesek, o katerem v izvrstni knjigi The World in a Grain: The Story of Sand and How It Transformed Civilization piše ameriško-kanadski novinar Vince Beiser. Pesek je glavna sestavina betona, najpomembnejšega gradbenega materiala, ki je človeštvu v zadnjem stoletju omogočilo gradnjo velemest, cest, ki jih povezujejo, in stavb, v katerih živimo. Kje gradbena industrija sploh dobi ves ta pesek in ali lahko zmanjka nečesa tako vseprisotnega, kot je pesek? Na Kitajskem so do pred nedavnim večino peska, iz katerega je zrasel moderni Šanghaj, pridobili z dna reke Jangce, vse dokler se niso rečni bregovi dobesedno zrušili in za sabo potegnili kmetijska zemljišča, vasi in ceste. Jangce je pomemben vir pitne vode in rib, zato so oblasti izkopavanje peska na reki prepovedale, industrija pa se je pomaknila na bližnje jezero Pojang, največje sladkovodno jezero na Kitajskem in danes največji rudnik peska na svetu. A probleme, ki jih je prej zaradi izkopavanja peska imela reka, je podedovalo jezero: med drugim obstaja nevarnost, da bo izumrla vrsta rečne pliskavke, tako kot je pred tem reka Jangce ostala brez svojega delfina, baijija.

Nam bo torej zmanjkalo peska? Verjetno ne prav zelo kmalu, kar velja tudi za zemeljski plin in nafto. A vseh teh dragocenih virov zmanjkuje tam, kjer jih je enostavneje in ceneje dobiti. Ponje je treba vedno dlje in pri tem napraviti vedno več škode okolju.

Beton ne povzroča okoljskih problemov le v fazi izkopavanja peska. Industrija cementa je eden glavnih virov toplogrednih plinov. Beton je resda izjemno zanesljiv gradbeni material, a ni nedolžen. Ko z njim prekrijemo velike površine, te postanejo urbani toplotni otoki; tipičen primer je poleti notorično vroč New York. Beton je problematičen tudi v primeru poplav, ko voda v zgoščeno pozidanih mestih nima kam odteči.

Kako torej postopati? Vsekakor bi bilo nesmiselno iskati nov čudežni gradbeni material, saj bi to zgolj ustvarilo pritisk na neko drugo surovino in nam prineslo nove težave ob prekomerni uporabi. Vprašanje ni, ali beton rabimo, vprašanje je, ali ga rabimo toliko. Tu nastopimo mi, uporabniki, potrošniki, državljani, ki moramo prevrednotiti vrednote in se odpovedati maksimizaciji materialističnega udobja. Namesto velike hiše se lahko odločimo za manjšo. Američani, ki so v nekaj desetletjih velikost povprečnega doma podvojili, bi povpraševanje po betonu sprostili že, če bi se odločali za hiše, v katerih sta zgolj dve namesto šestih kopalnic. In na gradnjo manjših stavb lahko vpliva vsaka vlada z davčnimi spodbudami za manjše in bremenitvami za velike hiše. Vprašanje namreč ni, kaj bomo naredili, ko bomo ostali brez peska (ali nafte ali lesa ali vode ali rib …). Vprašanje je, kaj bomo naredili, ko bomo ostali brez vsega.

Biti odgovoren ne pomeni tega, da si na streho razkošnega domovanja namestimo sončne panele. Niti tega, da imamo v hiši pet smetnjakov in pedantno recikliramo vse, kar kupimo. Biti odgovoren pomeni kupovati manj. In predvsem manj takih predmetov, ki jih je težko reciklirati, ki so narejeni pod vprašljivimi pogoji dela in z vprašljivimi vplivi na okolje. Biti odgovoren ne pomeni, da kupimo hibridni avtomobil, s tem pa tudi odpustke za vožnjo z avtomobilom po mili volji. Biti odgovoren pomeni avtomobil prižgati le, kadar nimamo druge možnosti: pešačenja, kolesarjenja, javnega prometa. Odgovornost ni kupovanje ekološko pridelanega avokada, ki nekje v Južni Ameriki za rast potrebuje toliko vode, da je zmanjkuje tamkajšnjemu prebivalstvu. Odgovornost je prehranjevanje z živili, ki so pod ekološkimi in zdravju prijaznimi pogoji zrasla v lokalnem okolju. Biti odgovoren pomeni kakšno leto izpustiti čezoceanski let v daljne kraje, ker 500 evrov ni realistična cena za negativni okoljski učinek tovrstnega potovanja.

Trenutno smo zataknjeni nekje vmes. Vemo, da je treba ukrepati, a ukrepamo nekonsistentno, zmedeno. Mislimo, da je bolje piti mandljevo, sojino ali riževo mleko kot kravje mleko, ker mlečna industrija s kravami ne ravna lepo, ker je mleko posledično slabe kakovosti in škodljivo zdravju, ter ker je agrikultura eden največjih onesnaževalcev ozračja in zemlje. A to novo mleko, ki za nameček ni nutricionistični ekvivalent mleku živali, daleč stran od naših oči nekomu drugemu povzroča okoljske in zdravstvene probleme, ki jih brez dietnih kapric razvitega sveta ne bi bilo.

Del ne le okoljske, pač pa tudi osebnostne zrelosti je spoznanje, da rešitev ni v radikalnosti, pač pa v preudarni zmernosti. V manjši hiši. V manj stvareh. V podpori tistim lokalnim proizvajalcem dobrin, ki so zavezani okoljski in etični pridelavi, vzreji in izdelavi. Odpoved potrošniškemu preobilju je edina sprememba, ki nam še preostane. Okoljski problemi se medtem le poglabljajo, ker je živeti z manj veliko večji izziv kot začeti ketonsko dieto. Jutri je nov dan, ko se lahko odločimo za kakšno resnično, ne zgolj instagramabilno spremembo življenjskega sloga.

Napisala: Mojca Pišek

Foto: HBO – Big Little Lies