Stavbe muzejev so bila skozi čas prizorišča najbolj ambiciozne arhitekture, namenjene prezentaciji veličine družbe, v zadnjem času pa tudi njene demokratičnosti in odprtosti. Ta stremljenja se odražajo v arhitekturni in krajinskoarhitekturni zasnovi, umestitvi v prostor in programu. Prostori muzejev so namenjeni prikazu preteklosti, toda njihovo oblikovanje je odraz željene prihodnosti. Vloga sodobnih muzejev v današnji družbi je bistveno bolj razširjena in raznolika od tradicionalnega pojmovanja, kar želimo osvetliti v vsebini novega Outsiderja #35: Sodobni muzej.
Da bi naš pogled razširili, smo tokrat k sourejanju vsebine povabili arhitekta Alenko Kramer Turnšek in Gregorja Turnška, ki zadnje desetletje svoj pogled skozi različne prakse načrtovanja prostora ostrita na Finskem.
Z nami so se pogovarjali arhitekti, ki prostore muzejev in razstav načrtujejo ali pa so tudi sami strastni zbiralci: Freja Ståhlberg-Aalto (JKMM, Helsinki), Vasa Perović (Bevk Perović, Ljubljana), Ferdinand Čertov (Gradec), Boris Bežan in Mónica Juvera (BAX, Barcelona) in Mateo Eiletz (Ljubljana–Benetke). Pogledali smo še nekaj najbolj aktualnih arhitekturnih primerov in pogledov iz muzejske stroke, nekaj primerov raznolikih slovenskih muzejev izven institucij, ki jih navdušenci in prostovoljci ustvarjajo ‘od spodaj navzgor’, zanimajo pa nas tudi izkušnje obiskovalcev muzejev iz različnih mest po svetu.
Tokratna naslovnica postavlja vprašanja s skulpturo finskega umetnika Aima Katajamäkija, ki je za Outsider spregovoril o umetnosti kot zdravilu v norem svetu. Na drugačen način, s kolažem podob ustvarjalnega procesa, nam svoje umetniško raziskovanje Nosu predstavlja slikar Žiga Kariž.
Predstavljamo širok nabor sveže domače arhitekture: Elementarna je pred poletjem na Ptuju zaključila svoj prvenec, pridobljen z zmago na javnem natečaju, umetniško-kulturno središče Stara steklarska; Enota je v začetku septembra dočakala odprtje zgolj na prvi pogled zadržanega bazenskega kompleksa v okolici Novega mesta, Kosi in partnerji + Arhitektura 2211 so zasnovali poslovne prostore agencije Pristop v Ljubljani, HER arhitektura je v osrednji Sloveniji izvedla prepričljivo variacijo na temo vernakularne arhitekture, Gregor Ferenčak je odpiral prostor stanovanja v nadstropju družinske hiše z razgibano strešno konstrukcijo, Arhitekti Počivašek Petranovič pa so za 21. stoletje posodobili motiv preproste barjanske družinske hiše in jo oblekli v lesk keramike. Za navdih preprostega sodobnega bivanja smo obiskali Svetovni kongres arhitekture, kjer so EFEKT arhitekti predstavili koncept cenovno dostopne gradnje z lesom.
V uvodnem poglavju kot običajno s pogledom segamo (tudi) preko arhitekture, a trdno v prostoru. Svoje razmisleke delita naša stalna kolumnista Alenka Pirman in Edo Džafić, berete pa lahko tudi zapise Katarine Gomboc Čeh, Jerneje Ferlež in Marije Jakopin. Pogovarjali smo se z dvema arhitektkama, ki sta vsaka na svojem področju dosegli praktično ikoničen status: Meta Hočevar v gledališču, Majda Kregar kot neposredna nadaljevalka zapuščine Edvarda Ravnikarja. Del tokratne številke je nastajal v Londonu, kjer sta se v dialog spustila umetnica Jasmina Cibic in filozof Vid Simoniti, naš ‘dopisnik’ Tadej Zupančič pa je nostalgično pogledal v preteklost serije Dosjeji X. Indije se je z nami spominjal Bojan Brecelj, mi pa smo pogledali nazaj na doslej prehojeno pot in steptano zemljo v Outsiderjevega centra za gradnjo z zemljo.
Majda Kregar:
Smisel v arhitekturi je ustvarjanje pogojev in okolja za dobro življenje. Brez velikih besed, ki jih tudi Ravnikar ni nikoli uporabljal, lahko rečemo, da mora biti življenski prostor v velikem in majhnem merilu ne le uporaben ampak tudi lep. Funkcija in estetika sta pomembni merili pri projektiranju.
Ta smisel ostaja, izzivi nove generacije pa so v tehnološkem napredku. Gradbeništvo je danes najbolj zastarela industrijska panoga, saj ne zna angažirati sodobnih možnosti informacijske tehnologije in robotizacije izvedbe. Metoda izdelave gradbene informacije ostaja risarska, kljub ogromnim teoretičnim možnostim (parametricizem in elektronski zapisi risbe to niso). Kompleksnost sodobne gradbene tehnologije bi zahtevala matematično teorijo.
Meta Hočevar:
Odsotnost je lahko bolj zgovorna kot prisotnost in se da z njo imenitno delati. Odtisi stopal na praznem trgu povedo več kot množica ljudi. Praznina in tišina sta najbolj zgovorna pojava v umetnosti in življenju. Z majhno potezo lahko pustiš sled človeka in posreduješ izredno močno sporočilo. To so neverjetno zanimive stvari, vendar je pri nas zavest o zaznavanju prostora premalo prisotna. Da prostor zagledaš, vidiš in začutiš, to je bistvo. Pa da ga začneš doživljati. Da bi to dosegel, ti ni treba letati po svetu za ne vem kakšnimi atrakcijami.
Peter Handke je napisal imenitno igro z naslovom Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem, ki so jo v devetdesetih letih igrali tudi v ljubljanski Drami. Govori o tem, kako gre nekdo na trg in zgolj opazuje ljudi okoli sebe. Cela igra je v bistvu didaskalija, en sam izčrpen opis ljudi in situacij. Čeprav nihče ne izreče niti enega stavka, je povedano čisto vse. In to je super. Ja, praznine in tišine nam manjka.
O Outsiderjevih delavnicah arhitekture.
Odgovorna urednica: Nina Granda
Gostujoča urednika: Alenka Kramer Turnšek in Gregor Turnšek
Naslovnica: Aimo Katajamäki: Challenger, 2023, les in akrilne barve; iz serije Year of the rabbit
Lepo vabljeni k branju! Z naročilom (→ povezava) omogočite naše raziskovanje in pripravo kakovostnih avtorskih vsebin.
