Gradovi na Slovenskem dr. Ivana Stoparja: ena prvih »odraslih« knjig, ki je bila povsem moja last. Od zgodnjih devetdesetih, ko sem jo prejel v dar, me spremlja vse do danes. Dolgoletna uporaba se ji zelo očitno pozna na že razrahljani vezavi, manj pa na skrbno ohranjenih platnicah in ljubosumno varovanih straneh. Še danes je središče moje majhne zbirke knjig o naših in tujih gradovih. Tudi na ostalih naslovnicah je bolj pogosto kot ne zapisano ime dr. Ivana Stoparja. Z njimi me je že v predšolskih letih nepovratno pridobil za grajsko dediščino, tako da sem po različnih knjižnicah nato komaj čakal, da je izšel nov zvezek monumentalne zbirke Grajske stavbe, in od strani do strani spoznaval prej skoraj neraziskane in že skoraj povsem pozabljene zidove in zgodbe, ki so se nekdaj odvijale v njihovem zavetju.
Kar je veljalo zame v okviru zelo osebnega dialoga s knjigami, je bilo res še za tisoče drugih ljubiteljev gradov, mladih in starih, strokovnjakov in laikov. Nekateri so bili že od davnega navdušeni nad starimi razvalinami in sesipajočimi se dvorci, druge pa je v grajski svet posrkalo ravno skozi dela dr. Stoparja. Zelo malo je strokovnjakov, ki bi lastnoročno s svojim opusom dosegli tako velike spremembe v dojemanju arhitekture in dediščine. S svojim pogosto povsem samostojnim angažmajem in sebi lastnim entuziazmom je Ivan Stopar vztrajno snemal tančice iz pred desetletji povsem obstranskih stavb in dokazoval, da se za njimi skriva ogromna, v evropskem merilu kakovostna, predvsem pa naša avtohtona in ogrožena dediščina. V dobi, ki v besedah sicer prisega na interdisciplinarnost, v dejanjih pa pogosto samo poglablja prepad med strokovnim in ljubiteljskim, pa je bil morda še bolj izjemen dosežek Ivana Stoparja, da so postali sadovi njegovega dela nepogrešljivi za znanstvenike in raziskovalce, obenem pa so dosegli popularnost pri najširšem krogu bralcev. Empiričen dokaz te trditve so številke o razprodanih izdajah njegovih knjig in o gledanosti njegovih televizijskih oddaj. Popularnost in strokovnost se v njih nista nikoli uklanjali ali prilagajali druga drugi, ampak sta rastli druga iz druge do mere, ki pri nas verjetno ostaja nepresežena.
Zato so danes gradovi in dvorci vidni ter mnogo bolje razumljeni, čeprav jim pogosto še vedno grozi propad in ignorantsko zanemarjanje: so cilji izletov, predmeti znanstvenih simpozijev, centri kulture in turizma, z njimi se identificirajo domačini. Postali so tako nepogrešljiv del slovenske kulturne krajine, da si le s težavo predstavljamo, da ni bilo vedno tako: da so jih tudi najbolj cenjeni umetnostni zgodovinarji še pred drugo svetovno vojno imeli za tujke v našem prostoru in da so zato ostali skoraj neraziskani. Marsikateri tak grad je nato izginil ali bil uničen v vojnem in povojnem viharju, ki bo moral obveljati za verjetno najbolj usodno umetnostno katastrofo v naši novejši zgodovini. Od sedemdesetih naprej se je odnos do gradov začel počasi spreminjati; dr. Ivan Stopar je na temelju prvih raziskav Ivana Komelja osnoval slovensko kastelologijo, njuno poslanstvo pa danes ambiciozno in strokovno nadaljuje dr. Igor Sapač, Stoparjev učenec. Zaradi Stoparjevega dela smo v nekaj desetletjih od situacije, ko o teh osamljenih in opuščenih stavbah nismo vedeli skoraj nič, prispeli do za mnoge evropske narode občudovanja vredne in obsežne zbirke podatkov, ki predstavljajo neobhodno osnovo pri nadaljnjem raziskovanju, pa tudi ohranjanju in obnavljanju gradov in dvorcev. To slednje je na žalost še vedno bolj izjema kot pravilo.
Ivan Stopar je pred dvema dnevoma, 12. 12. 2018, v svojem devetdesetem letu umrl. Za sabo kot seštevek obsežnega strokovnega opusa na področju kastelologije, arhitekturne zgodovine, vedut ter strokovnega dela na področju konservatorstva pušča povsem spremenjen in ključno dopolnjen pogled na naše kraje, našo zgodovino in našo dediščino. Brez njegovega zavzetega in skoraj do konca življenja segajočega strokovnega dela bi bili neizmerno revnejši kot posamezniki in kot družba.
Napisal: Miloš Kosec
Fotografija: Tomi Lombar/Delo
